Kdo sodi ob porodno posteljo in kje je mesto očeta

Foto: Canva

Porod je bil nekoč izključno v domeni žensk. Doma, ob porodnici so bile prisotne babica, kakšna najožja sorodnica, tesna prijateljica ali dobra soseda. Očeta so o naraščaju obvestili kasneje.

Samota ženske v porodni sobi

Potem so porod prestavili v porodnišnico. Sorodnice, prijateljice in sosede so ostale doma, mož je čakal pred porodno sobo ali doma pri telefonu, oz. je moral nekam iti telefonirat, da je izvedel “ali je že in kaj je”. Ženska pa je sama prišla v medicinsko okolje, zanjo je skrbelo izurjeno zdravstveno osebje, ki je bilo sicer strokovno (umrljivost se je zelo zmanjšala), a pogosto brez duše, hiteče od ene porodnice k drugi.

Če je v porodni sobi še očka, je s porodnico manj dela

Potem so pred cca 40 leti z bodočo mamico v porodno sobo začeli prihajati tudi očetje. (Celo “usposobiti” so se morali/se morajo, da so lahko prisotni rojstvu svojega otroka. In še vedno morajo za to plačati, čeprav je dokazano s porodnico, pri kateri je prisoten oče, za osebje porodnišnice bistveno manj dela.) Hkrati so postali možje bolj aktivni tudi v gospodinjstvu in pri ukvarjanju z otroki. Oče in mama sta enakovredno prispevala v družinsko blagajno in tudi domače delo se je med njiju moralo enakovredno porazdeliti. Naloge in vloge izključno enega ali drugega so se prepletale, meje med njimi pa vedno bolj brisale. Kakšna je torej naloga očeta v porodni sobi?

Prav ženske smo tiste, ki iz moških prevečkrat delamo neka infantilna bitja. “Ti kaj pomaga?” Kot da govorimo o otroku!

Trden steber, ki ga nisem zares potrebovala, me je pa pomirjalo, da je bil tam

Moj mož je bil ob vseh porodih z mano. Vesela sem, da je bilo tako, ampak iskreno povedano predvsem zato, ker me je bilo predvsem prvič, malo pa vsakič, ko sem šla rodit, strah. Strah bolečine, osamljenosti v “težki uri” in starejša in izkušenejša kot sem bila, vedno bolj me je skrbelo tudi to, da bi ne šlo kaj narobe. In mož je v teh strahovih stal ob meni kot trden steber, ki ga v resnici nisem potrebovala, me je pa pomirjalo dejstvo, da je tam bil. Tiho, trdno, spodbudno, občudujoče.

Je pomagal?

Ne, ni bilo kaj.

Ni mi pasalo, da bi me masiral, da bi dihal z mano, med porajanjem sem bila povsem skoncentrirana na dogajanje … Bil pa je tam, a s svojo vlogo ni bil zadovoljen. Imel je občutek, da se jaz matram, on pa ne more nič pomagati, mi nič odvzeti. Počutil se je povsem nekoristnega. V trenutku pa, ko se je dete izvilo iz mene, je mož postal tisto, kar mi predstavlja tudi sicer. Moje zavetje. Tisti, ki na svetu najbolj razume, kaj sva ustvarila in kam sprejemava novo življenje. Kajti dete je bilo toliko njegovo kot moje in njegove roke so vsakega otročka pričakale prav tako nestrpno kot moje. Solze skupnega doživetja čudeža so enako tekle po obojih licih in preplet najine ljubezni je bil trden in močan. Niti predstavljati si ne morem, da bi rodila, potem pa svetost trenutka in lepoto bitja, ki sva ga z Božjo pomočjo ustvarila midva, delila in občudovala s komerkoli drugem.

Dula ob vzglavju ženske, ki rojeva

In zdaj smo pri naslednjem obdobju, ko smo ob porodnico v zadnjih dobrih dveh desetletjih nekje iz naftalina potegnili dule. Če sem malo drzna, bi jih v tem sodobnem času imenovala “plačane najboljše prijateljice”. Nadomeščale naj bi tiste ožje sorodnice, dobre sosede in najtesnejše prijateljice, ki smo jih pred mnogimi desetletji pustili pred vrati porodnišnic. Današnje dule se s porodnico in očkom v večini primerov spoznajo nekaj mesecev pred porodom, nudijo par srečanj pred in po porodu ter prisotnost pri samem porajanju. Kakor katera. Par srečanj v nosečnosti naj bi zagotovilo, da je neka x plačana ženska kompetentno prisotna pri enem najsvetejših, najintimnejših dogodkov zakona.

V moški naravi je, da bi bili zaščitniki, a k tej vlogi jih ženske komajda pripustimo. Je res nujno potrebno, da moški redno pomiva posodo, briše po tleh in lika, da bo enakovreden ženi?

Ne moremo imeti vsega

Očetje v sodobnih časih zagotovo igrajo drugačno vlogo, kot je bilo to nekoč. A dozdeva se mi, da vendarle ne moremo imeti hkrati trd(n)osti od nekoč in sodobnih zahtev po kompleksnem nežno pretanjenem razumevanju.

Prav ženske smo tiste, ki iz moških prevečkrat delamo neka infantilna bitja. “Ti kaj pomaga?” Kot da govorimo o otroku! Odrasel moški nosi svojo polovico neke dvojine, družine. Ob porajajoči ženi, ki postaja mama, tudi mož postaja oče. Kam sodi? V gostilno, domov, v sobico zraven ali ob ženo, pri katere vzglavju že sedi dula? Enkrat se bomo morali odločiti ali hočemo moža, neprestano čuteče prisotnega v odnosih, v družinah ali ne. Kot da nas tudi tukaj meče iz ene skrajnosti v drugo.

Zgubljeni moški in nezadovoljne ženske

Ni čudno, da so sodobni moški na nek način izgubljeni in ženske niso zadovoljne z njimi, če malo posplošim. V moški naravi je, da bi bili zaščitniki, a k tej vlogi jih ženske komajda pripustimo. Je res nujno potrebno, da moški redno pomiva posodo, briše po tleh in lika, da bo enakovreden ženi? Dobrodošlo je, če vse to počne, a to ni njegova glavna naloga. Prav tako je žaljivo govoriti o tem, da moški samo sekajo drva in zamenjajo žarnico, sčistijo zamašen odtok in dvakrat letno menjajo gume. Naloga moškega sega veliko preko umazanih, težaških del in tehničnih rešitev. Kot sega naloga žene krepko preko kuhanja, pranja in vsakršne nege otrok. Ustavljanje ob teh klišejih, nas samo oddaljuje od bistva moške in ženske narave ter njunega sožitja.

V novih časih je potreben preporod in resno prevrednotenje vsega kar smo poznali, kar smo si predstavljali, vseh načinov s katerimi smo si kazali ljubezen in pripadnost. Kljub obilju literature, delavnic in spletnih vsebin verjetno nikoli v zgodovini niso bili ljudje in pari tako zelo prepuščeni sami sebi. Ranljivi in napadani na številnih različnih ravneh. Brez veliko iskrenega pogovora in Božje pomoči ne bo šlo.