“Kako lahko sediš na balkonu, ko pa še nimaš urejenega vrta?”

Vir: Envato.com

“Ko sem se zadnjič hotela samo usesti z zeliščnim čajem, me je že po treh minutah začel glodati občutek krivde. Posoda. Mail. Neodgovorjen klic. Vedno nekaj”, mi pripoveduje prijateljica.

“Slovenke imamo občutek, kot da moramo biti ves čas v pogonu,” pravi družinska terapevtka Nada Zupančič, ko opisuje, kako drugačne smo od Italijank. “Če že služba in otroci niso dovolj, pa se nam zdi, da še moramo delati na vrtu. Kajti zelo hitro se nam prikrade tisti notranji glas: ‘Če se boš usedla, si pa lena’,” zadane Zupančičeva, ki že leta dela s preobremenjenimi mamami.

Kot še pove, veliko žensk verjame, da si lahko vzamejo čas zase šele potem, ko je vse opravljeno. A ta trenutek redko pride. Morda šele opolnoči – če sploh. In če že ulovimo tistih “pet minut” sredi dneva, jih pogosto porabimo za pobeg na telefon. Toda to ni počitek. To je odmik, ki še vedno hrani zunanji svet in priklaplja naš um na dražljaje.

Ljubezen do drugih ne more dolgo teči iz prazne posode.

Kaj se zgodi, če nikoli ne počivamo?

Ko si ne dovolimo počitka, se telo in um začneta boriti nazaj. Sprva s tihimi znaki – utrujenost, pozabljivost, napetost v ramenih. Kasneje z močnejšimi: nespečnost, razdražljivost, izčrpanost, izgorelost. Naše telo ni ustvarjeno, da nenehno teče na adrenalinu. In ljubezen do drugih ne more dolgo teči iz prazne posode.

Možgani potrebujejo tišino

Pri tem nas uči še nevroznanost, ki razkriva nekaj izjemnega: ko umirimo zunanji svet in si dovolimo početi nič, naši možgani ne zaspijo – prav nasprotno. Aktivira se tako imenovani default mode network – omrežje za introspekcijo, notranjo obdelavo, ustvarjalnost in čustveno razbremenitev. V tej tišini se briše šum in prvič po dolgem času zaslišimo – sebe.

“Niksen”

Kako pa živijo drugod? Če bi živele na Nizozemskem, bi zagotovo poznale tamkajšnjo besedo (in tudi stil življenja): “niksen”. To pomeni “namenoma delati nič”. Pomeni dati si dovoljenje, da se res ustaviš. Ni meditacija, ni sanjarjenje z določenim namenom, ni načrtovanje. Je stanje, ko dovoliš svojim mislim, da tavajo, in telesu, da počiva – brez prisile. Kot recimo, da sediš na kavču ob oknu in gledaš, kako veter ziba veje dreves, ob tem pa ne razmišljaš o ničemer posebnem. Ne preverjaš telefona, ne poslušaš glasbe, ne delaš seznama opravil. Samo si.

Za Poljakinjo Olgo Mecking, ki se je iz svoje države preselila na Nizozemsko in si tam ustvarila družino, je bilo to pravo odkritje. Tako zelo ji je ta filozofija spremenila življenja, da je postala avtorica knjige Niksen: Embracing the Dutch Art of Doing Nothing (Niksen: Sprejemanje nizozemske umetnosti počenjanja nič). 

“To je alternativa občutku, da mora biti vsak trenutek tvojega dneva načrtovan za čim večjo produktivnost,” je povedala v enem izmed intervjujev. “To še posebej velja danes, ko dolgi seznami opravil in sporočila v slogu ‘Tako sem zaseden/a’, pogosto nadomeščajo način, ki nam je nekoč bil veliko ljubši: ‘Moje življenje je pomembno že samo zato, ker sem.'”

Početi nič – ob otrocih?

“Deset minut sprehoda med tem, ko greš iz službe in preden pobereš otroke iz šole ali vrtca, zna delati čudeže,” pravi terapevtka Zupančič. “Telo vsaj malo pride k sebi, in potem lahko preideš v novo nalogo. Obveznosti bodo ostale enake, a ti boš vmes naredila pavzo.”

Ko te tik ob koncu šole otrok čakajo še zadnji nastopi, sestanki, dogovarjanje za počitnice, pikniki, zaključki … Pomisli nase in se vprašaj: “Kdaj sem si nazadnje dovolila 10 minut brez opravkov, brez telefona, samo s seboj?” Poskusi danes. Ne zato, ker moraš, ampak ker si tega vredna.