Foto: CanvaTorej, če me slučajno srečate, me nikar ne vprašajte tega vprašanja. Ne in ne in ne. Ker mi gre na živce na mnogo različnih načinov. Na nekatere celo vedno bolj.
Najprej me, kmetico po srcu, moti poimenovanje. Lepo vas prosim, kaj pa delate s krompirjem ob koncu oktobra in v začetku novembra? Razen tega, da ga jeste med kakšnim kosilom (kar sicer počnemo vse leto), prav čisto nič.
Družba, ki ima vsega veliko, dovolj in preveč
Praznik Vseh svetih je velik praznik. Povezava s svetom naših svetih rajnih ni kar nekaj. Otipljiva je. Naš obstoj namreč izhaja iz minulih generacij, ki so se kalile v delu, vzgoji, molitvi, trpljenju. Smo člen v dolgi človeški vrsti, od nekje izhajamo, nekdo bo nasledil nas.
Sodobna družba je na praznik vseh naših svetih, prikladno pripela še nekaj počitniških dni, zaradi česar se lahko bistvo praznovanja precej razvodeni. Še pred dvema, tremi desetletji je bilo povsem normalno, da se je čas okrog Vseh svetih namenil obisku grobov, molitvi za naše ljube rajne, malo pa tudi druženjem znotraj družine.
No, danes nič od tega ni več samoumevno.
Če ima človek nekaj prostih dni, je vendar nujno treba nekam iti. Napolnijo se toplice in druge turistične lokacije, mnogi si ogledajo kakšno od prelepih svetovnih znamenitosti. Pokopališče? »Ah, kdo bo hodil v tisto gnečo, saj jaz lahko grob uredim (in na njem molim) kadarkoli!« Pa ta izgovor zdrži? Ko ljudje zdrsnemo iz utečenih ritmov, kmalu ni nobene rutine več. Tradicija zbledi in nazadnje ostane samo velika praznina, ki jo sebi in otrokom, doma ali na počitniških potovanjih polnimo z neštetimi doživetji. Mi imamo morda vsaj še spomin in občutek dolžnosti (ali vsaj kančka slabe vesti) v povezavi s prazniki, otrokom pa ne predamo ničesar več.
Če ima človek nekaj prostih dni, je vendar nujno treba nekam iti.
Zunanje spodbude niso v pomoč
K čemu smo – od zunaj – najbolj nagovarjani okrog praznika Vseh svetih? K molitvi že ne! Trgovski dobički so vendar pomembnejši! Vrtci in šole pomagajo ukoreninjati »praznovanje« dneva čarovnic, ki nima prav nič skupnega z našimi svetimi rajnimi. Strašne buče, polne trgovske police kostumov čarovnic, praznovanja in plesi v čast »noči čarovnic«, bomboni v obliki okrvavljenih možganov ali iztaknjenih oči pač ne nagovarjajo k čemu lepemu. Izvorno vse te podobe in dogodki častijo smrt, ki s svetostjo nima čisto nič skupnega. Naši rajni sveti pa so vendar odšli v Življenje in Luč.
Za kaj trošimo denar, čas, energijo in življenje?
Če ni spodbude od zunaj, jo moramo poiskati in razviti od znotraj. Zavestno je v tem času treba dati prvo mesto praznovanju, molitvi in pogovoru o naših rajnih. Otroci bodo ponotranjili tisto, kar bodo čutili, da je pomembno nam. Nam je več vreden dan v toplicah ali obisk pokopališča? Je pomembnejši izlet ali skupna molitev s sorodniki? Damo otrokom vedeti, da je urejanje groba za nas neprijetnost? Ali z nami doživijo, da je to priložnost za skupen čas, ko ob delu premišljujemo o rajnem, o minulih časih in skupnih spominih? Je pomembneje, da imamo na vrtni ograji najbolj strašno izrezljano bučo ali to, da ob prižgani sveči molimo rožni venec ali se pogovarjamo ob ogledu starih fotografij? Je res nujno poseči pa vsaki bedariji z nakupovalnih polic? Za kaj trošimo denar, čas in energijo?
Kako bomo torej letos preživeli praznike? Morda je še čas, da pobrskamo za bistvom.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Alenka Rebula: “Starši smo le del otrokove ‘opreme’. Nismo vse.”
Rudi Tavčar: “Stari starši vam ne moremo biti 100% na razpolago, smo pa vedno veseli vaših obiskov”
Urška Petak: “Na smrt starša ne moreš biti nikoli dovolj pripravljen”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Že od otroštva dalje hodimo na Vse svete na pokopališče. Udeležimo se obredov in obiščemo prav vse grobove naših pokojnih sorodnikov in prijateljev. Zakaj? Zato, ker rajni si to zaslužijo! Če ne bi bilo naših prednikov, tudi nas ne bi bilo.
Zanimivo mi je to, da se obredov na pokopališču udeležijo verni in neverni. Neverni tudi iz tradicije in iz spoštovanja do pokojnih. To je znak civilizacije.
Nikakor ne razumem nekaterih ljudi, ki pred tem praznikom bežijo in se izgubljajo po potovanjih in po toplicah. O tistih, ki smo na ta dan na pokopališču pa govorijo, da se hodimo razkazovat (z novimi oblekami, da klepetamo, da zganjamo modo ipd.). Skratka, cel kup izgovorov, pa da hodijo celo leto na pokopališče in zakaj bi šli ravno na tisti dan. Sicer vsak po svoje.
Če že mislim iti v toplice, bom šla rajši 14 dni prej ali pa 14 dni kasneje. Na Vse svete hočem biti doma, hočem iti na grobove mojih najdražjih. Oblečena normalno, čedno, brez zganjanja mode. Ker je tako in tako ne zganjam, ker nimam financ za to.
Moje pokojne pa sem imela preveč rada in jih imam še, da jih bi prav na ta dan pustila same.
Naj vsi pokojni počivajo v miru.
bravoooo
tako razmišljamo zreli ljudje. bravo
Res je, tudi jaz skozi celo leto (nekajkrat mesečno) obiščem grob svojih staršev, pa ta ni v našem kraju. Lepo je pogledati urejen grob svojih prednikov, ker si to zaslužijo.
Ko je bila mama še živa, mi je večkrat izrazila željo “samo umetnih rož mi ne nosite na grob” raje naj bo brez cvetja.
Res si mati zasluži več kot kos plastike.
Da pa bi se na Vse svete odpovedal obisku pokopališč je pa tako, kot če bi vinogradnik celo leto vzgajal trto, ob trgatvi po jo ucvrl na dopust.