Kultura je darilo ene duše drugi duši

Foto: Envato

Zadnje čase me misel in beseda o kulturi velikokrat razjezi. Nikakor ne razumem modernih umetniških instalacij, ribanja korenja, rezanja zastav, groteskne golote, naključnih glasov, popackanih platen, podob, ki prikazujejo neke sprevržene prakse, še iz gledališča in celo opere prevečkrat odhajam nezadovoljna, razočarana in malodušna. Se opravičujem, ampak marsikaj od »kulture« ni nobena kultura, pa če jo prodajajo še za tako bizarno visoke vsote denarja. In naj mi nikar kakšen kulturnik ne hiti razlagati, da sem pač slabše izobražena, zaostala »zarukana« desničarka, ki nima pojma. (In ja, dodatno me razkuri, ko nek tak »umetnik« meni, da ima pravico do plačila že samo zato, ker obstaja in si je nadel ime umetnik.)

Kultura je podarjena od ene duše drugi duši. Je opomnik, da smo ljudje, krona stvarstva in kot božji otroci smo vredni najlepšega in najboljšega.

Kultura hrani dušo

Zame je kultura nekaj povsem drugega. Sem namreč ena od tistih naivnih bitij, ki menijo, da je kultura nekaj, kar hrani dušo, kar dviguje nivo vsakdanjega življenja, kar nas polni z lepoto in širi obzorje. Kultura je podarjena od ene duše drugi duši. Postavlja nas visoko nad kraljestvo živali. Je opomnik, da smo ljudje, krona stvarstva in kot božji otroci smo vredni najlepšega in najboljšega. Kultura je protiutež sivini življenja, ki nas zagrinja iz vseh strani. Je tisto, kar se je kot najbolj žlahtno ohranilo skozi generacije. Kultura je zame resničen most med zgodovino in prihodnostjo. Kultura je, kar ljudje vzamejo za svoje, kar se obdrži skozi čas. Kultura nam pomaga hoditi skozi tegobe vsakega zoprnega dne posebej in skozi najbolj svetle in vesele trenutke. Kultura nam skozi besedno in nebesedno pripovedovanje pomaga ustvariti kritičen pogled na svet. A vselej mora ostati v službi lepote.

»Srečo dobro!« – »Bog daj!«

Kultura je, ko se z ljubeznijo v srcu ozreš na našo pokrajino in prelepo kulturno krajino. Skoraj na vsakem obdelanem gričku stoji cerkvica. Kultura je, ko na svoji poti srečaš človeka in ga pozdraviš. V krajih od koder izhajam, še danes marsikdo pozdravi: »Srečo dobro!« in odgovor se glasi: »Bog daj!« Prvi del pozdrava je želel srečo pri delu, drugi del pa božjega blagoslova. Prelep ostanek kulture med ljudmi.

Kultura je, ko se z ljubeznijo v srcu ozreš na našo pokrajino in prelepo kulturno krajino. Kultura je, ko na svoji poti srečaš človeka in ga pozdraviš.

Preko mame – od babice k hčeri. In tako iz generacije v generacijo.

Kultura je tudi to, kako se je iz generacije v generacijo babičina kuhinja preko mame prenašala na hčerko. Kuhate žlikrofe, bujto repo, grenadirmarš ali navadno govejo juho, kot je to počela vaša mama? Pečete potico, kruh ali domačega prijatelja po babičinem receptu? Vam spomladi zadiši zemlja in jo z veseljem obdelujete? Se ravnate po dnevih vremenskih svetnikov? Vzdržujete semena starih sort? Jaz jim pravim kar družinska srebrnina. Skrbno ravnate z živalmi, četudi jih gojite za to, da jih boste ob času dali v lonec? Spoštujete in skrbite za starejše, pomagate ljudem v stiski? Sta vam starša z zgledom in besedo pripovedovala o tem, kako pomembno je imeti dobre odnose s sosedi? Vas je dedek naučil katere od ljudskih ali ponarodelih pesmi, ste z njim izdelali mlinček in spomladi piščalko v gozdu? Ste z mamo krasili piškote in ali vas je babica naučila vsaj preprostih ročnih spretnosti? Vas je kdo opozoril, da se hrane ne nameče, ampak se jo na krožnik položi s spoštovanjem. Da se mizo lepo pripravi, četudi boš za njo sedel sam. Sta mama in oče z vami in za vas sklepala roke v molitvi? Ste ob odraslih doživeli pristno vero v Boga in zaupanje v pomoč svetnikov? Poznate besedilo katere od starih molitev, ki jih je molila vaša babica? Ste morda doma skupaj naglas brali ali pa vsaj vsak posebej pogosto imeli v rokah knjige? Ste sodelovali v kateremkoli (četudi razglašenem) pevskem zboru? Si upate vsem tem starim znanjem, ko je to smiselno, dodati pečat sodobnosti in jih potem požlahtnjene prenašati naprej, svojim potomcem?

Blagor vam, kajti potem doma prejemate in delite kulturo z veliko žlico. Kar tako mimogrede in zastonj. Brez pompa, aplavza, dvignjenih gledaliških zaves, dragih vstopnic. In kulturni dan je tudi vaš resnično velik praznik.