Anica Sečnik: »To sem si želela, želja se mi je uresničila, to zdaj živim in lepo je!« (1.del)

Foto: osebni arhiv
Nastavite iskreni.net kot prednostni vir na Google.

Anica Sečnik je izjemno zanimiva gospa; rojena Ljubljančanka. Čeprav je že v zrelih letih in bi lahko uživala pokoj in samo počivala, se ves čas sprašuje, kaj dobrega bi še lahko naredila, kje bi še lahko bila koristna. In tako je prišla na idejo o filmu, jo z Božjo pomočjo udejanjila in film Nepričakovana pota si to jesen utira pot med ljudi po Sloveniji. Anica ni le žena, mama in babica. Je veliko več. Pravi, da je to tako, ker je bila vse življenje zelo ljubljena.

Za začetek se nam, prosim, na kratko predstavite.

Rojena sem bila v ljubečo družino. Imam še brata Mateja; oba imava veliki družini. Po osnovni šoli in gimnaziji sem končala višjo zdravstveno šolo v Ljubljani in nato dve leti delala v bolnišnici, pri reanimacijsko anestezijski službi. Potem so me povabili na Babiško šolo, kjer so iskali višjo medicinsko sestro za poučevanje. Povabilo sem sprejela tudi zato, ker sem si želela večjo družino, ob delu v bolnišnici pa bi jo zelo težko imela.

Med mladimi sem se zelo dobro počutila; še danes mislim, da sem prišla na pravo mesto. Pridobiti sem morala še babiško diplomo in pedagoško izobrazbo. Nekaj predmetov sem poučevala v učilnicah, precej ur pa sem z dijaki preživela na oddelku, ob bolnikih. V skupini sem imela deset, enajst dijakov. Dopoldne smo nekaj ur skupaj negovali bolnike, nato pa smo imeli še seminar.

Ste mama šestih otrok, ki imajo danes že svoje družine. Kakšne vrednote sta jim z možem želela predati?

Z možem Tonetom sva si oba želela večjo družino; o šestih otrocih sva govorila že pred poroko. Moja drža je bila preprosta: za to sem se odločila, to sem obljubila in to bom živela z vsem srcem. Nisem se smilila sama sebi, kako sem utrujena, koliko delam in zakaj moram ponoči vstajati. Vse to sem vzela v zakup in delala z dobro voljo in veseljem, kolikor je bilo mogoče. Rekla sem si: »To sem si želela, želja se mi je uresničila, to zdaj živim in lepo je!« Mož mi je ves čas stal ob strani. Opustila sva vse, kar ni bilo nujno: odjavila sva časopis, televizije nisva gledala, ker za to ni bilo časa. Hodila sva v službo, sicer pa sva se posvečala otrokom.

Pri tem sva imela tudi veliko pomoči. Prvih pet otrok je na dom hodila pazit moja mama, najmlajšo pa moževa. Za to sva bila zelo hvaležna. Moj oče je umrl zgodaj in ni dočakal nobenega vnuka, tudi Tonetov oče je umrl nekaj let po najini poroki, mami pa sta bili obe zelo na voljo. Imeli smo še dobro teto, ki ni imela svoje družine. Enkrat na teden je prinesla vrečko zašitih oblačil in nogavičk, strgane pa odnesla. Ko je dobila pokojnino, je prinesla še kakšno dobroto iz trgovine ali češnje s tržnice. Zelo nas je imela rada. Dragoceno je vedeti, da te ima nekdo rad, da moli zate in se zate daruje.

Spremljala naju je misel: »Iščite najprej Božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo.« Res sva se trudila živeti v tem duhu, pela sva pri cerkvenem zboru in bila vključena v zakonsko skupino. Živela sva iz vere; ta je bila najina ključna opora in je še danes. S temi vrednotami so rasli tudi otroci.

Dragoceno je vedeti, da te ima nekdo rad, da moli zate in se zate daruje.

Kako ste organizirali vsakdan v tako veliki družini?

Zgodaj sem dobila pomembno popotnico: spoštuj otroka. To pomeni, da z njim vsestransko lepo ravnaš. Trudila sva jim predati tudi navdušenje. Pri nas doma nikoli nismo tarnali, kako je težko in kako smo izmučeni. Če je bilo treba nekaj narediti, smo se pač potrudili. Vzdušje je bilo vedno pozitivno.

Intuitivno sem tudi čutila, da brez reda ne bo šlo. V tako veliki družini brez sistema nastane čisti kaos. Zato smo imeli red in disciplino – pri hrani, oblačenju, pospravljanju. V soboto dopoldne smo pospravljali in vsak je opravil toliko, kolikor je zmogel. Vem, da je to otrokom pogosto šlo na živce, a midva brez osnovnega reda vsega ne bi zmogla. Nenehno prilagajanje vsaki situaciji bi zahtevalo preveč dodatnih moči, ki pa jih nisva imela.

Med tednom je bilo veliko obveznosti: šola, glasbena šola, verouk, pevske vaje, pozneje skavti. Živeli smo zelo polno. V soboto popoldne smo bili prosti in smo šli na kakšen izlet. Nedelja je bila Gospodov dan: nedeljsko kosilo, obisk pri mami, popoldne krajši izlet recimo na Šmarno goro. Včasih smo šli tudi s kakšnimi prijatelji. To je bil naš življenjski ritem. Bili smo v naravi in v družbi, nismo pa si vsak dan izmišljevali še dodatnih dejavnosti.

Ko gledam nazaj, je ta sistem obrodil sadove. Vsi otroci so imeli po deset ali več let glasbene šole, ker so bili vztrajni. S tem so pridobili veliko znanja in zdravo zaposlenost. Individualni pouk pri dobrih profesorjih je velik bonus – tam je še ena oseba, ki tvojega otroka tudi vzgaja. Za to sem še danes zelo hvaležna. Dve hčeri sta poklicni glasbenici: ena je končala glasbeno pedagogiko in psihologijo, druga je akademska violistka. Sin pa ima ansambel, igra na porokah in drugih priložnostih ter s tem že vrsto let preživlja družino.

So otroci ta red prenesli tudi v svoje družine?

Različno, eni bolj, drugi manj. Vsak otrok je svet zase. Kar pa so gotovo ponesli s seboj, je ljubezen do otrok in do življenja. Trije od najinih otrok imajo po pet otrok. Vnuki so zelo ljubljeni in to naju z možem neizmerno osrečuje.

Kako ste sprejemali snahe in zete? Je bilo kdaj težko?

To sem pri sebi rešila vnaprej. Na lastni koži sem izkusila, kako hudo je, če starš ne sprejme tvojega zakonca. Zato sem vsakemu zetu in snahi na poročni dan rekla: »Zdaj si del naše družine. Sprejemam te. Lahko me kličeš mama, lahko me tikaš ali kličeš po imenu, kakor želiš.«

Rečem si: »Gospod, to ni moja stvar. Blagoslovi njihovo življenje.« Moja naloga je, da jih imam rada in jim prisluhnem, kolikor je potrebno, kolikor zmorem.

In kako vas kličejo?

Različno. Eden se nagovoru spretno izogne in me vika, drugi me tika in kliče po imenu, ena snaha me včasih tika, včasih vika. Nihče se s tem ne obremenjuje. Čutijo, da nisem njihova kritičarka. Z nekaterimi si si značajsko bližje, a vsi se spoštujemo, smo pripravljeni pomagati in prisluhniti. Enkrat na mesec se srečamo na skupnem praznovanju godov in rojstnih dni.

Zavestno se distanciram od kritičnega pogleda. Seveda marsikaj vidim, a sprejemam, da je drugi pač tak. Veliko pa molim za vse te družine. Rečem si: »Gospod, to ni moja stvar. Blagoslovi njihovo življenje.« Moja naloga je, da jih imam rada in jim prisluhnem, kolikor je potrebno, kolikor zmorem. Lepo sodelujemo.

Danes je zelo v modi skrb zase. Zdi se mi, da nas premetava iz ene skrajnosti v drugo: od tega, da zase ne narediš ničesar, do tega, da si sam sebi na prvem mestu. Kje ste kot zaposlena mama šestih otrok našli svojih »pet minut«? S čim ste se napolnili, da ste se lahko razdajali?

Ko smo bili vsi doma, nisem razmišljala o tem, kdaj je čas zame. Kar sem delala, sem delala z veseljem. Nisem posebno vešča gospodinja, a kuhanje, peko kruha in peciva ter nakupovanje sem opravljala rada, ne z vzdihom: »Joj, zdaj moram pa še to.« Rekla sem si: »Hvala Bogu, da lahko delam in da to znam.« In hvala Bogu za pralni stroj! Moja mama je pri meni in bratu še prala na roke, mi pa smo plenice prali v stroju, pri najmlajši pa sem imela že plenice za enkratno uporabo.

Vesela sem bila štedilnika, ki sem ga lahko nastavila tako, da se je pečica med nedeljsko mašo ob določeni uri sama vklopila. Ko smo prišli domov, je bilo kosilo ravno pečeno. Zdelo se mi je super. Na toplem smo, imamo toplo vodo – kaj nam pa manjka? Tako sem vedno gledala na življenje. In tudi to je bil na nek način čas zame. Pa ko smo z otroki delali prevale na dvorišču ali travniku in tekali po stopnicah – tudi to je gibanje. Tako sem si to poenostavila.

Morda je ključ v smiselnem delu. Zdi se mi, da danes veliko delamo brez pravega smisla in da izgorelost izvira tudi iz tega.

Delo mora biti osmišljeno in opravljeno z veseljem. Je pa bilo dragoceno tudi da sva obiskovala zakonsko skupino. To je bil čas zame in za naju. Enkrat na mesec sva šla zvečer od doma, če sva dobila varuško – včasih je bilo težko, a je šlo. Zakonska skupina je tudi nekakšna preventiva: vidiš, da je treba tudi drugod marsikaj potrpeti in da se morata zakonca, pa naj bosta ob poroki še tako zaljubljena, ves čas truditi za odnos. Samo od sebe ne gre. Veliko smo se pogovarjali tudi o vzgoji, ko so otroci vstopali v puberteto in so se odpirala številna vprašanja.

Kasneje, ko so bili otroci dovolj veliki, sva si ob večerih vzela čas in šla za kakšno uro na sprehod po bližnji okolici. Takrat sva se pogovorila o vsem mogočem. Pater Vital Vider nas je na duhovnih vajah vedno spodbujal, naj se pogovarjamo. Ko sem mu ugovarjala, da me doma čakajo otroci, mi je povedal, da jih je bilo doma sedem, a sta si starša po kosilu vzela pol ure zase. Vsi so vedeli, da je to njun čas, in so jima dali mir. To mi je bilo kot recept. Po kosilu sva si v miru skuhala kavo, malo posedela, se pogovorila in oddahnila.

Potem je tu petje. V pevskem zboru sem bila že od otroštva, kmalu po poroki pa sva z možem začela peti pri gospodu Jožetu Troštu. Najprej sva pela pri Foersterju, nato v stolnem zboru, ki je pel vsako nedeljo in ob vseh praznikih. Rekla sva si, da sva cerkvena pevca predvsem zato, da polepšava bogoslužje. Tam sva pela 37 let, vse dokler je bil Trošt na koru. To je bilo nekaj čudovitega, saj je bil umetnik velikega kova.

Kje pa so bili medtem otroci?

Ko so bili majhni, jih je med nedeljsko mašo spodaj v cerkvi varovala moja mama. Ko je opešala, sva jih jemala s seboj na kor; najmlajšo sva imela tam ves čas. Gospod Trošt je imel otroke zelo rad. Bil je izredno moder in dober mož, plemenita duša. Kdor ga je poznal iz orglarske šole, ga je morda doživljal kot strogega in kratkih besed, a v resnici je imel mehko, čutečo dušo in odprte oči. Ljudi je imel tako prebrane, da si se ob njegovih pripombah kar čudil. Nas pevce je imel rad in je spoštoval, da vsako nedeljo prihajamo od drugod. Otroci so ga imeli radi, a imel je avtoriteto: na koru ni bilo nobenega nemira. Otrok je stal na stolčku ob tebi, ti si ga držal za roko in peli smo. Trošt ga je le včasih pogledal ali mu dal bonbon – a podkupoval jih ni.

To so bila veselja, ki so mi bila dana v življenju. Vse sem doživljala z mislijo: »Ali ni lepo?!« Mislim, da je to izviralo predvsem iz zavedanja, da sem ljubljena. Imela sem dobre starše, dve dobri teti, dobre ljudi okrog sebe, nekaj dobrih prijateljev, učiteljev, katehetov pevski zbor in kasneje zakonsko skupino. In seveda moža, ki je stoodstotno predan družini. Jaz imam še kakšne druge dejavnosti, on pa je stoodstotno tukaj. To je izjemno dragoceno.

Pa brata imam. Da sva si tako blizu, je zasluga najine mame. Med nama so tri leta razlike. Ko sem zvečer prihajala domov s pevskih vaj, verouka ali maše, mi je mama pogosto rekla: »O, si prišla? Matej te že tako težko čaka.« V dvosobnem stanovanju sva imela skupno sobo in sva zvečer klepetala, dokler eden od naju ni zaspal. Še danes se obiščeva vsako nedeljo. Najine vezi so trdne in jih gojiva.

Ustaviva se še pri vnukih in mladih družinah. Nekatere babice pravijo: »Svoje otroke sem vzgojila, zdaj grem pa v toplice.« Druge imajo vsega čez glavo, otroci pa ne opazijo, da mama ne zmore več toliko. Kako ste vi to uravnavali? Znate reči ne?

V pokoj sem šla pri 58 letih z namenom, da bom pazila vnuke, saj sta bila takrat že dva in je bila potreba. Ko se je nekaj let pozneje upokojil še Tone, jaz sem takrat še dva dneva na teden honorarno delala v svojem poklicu, sva bila vse do predlanskega leta varuha. Vnukov je 22; najstarejši je star 27 let, najmlajša štiri. Pazila sva vse razen prvih dveh, a nobenega vse dni v tednu. Tako sva imela vedno vsaj en dan prost. Pri nekaterih mladih družinah so pomagali tudi drugi stari starši.

Včasih so otroke pripeljali k nama, včasih sva jih šla iskat. Zelo sva se prilagajala temu, kar je mlada družina potrebovala. Zdi se mi prav, da na to pomisliš: če zmoreš sam iti po otroka in veš, da je to staršem v pomoč, greš. Ker sva bila dva in sva to oba delala z veseljem, je bilo lažje. Dopoldne smo se igrali, potem je mož šel z otroki za uro, dve na zrak, jaz pa sem medtem pripravila kosilo. Lepo sva si razdelila delo.

Zdaj je že drugo šolsko leto, ko varstva nimava več. Brat mi včasih reče: »Lahko sta vesela, da vama otroke zaupajo.« Poznam stare starše, ki bi vnuke zelo radi pazili, pa jim jih starši ne dajo. Midva sva bila deležna zaupanja in to nama je bilo v veliko veselje – smiselna raba najinih moči in osmislitev najinega življenja v teh letih.

Največ koliko vnukov ste imeli naenkrat v varstvu?

Mislim da tri, vsakega iz druge družine. Kombinacije so bile različne. Spominjam se obdobja pri hčeri, kjer je lepo okolje s travniki. Najprej smo šli ven, potem pa smo skupaj kuhali. Olupila sem krompir in ga prerezala na pol, otroci pa so ga rezali naprej, pa tudi korenje. Potem so metali v lonec, mešali, solili in dodajali začimbe. Pred nekaj leti mi je eden od teh vnukov rekel: »Stara mama, se spomniš, ko smo skupaj kuhali?« Vidim, da ima to v lepem spominu – kako smo stali ob štedilniku, eden pa je stal na stolu in mešal.

Vsako delo sem skušala narediti kot nekaj prijetnega. Ne »zdaj moramo pa še kuhati, pohiti, kako si neroden«, temveč: »Glej, kako nam gre. Vsak bo nekaj naredil, pa bomo imeli kosilo.« Tako sem jih pridobila za sodelovanje.

Poznam stare starše, ki bi vnuke zelo radi pazili, pa jim jih starši ne dajo. Midva sva bila deležna zaupanja in to nama je bilo v veliko veselje.

Ne morem mimo ročnih del. Vaši vnuki hodijo k vam na ročna dela.

Na to me je spomnila prijateljica, ki je nekoliko mlajša od mene in zelo ustvarjalna. Otroke je ob nedeljah po maši vabila k sebi domov, kjer jim je v kleti uredila prijeten prostor in so imeli šiviljski krožek. Ko mi je pokazala, kaj delajo – šivajo gumbe in podobno – sem se navdušila. Vezenje so moje vnukinje zelo osvojile in še danes vezejo; nekatere imajo veliko oblačil izvezenih. Pa blazine, prtički…

Seveda je smiselno, da otroka naučiš prijeti šivanko in kaj zašiti. Predvsem pa čutim, da nam je bilo lepo skupaj. Druženje ob skupnem delu je bilo zelo dragoceno.

So hodili tudi fantje?

Ne toliko. Pred tremi leti je začel en vnuk plesti. Začela sva z brezrokavnikom, sledili sta dve kapi, dva para rokavic in dva trakova za glavo, nato pa pulover s kitami. Dala sem mu učbenik in naslednjič je prinesel spleten pravokotnik, na katerem je sam preizkusil različne kite. V treh tednih je imel zimski pulover. Zdaj pravi, da vse zna in je s pletenjem nehal.

Imamo pa tudi vnuka, ki je v rokah zelo nespreten; še gumb težko prišije. Vseeno ga jemljem zraven. Rad hodi, a ne toliko zaradi šivanja kot zato, ker mu je tukaj lepo in ker dobi še palačinke. Zato sem mu rekla: »Dobro, ampak ob ročnih delih boš pomival posodo. Tudi to je ročno delo.« In res vsakič pomije kakšne tri lonce.

Povabljeni tudi k branju drugega dela intervjuja z gospo Anico, ki bo objavljen prihodnjo nedeljo. V njem spregovori več o svojem zadnjem odmevnem projektu – filmu Nepričakovana pota, ki na različne načine nagovarja gledalce vseh starosti, spolov in mnenj.

Iz srca povabljeni, da se prijavite tudi na našo adventno akcijo. Letos jo ustvarjata zakonca Mica in Nejc Škobrne. Skupaj bomo potovali skozi advent in odkrivali kako zelo skrivnostna so Gospodova pota v naših življenjih.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 5,75 € / mesec