Ko v odnos zareže depresija

Foto: Shutterstock

Kaj storiti, ko ljubljena oseba ni le občasno potrta ali žalostna, ampak izgubi smisel in voljo do vsega?

Sanja in Jure sedita na terasi, se držita za roke in videti je, kot da je vse v redu. Težko bi verjeli, da sta še leto dni nazaj razmišljala o tem, da bi prodala stanovanje, razdelila premoženje in uredila skrbništvo nad svojimi otroki. Depresija, bolezen današnjega časa, jima je skoraj uničila njun 12-letni zakon.

»Spomnim se dneva, ko se je začelo,« pravi Jure. »Neko jutro sem stopil v kuhinjo in Sanja je samo sedela na tleh. Še vedno je bila v svojem kopalnem plašču in njene oči so bile zabuhle od joka.« Ko jo je vprašal, kaj je narobe, mu je Sanja odgovorila, da resnično ne ve. Njuno življenje je bilo dobro. Nista imela finančnih težav ali težav z otroki. Sanja je vedela, da nima razloga za jok, pa vendar so se ji solze ulile vsako jutro po tem dogodku. Prav tako ji je zmanjkovalo koncentracije, kar je vodilo v napake, ki so jo skoraj stale službe, v katero je rada hodila. Na koncu je Jure vztrajal, da gre k zdravniku.

Antidepresivi? To pa že ne!

»Zagotovo mi diagnoza ni bila všeč,« pojasnjuje Sanja. »Pričakovala sem, da mi bo dal vitamine ali rekel, naj ne delam toliko. Nikoli nisem pričakovala tistega, kar mi je res predlagal.«

Po nekaj testih je Sanjin zdravnik povedal, da trpi za depresivno motnjo in razložil, da morajo naša telesa obdržati stabilen nivo serotonina, da normalno delujejo – receptorji v Sanjinih možganih pa so blokirali njegov pretok do določenih delov. Ko ji je predlagal, da naj poskusi antidepresive, da bi sprožili primerno absorpcijo serotonina, je to takoj zavrnila.

Ob pojavu depresije receptorji v možganih blokirajo pretok serotoina do določenih delov;
antidepresivi pomagajo sprožiti njegovo primerno absorpcijo in na novo vzpostaviti ravnovesje

“Kristjani smo vendar veseli ljudje”

Pri tej odločitvi jo je vodilo njeno prepričanje: »Z Juretom so naju vzgajali, da so pravi kristjani veseli in hvaležni ljudje. Prepričana sem bila, da je bila moja nesreča povezana s pomanjkanjem vere, ne medicinskim pogojem. A v resnici nisem bila prepričana, kaj me je bolj strašilo. Nisem se mogla pripraviti do tega, da bi Juretu povedala, da je zdravnik spraševal o mojem duševnem zdravju.«

Naslednje mesece je Sanja poskušala zakopati svojo skrivnost – a njena žalost je bila preveč očitna, da bi jo skrivala. Njuni otroci so začeli spraševati, kaj je narobe z njihovo mami. Vmes se je Juretova skrb spremenila v frustracijo: »Spet in spet sem spraševal, kaj je narobe, a nikoli mi ni odgovorila. Ne le da se je vse skupaj poslabšalo ob mojih občutjih nemoči, bil sem tudi jezen na to, da sem tako trdo delal, pa to ni bilo dovolj, da bi jo osrečilo.«

»Bolj je bil jezen, bolj se je odmikal od mene,« dodaja Sanja. »Potem sem se počutila krivo in sva se še bolj odmikala eden od drugega.« Čeprav se je zelo trudila, da bi v tem času molila, je priznala, da ji je bilo skoraj nemogoče zbrati moči ali besede za molitev. Čutila je, ne le da izgublja sebe in svojo družino, ampak da jo je zapustil celo Bog.

Pa ne v dobrih krščanskih družinah!

Taka občutja niso nič nenavadnega pri srečevanju z depresijo, so pa zelo težka. Mogoče še težja, če se to dogaja v krščanski družini, v kateri si predstavljamo veselje in veliko energije za življenje. Zaradi takih pričakovanj je depresijo še težje priznati, se o njej odkrito pogovarjati in je ne skrivati pred okolico. »Kaj bodo pa drugi rekli?« Verjetno bo to ena izmed mnogih tem, ki jih bodo predelale ženičke na ulici ali v varnem zavetju ob kavi. To pa je tudi vse.

Zaradi klasičnih predstav o krčanski družini si je depresijo še težje priznati, se o njej odkito pogovarjati in je ne skrivati.

Morda se bo kdo ob tem počutil lažje, ker se je njemu dogajalo podobno in se je spraševal, s kom bi sploh lahko govoril o tem, zato nima smisla, da bolezen skrivamo pred zunanjim svetom. Tukaj je z nami, ne moremo je spoditi ali pozdraviti z eno škatlico tablet. Kaj lahko storimo, ko se pojavi v družini in začenja razjedati družinsko in zakonsko življenje?

Prepoznavanje depresije

Z boleznijo naj bi se danes srečevala že vsaj četrtina Slovencev. V enem letu (2013) porabimo že več kot 1.400.000 škatlic antidepresivov. Številke so zgovorne, pa vendar bolezen ostaja stigmatizirana, zato je še vedno veliko ljudi, ki ne prepozna in prizna, da je na delu bolezen, zato je ne zdravijo.

Mnogi besede »duševna bolezen« in »terapija« še vedno povezujejo s prisilnimi jopiči v zaprtih psihiatričnih oddelkih ali jo preprosto označijo za »norost«, kar ima zelo slab prizvok, še posebej če se oznako prilepi depresivni osebi. V resnici je depresija precej manj očitna in vidna na zunaj, zaradi česar uničuje svoje žrtve, če ne pridejo do ustreznega zdravljenja, zato je pomembno, da jo dovolj zgodaj prepoznamo in ljubljeni osebi čim prej pomagamo.

Mnogi besede »duševna bolezen« in »terapija« še vedno povezujejo
s prisilnimi jopiči v zaprtih psihiatričnih oddelkih …

Znaki, ki se pojavljajo vsaj dva tedna:

  • vsakodnevna potrtost/žalost/brezvoljnost, ki jo subjektivno izraža bolnik ali opazijo drugi,
  • izguba zanimanja in zadovoljstva pri skoraj vseh dejavnostih,
  • nemir, strah in razdražljivost,
  • osredotočanje na težave,
  • občutki hude krivde in nevrednosti,
  • pretirana utrujenost,
  • nespečnost ali prevelika zaspanost,
  • nepojasnjene bolečine,
  • znatna izguba teže (vsaj 5 odstotkov na mesec),
  • poslabšanje sposobnosti mišljenja in spomina,
  • motnje koncentracije in neodločnost,
  • ponavljajoče misli na samomor in smrt ali celo samomorilne ideje z ali brez načrta za izvršitev samomora.

Najprej pripravimo sebe!

Na letalu nam pred poletom povedo, da moramo v primeru nevarnosti kisikovo masko najprej nadeti sebi, preden pomagamo nekomu zraven nas. Enako je pomembno, da najprej pripravimo sebe, preden poskušamo pomagati ljubljeni osebi. Globoka žalost je lahko nalezljiva in ni nenavadno, da tisti, ki skrbijo za depresivne, razvijejo podobne simptome kot oboleli.

Pomagamo si lahko tako, da skrbimo za zdravo in redno prehrano, telesno aktivnost, dovolj spanca in ostanemo »v svetu«, se pogovarjamo z drugimi, obdržimo prijateljske stike.

Otroci naj vedo, kaj se dogaja

Prav tako ne smemo pozabiti na naše otroke. Ti so pogosto najbolj ranljivi zaradi bolezni staršev. Ena izmed študij je pokazala, da je 20 odstotkov 10-letnikov, katerih matere so trpele za depresijo, postalo žrtve depresije v naslednjih petih letih. Če so dovolj veliki, jim je treba razložiti, kaj se dogaja z materjo/očetom, zakaj se vede drugače, kot so vajeni, in jih potolažiti, da se bodo stvari sčasoma uredile in da bomo kot družina ostali skupaj.

Otroci so pogosto najbolj ranljivi zaradi bolezni staršev. 

Kako pomagati?

Dostikrat je za tiste, ki skrbijo za obolelega, osvobajajoče že dejstvo, da je klinična depresija posebno zdravstveno stanje. Opogumljajoče je spoznati, da obstaja več poti, po katerih lahko pomagamo bližnji osebi, ki je zbolela za depresijo.

Priporočljivo:

  • Pomagajte mu/ji videti, da je za družino pomembno, da ozdravi.
  • Poslušajte. Odzivajte se pristno na njegova/njena občutja.
  • Izkazujte naklonjenost. Opogumit ga/jo, da gre z vami ven in da stvari počne skupaj z vami.
  • Poiščite kakovostno zdravstveno in psihiatrično pomoč.
  • Opogumite ga/jo, da razmisli o zdravljenju z zdravili. Raziskave kažejo, da se 80 odstotkov obolelih za depresivno motnjo lahko uspešno zdravi ob pomoči modernih zdravil.
  • Terapije obiskujte skupaj.
  • Molite zanj/o in z njim/njo. Lahko tudi delite z njim/njo pomenljive citate iz Svetega pisma.

Ob tem ne smemo podcenjevati zmožnosti obolelih: naj nam pomagajo pri dnevnih zadolžitvah, kolikor zmorejo. Naj ne ostanejo v postelji zato, ker smo jim mi tako naročili ali jih spodbudili. Prav tako jih ne izključujmo iz pogovorov ali družinskih navad. Najbolj gotova pot v povečanje težav je izolacija obolelega in družine od tistih, ki so del našega življenja.

Odsvetovano:

  • Izjave v smislu, da bolezen vpliva na družino.
  • Vzbujanje krivde ali kritiziranje obolelega.
  • Razlaganje, da potrebuje pomoč, ker je šibek/ka.
  • Razlaganje, da se bo oboleli/a pozdravil/a, če bo preprosto bolj zaupal/a Bogu.
  • Pričakovanje, da bodo zdravila vse rešila.
  • Spodbujanje slabega spalnega vzorca in izolacije od ljudi.

»V bolezni in zdravju«

Tako kot smo si pri poroki obljubili »v bolezni in zdravju«, je v takih težkih časih zakona in družine pomembno, da se bolezni ne ustrašimo in z upanjem gledamo v prihodnost. Ko sta Jure in Sanja premagala strahove in zmote o duševni bolezni, sta se odločila za zdravniško zdravljenje in terapijo. Po nekaj mesecih so jo otroci prvič spet videli nasmejano.

Pomembno je, da se bolezni ne ustrašimo in z upanjem gledamo v prihodnost

Odkrila sta, da sta preživela depresijo s tem, da sta šla skozi vse skupaj, z informiranjem in znanjem, s sočutjem in z veliko molitve: »Bog naju je res blagoslovil s tem, da nama je dovolil, da naju je ta izkušnja pripeljala bližje drug drugemu in ne raztrgala narazen.« Sandra pravi, da je njuni življenji najbolj temeljito spremenila odločitev moža, da ne bo obupal nad njo.

Vir: psihoterapija-ordinacija.si, focusonthefamily.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja