»Neeeeeesi me!«

Vir: Shutterstock

Kako se odzvati ob malčku, za katerega imamo občutek, da ves čas visi na nas in nas ne izpusti niti za minutko?

Saj poznate tisti občutek, ko bi za svoje otroke naredili vse, želite biti ob njih, poskrbite za to, da lahko skupaj preživljate kakovosten čas, a ko vas malček ne izpusti niti za minuto, ko je težava že samo »pobegniti« na toaleto ali ko greste z najboljšimi nameni popoldne skupaj na sprehod in se po nekaj korakih ustavite ob »neeeesi me!«, vi pa utrujeni in odločeni, da bo nekaj korakov pa že naredil sam?

Večina mamic se s tem vsaj občasno srečuje. Sprašujemo se, kako narediti, da bo prav: da bo otrok pomirjen, me pa sposobne poskrbeti tako za otroka kot zase – v mislih imam predvsem to, da imamo dovolj moči, da smo sposobne po svojih merilih biti dovolj dobre mame.

Sem dobra mama le, ko izgorevajo moji bicepsi?

Melinda Wenner Moyer, žurnalistka s področij znanosti in zdravja v New Yorku, opisuje svojo izkušnjo, ko se je znašla v situaciji, ko je bila prehlajena, utrujena od dolgega potovanja po Ameriki, noseča in s 15-kilogramskim dveletnikom, ki se je spremenil v »pijavko«: »Vsak trenutek hoje želi, da ga imam v naročju – stoje, nikoli sede, kot bi bila moja ljubezen resnična le, ko izgorevajo moji bicepsi.«

Sprašuje se, ali obstaja kaj takega, kar bi ustavilo potrebo takrat, ko se začne. Opisuje tudi, kako se v takih situacijah sprašuje, ali je kaj narobe z njenim sinom, in potem (klasika!), ali je kaj narobe z njo, kaj dela narobe, da je tako … Verjetno proces, s katerim se vsaj občasno srečuje veliko mam. Ker je njen poklic raziskovanje, se je podobno lotila tudi tega vprašanja, zato je poklicala nekaj otroških psihologov.

Znak zdravega odnosa

Vsi so ji potrdili skupno ugotovitev: občasna »klopasta« obdobja (angleški izraz je clinginess, kar v prevodu pomeni lepljivost) so povsem normalna. Pravzaprav so znak, da imamo z otrokom zdrav odnos. Nekateri otroci so pri tem bolj potrebni naše pozornosti že zaradi svojega značaja. In včasih smo vzrok takih obdobij tudi mi sami (čemur pa se lahko in je tudi dobro, da se izognemo).

Evolucija: oklepanje za življenje

Najprej k prvemu: raziskovalec Alan Sroufe z univerze v Minessoti pravi, da tako obnašanje ne le da je povsem naravno, ampak celo evolucijsko pogojeno: ko so naši predniki še lezli na drevesa, skakali čez skale in bežali pred napadalci kot lovci in nabiralci, so se jih njihovi otroci dobesedno oklepali. »Oklepanje pri primatih, predvsem nomadskih, je bilo zelo pomembno,« pravi Sroufe.

Oklepanje je pravzaprav znak, da nas otrok dojema, kot bi rekli raziskovalci navezanosti, kot »varno osnovo«. Dojenčki in malčki, ki so razvili varno navezanost s skrbniki, jih uporabljajo kot matično ladjo, s katere bodo raziskovali svet. »Vedeti, da imaš nekoga, h kateremu se lahko vrneš, ko imaš težave, pospešuje zmožnost, da greš ven in deluješ,« pravi Jude Cassidy, psiholog z univerze v Marylandu. Ko situacije za malčka postanejo ogrožajoče in nepredvidljive, pride do nas in v bistvu reče: »Potrebujem nekaj dodatne pomoči.« To je lahko tudi v kričavi obliki »neeeesi me« ali to sporoča s proti nam iztegnjenimi rokami ali se nam obesi za hlačnico ali …(dodajte kak primer iz domače prakse).

Ko situacije za malčka postanejo ogrožajoče in nepredvidljive, pride do nas in v bistvu reče: »Potrebujem nekaj dodatne pomoči.«

Malčkov strah je večji, kot ga vidimo starši

Raziskovalci menijo, da se pri ne-varno navezanih otrocih »klopasta« obdobja redkeje pojavljajo.

Varno navezan malček niha med dvema skrajnostma: ne- in odvisnostjo, kar razloži situacije, ko otrok »skoči« na vas in potem reče, da moramo stran. Ne-varno navezani otroci bodo na drugi strani čutili, da se ne morejo zanesti na skrbnike, ko bo potrebno. Raziskovalci celo menijo, da se pri takih otrocih pravzaprav taka obdobja redkeje pojavljajo. Navsezadnje taka obdobja pomenijo, da nam otroci zaupajo.

Situacije, v katerih je malčka strah, je včasih težko videti, ker za nas pogosto niso strah vzbujajoče. Vse, kar malček zaznava kot nepredvidljivo, lahko sproži take situacije, ne glede na to, ali gre v resnici za manjšo stvar ali prehod ali veliko spremembo v življenju družine. Je naš otrok zamenjal vrtec ali varuško? Smo veliko potovali? Ali smo veliko zdoma?

Varno navezan malček niha med dvema skrajnostma: ne- in odvisnostjo, kar razloži situacije, ko otrok »skoči« na vas in potem reče, da moramo stran.

»Ne bom se obul!«

Nekateri otroci znajo tudi že zelo dobro predvidevati, zato niso redke situacije jutranjega prepričevanja za obuvanje: ko se nam že pošteno mudi, se otrok izmika obuvanju. Gre za to, da predvidijo: »Obuvanje čevljev pomeni, da grem v vrtec, kar pomeni, da bom kmalu moral mamici reči adijo, zato je bolje, da jo zadržim že zdaj.«

Kot v knjigi Kako uspevajo malčki pojasni Tovah Klein, direktorica Barnard College Centra za razvoj malčkov, prehod za malčka pomeni premik od domačega in znanega (»ne glede na to, kaj počnem«) do novega in neznanega (»čeprav sem to že počel, mi je zdaj novo«). Vstop v to novo in neznano situacijo pa razgali njihovo močno ranljivost. In ko ga ta doleti, se nas bo malček oprijel kot lepilo. Trdno se drži varne baze, teh varnih nebes, ker je to tam, kjer lahko najde podporo, ki jo potrebuje v okoliščinah, ki jih ne more drugače obvladati ali se nadzorovati.

Pustimo jim, da se lepijo na nas!

Torej, ko se nas otroci oprijemajo kot klopi, naj odgovorimo na vsako tako potrebo (ki jo starši včasih dojamemo kot muhasto zahtevo)? Odgovor je (če predpostavljamo, da otrokove zahteve niso nore), da. Če jim stres povzroča željo po bližini, znanstveniki priporočajo, da je ugoditev daleč najboljša stvar, ki jo lahko storimo. Oklepali se nas bodo toliko, kolikor bo treba, potem pa bodo želeli nazaj raziskovat in se igrat.

Povedano drugače: starševska občutljivost namesto grožnje s »time outom«, ko mali ne bo hotel iz naročja, od noge ipd. »Spoštujte, zakaj vaš otrok tako čuti, sprejmite to, kot da so do tega upravičeni in pomagajte otroku, da deluje tako dobro, kot lahko,« svetuje otroški psiholog dr. Micahel Thompson.

Priporoča, naj otroka pomirimo, ne da bi ovrgli njegova čustva in naj ne zavrnemo njegove potrebe, da bi bil blizu nas, ker lahko to spodkopava naš odnos z otrokom ali posledično povzroči, da postane otrok še bolj potreben naše bližine. Gotovo nam je mamam tudi to poznano: Ko otroku rečemo, da zdaj ni pravi čas, kaj se običajno zgodi? Otrok še bolj sili k nam.

Mama, ki naenkrat izgine

Včasih starši poskusimo tudi s »pobegom«. Ko na primer otroka uvajamo v vrtec in ko se malce zaigra, »pobegnemo« iz prostora. Ko to naredimo, otroku sporočimo: »Ko si v nepredvidljivi situaciji, se ne smeš sprostiti, ker lahko oseba, na katero računaš, nenadoma izgine.« Thompson je prepričan, da na tak način le dodajamo nepredvidljivost, ob kateri otroku ne bo jasno, »kako dolgo bo mami ali ati z mano?«

Če otroku stres povzroča željo po bližini, znanstveniki priporočajo, da je ugoditev daleč najboljša stvar, ki jo lahko storimo.

Boljši pristop? Otroku napovejmo, da bomo v petih minutah morali oditi. Nato to ponovimo po treh minutah in na koncu jim povemo, da pridemo nazaj ponje. Lahko to navežemo še na kak konkreten dogodek, na primer: »Pridem nazaj po kosilu.« S tem jim ne ponudimo predvidljivosti le glede našega odhoda, ampak tudi prihoda. Starši dobro vemo, kako težko je gledati svojega otroka, ki joka in ne želi, da odidete, toda z jasno komunikacijo glede našega odhoda in prihoda dajemo otroku orodje, s katerim se bo spoprijemal in počasi začenjal razumeti situacijo.

Drug nasvet pa je nekoliko večji izziv za starše: Poskušajmo, da ob odhajanju ne bi bili videti popolnoma vznemirjeni, saj imajo otroci odlične čustvene antene, s katerimi bodo zaznali vaše nelagodje, njim pa bo povzročilo še večjo stisko. Moyerjeva se spominja svojega sina in tega, da ji ni bilo jasno, zakaj si v bazenu ni nikoli upal skočiti v vodo, da bi ga ujela, medtem ko je to popolnoma lahkotno storil z učiteljico plavanja. Nekega dne ji je ta povedala, da je bila vsakič, ko se je sin pripravljal na skok v vodo, videti, kot da jo bo pravkar kap.

Tudi starši smo lahko izvor

Starši včasih lahko tudi sami spodbujamo taka obdobja. Nekateri si prav želijo, da bi bili otroci ves čas tako vezani nanje, da bi jim bili telesno blizu. Mogoče zato, ker jim občutek, da so zaželeni, zapolnjuje lastno čustveno vrzel. Otroci bodo to čutili in se prilagodili.

Vzrok za veliko potrebo po biti blizu staršem je lahko tudi v tem, da starši otrokom dajemo občutek, da ne zmorejo sami.

Lahko je vzrok za veliko potrebo po biti blizu staršem tudi v tem, da starši otrokom dajemo občutek, da ne zmorejo sami – ko na primer prehitro vstopimo v igro in mu pomagamo sestaviti sestavljanko, čeprav bi jo bil zmožen dokončati sam ali jim ne dovolimo, da se odločijo za nekaj tveganja med igro. Otroci potrebujejo pomoč in vodstvo, toda za razvoj občutka samozavesti in neodvisnosti je zelo pomembno, da jim pustimo, da sami poskušajo in da jim včasih tudi ne uspe. Če se nas otrok večino čas oklepa kot klop, je dobrodošlo, da razmislimo tudi, ali počnemo katero od teh stvari.

Lahko potem sploh kaj storimo?

Bolj redna je malčkova rutina, bolj predvidljivo postaja njegovo življenje in manj vaše tolažbe postrebuje. Toda spremembe se seveda dogajajo. Thompson predlaga predvsem pogovor z malčkom pred prihajajočimi »motnjami«: »To otrokom daje nekaj sredstev za predvidevanje in posledično obvladovanje izkušnje, kar je bolje, kot da se jim zgodi nepričakovano.« Poskusite lahko na primer pri napovedovanju obiska zobozdravnika – nekaj dni pred obiskom se vsak dan pogovarjajte z njim o tem, kako bo potekal pregled, kdo bo tam …

Ko se bo spet pojavilo obdobje, ko malček ne bo hotel od vas (in to se bo zelo verjetno še ponovilo), lahko začnete s tem, da najprej »preučite« domače okolje: Če nas otrok ne izpusti iz dnevne sobe, kjer so igrače, mi pa moramo skuhati kosilo, mu pripravimo manjšo »igralnico« v kuhinji na tleh, tako da se bo malček lahko igral, a vas bo obdržal na očeh.

Ta obdobja so naporna, ni dvoma. Toda življenje skozi oči malčka je res strašno in prav neverjetno je, da imamo kot starši moč, da lahko s hitrim gibom roke naredimo, da je spet vse v najlepšem redu v njegovem srcu. Še posebej, ko jim tako reagiranje daje samozavest, da gredo lahko v svet in rešujejo neznanke, sčasoma brez naše pomoči.

Vir: slate.com, melindawennermoyer.com, michaelthompson-phd.com