Martine Gilsoul: “Vse, kar otrok počne, dela za to, da bi izgradil sebe.”

Foto: osebni arhiv

Montessori pedagoginjo in avtorico biografije o Marii Montessori Martine Gilsoul smo spoznali že pred nekaj tedni, ko nam je predstavila genialno osebnost Marie Montessori in nas hkrati spomnila, da še vedno nismo razumeli njenega sporočila, ki ga je želela predati svetu: to, da se odrasli ob otroku mora spremeniti.

V tokratnem intervjuju nam Martine odstira uvide o otroku, ki jih je pred več kot 100 leti odkrila ravno ta velika poznavalka otroške duše Maria Montessori. Maria je ob opazovanju otrok spoznavala “skrivnost otroštva” oz. kakor je sama zapisala, da ji je delo z njimi prineslo “celo goro psiholoških odkritij”.

Eno od prvih Mariinih spoznanj o otroku je bilo to, da imajo otroci radi tišino. To si starši skoraj težko predstavljamo …

Res je. To, da nekdo reče: »Mi v montessori šolah vidimo, kako imajo otroci radi tišino«, marsikoga preseneti, kajti nas odrasle tišina včasih tudi plaši. Ampak otroci uživajo v tišini. Tukaj ne govorimo o tišini, kjer morajo biti otroci popolnoma tiho in pri miru. Za Mario Montessori je tišina pomenila, da je otrok gospodar svojega telesa, da je osredotočen na to, kar počne.

Tišina v montessori okolju pomeni, da je otrok gospodar svojega telesa, da je osredotočen na to, kar počne.

S tem, da je otrokom ponudila, da so delali v tišini, brez da bi jim kdo govoril, kaj morajo delati, je Maria preprosto sledila njihovi globoki potrebi po tem, da bi sami odkrili svoje sposobnosti. Kajti ugotovila je, da otroka vse, kar ima opraviti z njegovim razvojem, prevzame. Ampak s tem Maria ni želela ustvariti malih genijev. Danes starši pogosto izberejo montessori šole, da bi se njihovi otroci čim prej naučili brati, pisati in računati, vendar to sploh ni bil njen cilj. Njen cilj je bil podpreti otroka pri njegovem razvoju in tešiti njegovo intelektualno, duševno in duhovno lakoto.

Maria je videla, kako otroke pri štirih, petih letih privlačijo črke in številke, zato je želela tej njihovi težnji zadostiti. Kazala jim je črke in številke in s tem zadovoljila njihove mentalne potrebe. Ker so ti otroci bili na stopnji zanimanja za te reči, so bili dolgo skoncentrirani, ob tem rasli, se spreminjali in postajali radostni. Vem, da je to za marsikoga, ki tega še ni videl, smešno, ampak tako to je. Maria Montessori pravi: »Otrok, ki je osredotočen, je srečen, ker je našel odgovor na svojo notranjo potrebo.«

Zato nas Maria Montessori vabi, da bi otroku zaupali in ne počeli stvari namesto njega.

Zanimivo je tudi, ko Maria Montessori govori, da otroci ljubijo red. Ampak če jih pogledamo, vidimo, da igrače za seboj puščajo, razmetavajo, še bolj pa jih nočejo pospraviti. Kako to, da imajo težnjo po redu?

Da, ta potreba po redu še posebej velja za majhne otroke. Otroci namreč potrebujejo referenčne točke. Morajo vedeti, kje so stvari, tako se počutijo mirnejše, lažje se orientirajo, lažje razumejo stvari.

Težava je v tem, da so otroci pogosto zelo nervozni. Ko torej vidimo, da so otroci zelo živčni oziroma razdraženi, je koristno, če se malo ozremo naokoli. Pogosto mislimo, da tam, kjer so otroci, moramo stene prepleskati z živopisanimi barvami, imeti vsepovsod medvedke, ker si mislimo, da je to otrokom všeč. Pravzaprav jim ni. Vse to zanje predstavlja preveč dražljajev in težko vse to procesirajo.

V montessori šolah je okolje bistvenega pomena: stene so svetle, na policah je malo stvari, tako tudi otrok ve, kam mora neko stvar pospraviti nazaj. Maria Montessori pravi, da je za majhne otroke red »nekaj takega kot ravna površina za zemeljska bitja, če hočejo hoditi in iti naprej, kot voda za ribo« (iz knjige Skrivnost otroštva, str. 52).

Potem lahko rečemo, da majhni otroci v neredu težko živijo?

Vsakič, ko so stvari na drugem mestu, to za otroka predstavlja veliko zmedo. Nekoč sem prebrala zanimivo prispodobo, ki je opisovala, kako otrok doživlja neurejeno okolje. Zanj je nekako tako, kot če bi v našo kuhinjo vsak dan prišel nek človek in nam spreminjal stvari. Tam, kjer je bila prej moka, bi našli kozarce, kjer so bile včeraj še kuhalnice, bi našli prtičke. Normalno je, bi bili presenečeni in zmedeni. Ampak prav to mi počnemo otrokom, ko jim damo na voljo toliko stvari, da na koncu ne vedo več, kaj imajo in kje kaj imajo. Zato je bolje, da na vidno mesto damo manj stvari oziroma igrač in jih potem na vsake toliko zamenjamo, ko vidimo, da otroka ne zanimajo več. To pomeni, da je otrok izčrpal svoje zanimanje in da je čas za nekaj drugega.

Oglejte si tudi video z montessori pedagoginjo mag. Mojco Košič: Kako urediti dom po meri otroka?

Ali ti otroci potem tudi lažje in rajši pospravljajo?

Za otroka red predstavlja nujo, vendar je ta red lažje vzdrževati, če imamo manj stvari.

Da, za razliko od nas odraslih, ki nam pospravljanje in postavljanje stvari na mesto pogosto predstavlja muko, je to za otroka povsem nekaj drugega. Za otroka red predstavlja nujo, vendar je ta red lažje vzdrževati, če imamo manj stvari. Zato vsakič, ko grem v razne šole, rečem, naj s polic umaknejo vse zlomljene stvari, vse, kar ne deluje več, vse Lego konstrukcije … Ker če je vsega preveč, potem to otroci obrnejo na glavo in nastane zmeda.

Zato je bolje, da so stvari v manjših predalčkih ali škatlicah, kjer bodo lahko vse razvrstili (npr. po barvah).

Starši pogosto rečejo, češ, otrok noče pospravljati, ko mu rečejo, naj postavi vse dinozavre na svoje mesto. Da jim odgovori: »Se mi ne ljubi.« Namesto tega mu raje povemo, naj nam najprej da enega, potem pa drugega in tako bo počasi otrok postavil stvari na svoje mesto.

Maria Montessori je v svoji knjigi Skrivnost otroštva zapisala, da otroci, s katerimi je delala, za svoje dejavnosti skoraj nikoli niso izbrali igrač, tudi če jim jih je ponudila. Kako je to mogoče?

Enako se dogaja tudi danes, ko otrokom ponujamo čudovite igrače, po petih minutah igranja z njimi pa se otroci bolj zabavajo s papirjem za zavijanje … Težava je v tem, da mnoge igrače ne odgovarjajo na otrokovo potrebo po smiselnem delovanju: otrok pritisne na gumb in igrača se premakne, naredi zvok, se vklopi … Pri dejavnostih, ki jih predlagamo otrokom v montessori šolah, pa je otrok protagonist, on je tisti, ki dela, ponavlja isto dejavnost tolikokrat, kolikor hoče, in tako razume rezultat svoje poteze: če ne vidi več žogice, je to zato, ker je on tisti, ki jo je spravil v predal.

Dandanes poznamo t. i. otroško naglico. Ni malo otrok, ki že takoj po vrtcu, v katerem preživijo po 8 ur, čakajo še razne vodene aktivnosti, kjer spet sledijo navodilom odrasle osebe. Kaj bi na to rekla Maria Montessori?

Res, Maria ni želela ustvariti malih genijev, neke vrste malih učenjakov. Se je pa od samega začetka zavedala, da k njej prihajajo ljudje, da bi videli in se čudili, kako lahko tako mali otroci brez težav pišejo in berejo.

Maria je videla mentalno strukturo otroka, ki je do tedaj še nihče ni poznal. Zato je tako vztrajala, da moramo pri otroku negovati to njegovo hrepenenje po raziskovanju in učenju, vendar ne v prvi vrsti, da bo zelo hitro računal in pisal, ampak da bo na prvem mestu ostajal on s svojimi potrebami.

Ko otrok izbere tisto dejavnost, ki ga najbolj pritegne, je zaradi tega bolj zainteresiran in bolj motiviran.

Tukaj je še nekaj zanimivega … V tistem času, ko je živela Maria, je bilo toliko pedagogov, ki so bili prepričanja, da otroka ne bi smeli preveč bremeniti ali jih česa preveč učiti. Prevladovala je miselnost, da je to zanje preveč, prezahtevno. Ampak Maria jim je odgovorila, da ni treba ustvarjati zapletenih metod za učenje preprostih stvari. Eno od pedagoških načel metode montessori je predstaviti eno težavo naenkrat.

Vsekakor je Maria verjela, da kultura ne utruja. Zato je z otroki počela čudovite stvari, desetletniki so se na pamet naučili celotne kitice Dantejeve Božanske komedije!

Ko otrok izbere tisto dejavnost, ki ga najbolj pritegne, je zaradi tega bolj zainteresiran in bolj motiviran. Sama sem pri svojem delu videla otroke, stare 4 ali 5 let, ki so pol ure ali štirideset minut operirali s številkami in potem so bili zares srečni. Njihovo delo je bilo poplačano.

Vse to izhaja iz dejstva, da je otrok tisti, ki izbira, in ne odrasli, ki jim ponuja neko dejavnost. Seveda je v vrtcu učitelj na voljo, ko ga otrok potrebuje.

Mislim, da otroci potrebujejo tudi to, da jim je dolgčas in da ne delajo nič. Maria Montessori pravi, da imajo majhni otroci srkajoči um, se pravi, oni se ves čas učijo, nas opazujejo, opazujejo druge otroke. Majhni otroci so povsem v drugi logiki. Logika nas odraslih pa je, da želimo vedno poiskati bližnjice, želimo biti učinkoviti, doseči najboljši rezultat z najmanj napora. (smeh) Vendar otrok ni takšen, otrok želi delati, rad dela težke stvari.

Kako to izgleda?

»Majhen otrok pobriše prah z velikodušnostjo.«

Zelo zanimivo je, da so v montessori šolah (govorim za otroke, stare do 6 let) dejavnosti, ki se imenujejo »praktično življenje«: brisanje prahu, umivanje ogledala ipd. S tem je seveda začela že Maria Montessori, kar je že opisovala v svojih knjigah. Če opazujemo otroka, preden dopolni 4 leta in pol, bo mizo pobrisal tako, da bo pobrisal še noge od mize, spodaj pod mizo itd. Se pravi, nekaj, česar mi odrasli nikoli ne počnemo. Maria Montessori je to opisala z besedami: »Majhen otrok pobriše prah z velikodušnostjo.« Ker je ves v tem, kar počne. Otrok tega ne dela za dosego zunanjega rezultata, tudi ne, ker bi hotel biti čim boljši, ampak dela za to, da bi izgradil sebe, svoje notranje bitje. Z delom se otrok razvija.

Kaj pa kasneje?

Ko so otroci stari 5 let ali 6 let, pobrišejo prah tako, kot to počnemo mi – da bi dosegli največjo učinkovitost z najmanjšim naporom. (smeh) Če pa malega otroka pustimo, da stvari naredi sam, se bomo morda ob njih vprašali: »Ampak zakaj?«, a on to rad počne. Rad dela zahtevne stvari, kajti ob tem globoko čuti, da dela.

Znana angleška vzgojiteljica Eleanor Goldsmith pravi, da moramo paziti, da otrokom ne ukrademo izkušenj. Če pomislimo, kolikokrat delamo stvari namesto otroka … Ampak otrok lahko zelo dobro izprazni pomivalni ali pralni stroj, zloži brisače ipd. Na ta način sodeluje pri življenju, ki se odvija v domači hiši. Počuti se odgovornega, ob tem je zadovoljen in se ne počuti utrujenega.

Staršem se pogosto mudi, delamo namesto njih. Še posebej zjutraj …

Prva stvar, ki jo moramo storiti, je ta, da si nastavimo budilko 10 minut prej. Da otrokom in nam samim damo čas. Pripravimo si stvari en dan prej, njihova oblačila, tudi v vrstnem redu, da si najprej obujejo nogavice, potem hlače … Otrokom moramo dati možnost, da se oblečejo sami. Tudi moramo sprejeti, da če se otrok češe sam, da so pač njegovi lasje malo slabše počesani, ampak navsezadnje je to naredil on. In vsakič naslednjič se bo v tem zagotovo izboljšal.

Vir: osebni arhiv Martine Gilsoul/Biografija Marie Montessori

V vaši biografiji o Marii Montessori ste zapisali, da je Maria vedno dovoljevala, da so otroci bili del pogovora odraslih. Kako jih je vključevala v te pogovore?

Ko se je Maria Montessori s svojimi vnuki peljala mimo Koloseja, so otroci imeli občutek, kot da »gledajo« gladiatorske igre.

Vedeti moramo, da nekoč otroci, ko so bili v prisotnosti odraslih, niso smeli govoriti. Ampak družina Marie Montessori je bila drugačna. Maria je svoje vnuke spraševala veliko vprašanj. Prav tako jim je pripovedovala številne zgodbe: od mitologije do življenja svetnikov, velika odkritja raziskovalcev in dela slavnih glasbenikov. Govorila jim je o različnih religijah, izgubljenih civilizacijah in drugih kulturah. Zelo je tudi skrbela za to, da je vnukom predala dediščino italijanske kulture. Ko se je s kočijo z njimi vozila po Rimu, jim je opisovala cerkve in vodnjake, pripovedovala je o zgodovini vsakega spomenika ter o vseh legendah, povezanih z njimi. Ko so se peljali mimo Koloseja, so imeli otroci občutek, kot da »gledajo« gladiatorske igre.

Skratka, majhnih otrok ne smemo obravnavati, kot da so neumni. V Italiji otrokom pogosto govorimo v pomanjševalnicah: »Boš kruhek?«, »Si izgubil dudico?« ipd. Ne rečem, da je to slabo, ampak še vedno mislimo, da je otrok majhen. Najti moramo neko ravnovesje. Otrok je oseba zase, ni nekdo, ki nič ne razume, in tudi ni nekdo, ki je star 50 let. A vsekakor razume veliko več, kot si mislimo.

Odrasli bi se torej morali z otrokom veliko pogovarjati. Kaj pa bi danes rekla Maria Montessori, če bi videla toliko otrok za zasloni?

Paziti moramo, da otrokom ne ukrademo izkušenj.

Najprej želim povedati, da Maria Montessori ni bila proti moderni tehnologiji. Na primer: v letih 1940, ko so se začele pojavljati nove tehnologije tistega časa, je bila Maria nad njimi navdušena, vendar je želela opomniti, da so to samo sredstva. Se pravi, so uporabni, če nam pomagajo, da potem bolje delamo, in če pomagajo otrokom, da se bolje učijo. Ampak so samo sredstva in nikoli cilj.

Kot zdravnica bi se danes Maria najverjetneje počutila v težavah, ko bi opazovala otroke, ki imajo ves čas v rokah telefon. Kajti vemo, kako otroški um vsrkava stvari, ki jih vidi. Vendar je ta um še v razvoju in predpostavljam, da bodo za to vedenje določene posledice.

Že danes vidimo, da imajo otroci težave s koncentracijo, mnogi otroci niti ne vedo, da imajo roke, ko ves čas samo podrsavajo po ekranih. To je velik problem. Še večji problem pa so seveda odrasli, ki ne gledajo otroka, ampak gledajo v telefon. Opazujemo starše, ki po cesti ali v restavraciji gledajo v svoj telefon in se ne pogovarjajo s svojim otrokom.

Vidite to težave še kje drugje?

Prejšnji teden sem bila v vrtcu, kjer so vzgojiteljice ves čas otroke slikale, češ, da bodo te slike potem pokazale njihovim staršem. Na eni točki sem jim povedala, naj nehajo, ker so se veliko bolj obremenjevale s tem, kako bodo otroke fotografirale, in se niso ukvarjale s tem, kako bodo na otroke pazile in jim pomagale.

Zakaj bi morali ves čas svoje otroke nadzorovati in potem te posnetke pošiljati staršem? Problem je, da se otroci potem tudi navadijo, da se morajo ves čas »lepo držati« na sliki … Ko je že vsega preveč, se začnejo spakovati ipd.

V prejšnjem intervjuju ste omenili, da je najpomembnejšo stvar, ki nam jo je zapustila Maria Montessori in ki še je vedno ne razumemo, to, kar ona imenuje: skrivnost otroka. O čem je pravzaprav govorila?

Maria je vedela, kako zelo je otrok drugačen od tega, kar si mi mislimo o njem. Majhen otrok ima drugačne potrebe od nas. Nekaj, kar je nam všeč, še ne pomeni, da bo všeč tudi otroku. Kajti ko gledaš otroka, kako se zabava, ko prestavlja lešnike iz enega kozarca v drugega, za nas kaj takega nima smisla. Za nas to pomeni izgubo časa. In narobe je, če takrat otroku rečemo, naj počne kaj drugega, »bolj zanimivega«. Ampak zakaj bi moral otrok delati nekaj, kar je všeč nam? Otrok je oseba in če to počne, ker ga dela srečnega, in pri tem nikogar ne moti, ga pustimo, naj to dela. Tudi če to ves čas ponavlja. S tem odgovarja na svojo notranjo potrebo, ki je mi odrasli morda ne bomo nikoli razumeli.

Skrivnost otroka je torej v tem, da je otrok drugačna oseba od nas. In to moramo starši sprejeti, kar pa ni vedno najlažje.

Kje starši največkrat »pogrnemo«?

Po navadi gre za majhne stvari, ki so povezane s tem, da imamo naše otroke za majhne. Da ponazorim s primerom: Maria Montessori je v tisti revni soseski San Lorenzo, ko je delala z otroki z ulice, opazila, da jih ima ogromno smrkav nos. Nekega dne je jim je pokazala, kako se nos obriše, in po njeni razlagi so ji vsi zaploskali. Ta njihova reakcija jo je začudila, potem pa je ugotovila, da so jim odrasli vedno samo govorili: »Kako imaš umazan nos,« nikoli pa jim niso pokazali, kako se ga briše.

Prepričana je bila, da je za otroka veliko lepše, če si sam obriše nos, kot pa da vedno nek odrasel prihaja od zadaj, rine z roko v njegov obraz, pritiska na nos … Marii se je zdelo, da to dejanje do otroka ni spoštljivo.

Zato je na nas, da jim postavimo robčke na vidno mesto, jim pokažemo, kako se jih uporablja in kam se jih potem odvrže. Nekoč sem bila v nekem vrtcu, kjer vzgojiteljice tega niso počele, ker je imela ravnateljica prepričanje, da se otroci tega ne znajo naučiti, da bodo robčke razmetali po tleh in da bo samo nered. Po pogovoru z njo so si otroci že naslednji dan sami brisali nos in uporabljene robčke nosili v koš. Bili so stari manj kot 3 leta. Včasih imamo pred otroki zgolj predsodek.

Oglejte si tudi preostala videa z montessori pedagoginjo mag. Mojco Košič:

Otrok, ki je deležen spoštovanja, ima veliko zaupanje vase

Montessori nasveti za bolj zbrano in poglobljeno igro

Preberite si tudi predhodni intervju z Martine Gilsoul, v katerem je orisala genialen lik Marie Montessori.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja