Martine Gilsoul: “Še vedno nismo razumeli sporočila Marie Montessori, ki od odraslega zahteva, da se spremeni”

Foto: osebni arhiv Martine Gilsoul

V tokratnem intervjuju bomo spoznali izjemno osebnost Marie Montessori, ki je temeljito spremenila način razumevanja otroka, njegovega doživljanja samega sebe in sveta ter družbe kot celote. Njena vzgojna metoda je že več kot stoletje prisotna na vseh celinah sveta.

O Marii Montessori nam bo pripovedovala Belgijka Martine Gilsoul, ki je med drugim tudi montessori pedagoginja in bivša ravnateljica enega od montessori vrtcev v Rimu. Pred nekaj leti je Martine napisala biografijo Marie Montessori, ki takrat še ni bila dostopna na francoskem trgu. Pred dvema letoma je bila knjiga prevedena tudi v italijanski jezik.

Martine bo z nami delila svojo pot do metode montessori ter predstavila Mario kot mlado žensko, polno vizij, poguma in izjemnih spoznanj, ki še danes niso v polnosti razumljena.

Martine, po poklicu ste učiteljica razrednega pouka. Kdaj ste opazili, da vam tedanje pedagoško znanje ne zadostuje?

Ko sem poučevala otroke v Belgiji, sem se znašla v zelo zahtevnem položaju, saj sem delala s tujimi otroki, z begunci, ki so pravkar prispeli v Belgijo. Morala sem jih učiti pisati in brati v jeziku, ki ga niso poznali. To je bil zame velik izziv, saj sem spoznala, da nimam orodja, s katerim bi dosegla njihov potencial, še posebej, ker je veliko teh otrok doživelo vojno. Takrat še nisem poznala dela Marie Montessori in sem se trudila, da bi jih dosegla z lepoto. Dala sem jim poslušati klasično glasbo, vodila sem jih v muzeje in knjižnice, saj sem verjela, da lepota dobro vpliva na vsakega posameznika.

Metodo montessori sem spoznala šele kasneje, ko sem že živela v Italiji, natančneje, ko sva z možem Giovannijem odšla na kratko potovanje v Brazilijo. Leta 2010 je bil Giovanni povabljen, da za en teden predava na brazilski sekciji Inštituta Janeza Pavla II. in nekega popoldneva smo s prijateljem duhovnikom obiskali eno od favel. Otroci so nas obkrožili, moj mož pa je začel z njimi izdelovati origamije. Ti otroci so se tako močno osredotočili, da so nam njihovi učitelji povedali, da jih takšne še nikoli niso videli.

Ko sem se iz Brazilije vrnila v Italijo, sem iskala literaturo na temo koncentracije in dela z rokami. Najprej sem naletela na dela Helene Lubienske, ki je bila sodelavka Marie Montessori. Ko sem prebrala eno od njenih knjig, sem si rekla: ‘To je pedagogika: spremljati otroke, da postanejo to, za kar so poklicani, in da razvijejo svoj potencial.'”

Oglejte si tudi video montessori pedagoginje mag. Mojce Košič: Otroci, igrače in urjenje koncentracije.

Kako ste se odločili, da boste napisali biografijo o Marii Montessori?

Razmišljanje o Marii Montessori me je vedno navduševalo, vendar me ni toliko privlačila njena osebnost. Delovala mi je kot nekakšna “legenda”. Toda nekega dne mi je eden od francoskih založnikov predlagal, da bi napisala njeno biografijo, saj v francoščini takšno delo še ni obstajalo. Njegovo ponudbo sem sprejela in se podala na pot raziskovanja, kdo je bila v resnici Maria Montessori.

Kaj vas je najbolj presenetilo med prebiranjem njenega življenja? Kaj novega ste o njej spoznali?

Kot sem že omenila, všeč mi je bilo njeno razmišljanje, vendar mi njena osebnost ni bila tako simpatična. Predvsem me je motila njena avtoritativnost, zato sem imela do nje določene predsodke. Ko sem začela pisati knjigo, sem vedno uporabljala ime “Maria Montessori”, toda ko sem prebrala pisma, ki jih je pošiljala svojemu očetu, sem jo začela videti v drugačni luči. Pisalo se je leto 1915, bila je v Ameriki, njen oče pa je bil bolan v Italiji … Prek njenih pisem sem odkrila, da je bila Maria takrat mlada ženska, ki se je trudila narediti vse, kar je bilo v njeni moči. Pogosto je bila sama in morala se je veliko odločati, saj je bilo toliko ljudi navdušenih nad njenim delom. Toda mnogi so njeno delo videli zgolj kot “tehniko,” ki naj bi otrokom omogočila hitro učenje branja, pisanja in računanja. Za njo pa to ni bilo najpomembnejše; njen cilj je bil podpirati otroka pri njegovem celostnem razvoju. Maria je vzgojo videla kot pomoč za življenje.

Maria Montessori je bila svoboden um.

Po tem, ko sem prebrala ta pisma, je zame postala zgolj “Maria”. Tako sem v svoji knjigi spremenila vse. Nisem več napisala “Maria Montessori”. ampak samo “Maria”. Mislim, da je postala moja “prijateljica,” čeprav se to morda sliši malo pretirano. Zelo me je navdušil njen pogum, saj se je večkrat znašla v situacijah, ko so jo ljudje želeli izkoristiti ali zaslužiti denar na njen račun ipd. Poleg tega je potovala po različnih državah in tam doživela marsikaj. Šla je recimo v Španijo, kjer je ustanovila šolo, nato pa se je znašla sredi državljanske vojne. Nadaljevala je svoje potovanje na Nizozemsko, od tam v Indijo … Vedno je morala začeti znova. Ko danes gledamo metodo montessori, vidimo 60 tisoč šol po svetu in mislimo, da se je vse to zgodilo kar čez noč. Toda za tem stoji eno življenje, polno dela, študija in odrekanj. Maria si je zastavljala vprašanja do konca življenja. In v tem nam je lahko vzor, ker včasih sprejemamo stvari kar tako, brez spraševanja.

Rekli ste, da je Maria prepotovala veliko sveta. Zakaj se je odločila za Indijo?

Vir: osebni arhiv Martine Gilsoul

Na prvem mednarodnem tečaju o metodi montessori leta 1913 je bil prisoten Indijec, ki je leta 1915 v Indiji ustanovil prvo šolo montessori. Nato je Maria leta 1931 v Londonu spoznala Gandhija, ki je prišel opazovat delo v njenih šolah. Tam ji je zaupal, da je ob opazovanju otrok, ki so se gibali, uživali v tišini in opravljali dejavnosti z veseljem, pomislil na vse otroke iz revnih dežel Indije. Gandhi je želel, da bi bila metoda dostopna vsem in ne le otrokom bogatih in premožnih. Zato je Mario prosil za pomoč, da bi njena metoda dosegla tudi revne. Njegovemu povabilu je bila naklonjena, obenem pa mu je odvrnila, da bo ob morebitnem prihodu v Indijo delala z otroki v njegovem ašramu (t. i. središču za učenje duhovnosti, meditacije). Tekom let je Maria dobila tudi različna vabila iz Indije in tamkajšnjih univerz.

V letih 1938-1939 pa je nek indijski par, ki je prišel na Nizozemsko, Marii predlagal, da bi prišla v Indijo in tam vodila tečaj. Maria je privolila, vendar pod pogojem, da bo imela čas za opazovanje otrok. Želela je namreč videti, ali se indijski otroci odzivajo na enak način, kot se odzivajo v Evropi in Ameriki. Tako je odšla v Indijo za šest mesecev, medtem pa je izbruhnila druga svetovna vojna. To jo je primoralo, da je v Indiji ostala sedem let. Zanimivo je, da se je prav tam počutila razumljeno, saj so Indijci globoko duhovni. Razumeli so jo, ko je govorila o “otroški duši”.

Kaj je mislila z izrazom “otroška duša”? Kakšna je bila njena duhovnost?

Mi odrasli pogosto mislimo, kako moramo negovati otrokovo telesno lakoto, pozabljamo pa na njegovo intelektualno, duševno in duhovno lakoto.

Maria Montessori je bila vedno katoličanka, tudi zato, ker je bila Italijanka, katoliška vera je bila del njene kulture. Ampak hkrati je bila svoboden duh. Na področju medicine je takrat vladal velik razkorak med vero in znanostjo, toda Maria se je počutila zelo svobodno. Četudi se je gibala v pozitivističnem okolju, kjer so bili prisotni prostozidarji, ni imela težav, da bi citirala Sveto pismo, cerkvene očete, odlomke iz evangelijev itd. V njenih knjigah obstaja veliko duhovnih citatov in to zame predstavlja, kako svobodna je bila.

Razumela je, da obstaja duhovna razsežnost, ki jo je treba negovati že pri majhnih otrocih. “Mi odrasli pogosto mislimo, kako moramo negovati otrokovo telesno lakoto, pozabljamo pa na njegovo intelektualno, duševno in duhovno lakoto.”

Maria je vedno skrbela za svojo duhovnost. Okrog leta 1910 je celo hodila vsak dan k maši, tudi takrat, ko je potovala. V določenem obdobju svojega življenja je razmišljala tudi o tem, da bi vstopila v samostan, da bi živela redovno življenje. Zdelo se ji je, da je to njena poklicanost. Vendar ker je to njeno razmišljanje časovno sovpadalo s trenutkom, ko je spoznala to moč, ki jo imajo otroci, so ji redovnice predlagale, da je njeno poslanstvo najbrž delo z otroki. S svojimi najtesnejšimi sodelavkami je tudi razmišljala, da bi ustanovila ženski red, da bi bilo delo z otroki njihova življenjska odločitev, ki bi se ji popolnoma podarile. A ker je veliko njenih sodelavk umrlo mladih, se ta njena želja ni uresničila.

Ves čas pa je bila zelo duhovna ženska. Napisala je tudi dve ali tri knjige o pomenu duhovne vzgoje otrok. Videla je, kako liturgija nagovarja otroke, kako otroci potrebujejo tišino, kako vsi ti obredi odgovarjajo na potrebe majhnega otroka.

Vendar je bila Maria tudi feministka. Za kaj se je potegovala?

Znanost potrebuje ženski um, saj ženske s svojo občutljivostjo lahko prispevajo tiste stvari, ki jih moški ne morejo.

Ne smemo pozabiti, da je bila Maria zdravnica. Da bi to lahko postala, se je morala soočiti z marsikaterimi težavami. Najprej se z njeno odločitvijo ni strinjal njen oče, saj je bilo s tem poklicem povezano, da bo večino časa preživela na univerzi, obkrožena z moškimi, se ukvarjala z rezanjem teles, se soočala z nagoto ipd. Njena odločitev za študij medicine kljub vsem oviram odraža njeno neustrašnost. Do takrat je bila tretja ženska v zgodovini Italije, ki je dokončala študij medicine. Vse te okoliščine pa so ji tudi dale globlji vpogled v takratno stanje, v katerem ženske niso imele enakih pravic kot moški.

Biti zdravnica in ženska, ji je omogočilo, da je v medicino vpeljala nov vidik, o katerem takrat še niso razmišljali. Razvila je vizijo, da medicina služi izboljšanju družbe in pomaga najšibkejšim, torej ženskam in otrokom. Začela se je boriti, da bi ženske spoznale svoje pravice, saj prepogosto niso bile upoštevane in niti same se niso dovolj zavedale svojega dostojanstva.

Italija jo je celo poslala na mednarodni feministični kongres, na katerem je Maria zahtevala enako plačilo, volilno pravico žensk in prepoved otroškega dela v rudnikih. Sanjala je, da bi ženske imele priložnost za študij. Čutila je, da študij pomaga ženskam, da se še bolj razvijejo in s tem izboljšujejo družbo. Poleg tega je bila več kot prepričana, da znanost potrebuje ženski um, saj ženske s svojo občutljivostjo lahko prispevajo tiste stvari, ki jih moški ne morejo.

Zato se je zavzemala predvsem za znanstveni feminizem, ki poudarja pomen študija. Želela si je, da bi ženske vzljubile znanost. Toda kmalu za tem je spoznala, da družbo lahko izboljšamo le, če začnemo pri otrocih. To je tudi botrovalo k temu, da je bila njena predanost feminizmu zelo kratkotrajna. Ravno v soseski San Lorenzo v Rimu, kjer je odprla svojo prvo Hišo otrok (it. Casa dei bambini), kjer je bilo veliko nasilja in revščine, je uvidela, kako lahko spremeni družbo. Tam je vzgajala otroke z ulice, katerih starši niso skrbeli zanje, ob njeni vzgoji pa so se otroci hitro spremenili in s tem tudi njihovi starši. Spoznala je, da mora najprej poskrbeti za otroke, in to je postalo njeno življenjsko poslanstvo.

Dejali ste, da se starši spremenijo, ko se spremenijo otroci. Na kakšen način?

V tistem času so ti revni otroci v šoli montessori postali bolj samozavestni. Naučili so se, kako se obriše nos, kako se pripravi miza, kako se ob mizi sedi, kako se je in podobno. Te nove navade so seveda odnesli domov.

Zaradi tega je Maria Montessori govorila, da je otrok lahko naš učitelj. Otrok nas dejansko lahko nauči, kako se spremeniti in izboljšati, toda za to moramo biti ponižni ter si priznati, da je otrok lahko tudi naš učitelj.

Če podam en majhen primer, kako otroci živijo v sedanjem trenutku. Večkrat se mi je zgodilo, da sem svojo nekaj let staro nečakinjo po telefonu spraševala, kaj počne. In vsakič mi je odgovorila: “Govorim s teboj.” Ta njen odgovor me je vedno fasciniral, saj že v tem trenutku razmišljam o stvareh, ki me čakajo jutri, toda otroci popolnoma živijo v sedanjosti.

Oglejte si tudi video montessori pedagoginje mag. Mojce Košič: Otrok, ki je deležen spoštovanja, ima veliko zaupanja vase.

Če se ponovno vrnem k liku Marie Montessori:  poleg tega, da je bila zelo študiozna, duhovna, neustrašna, polna številnih idej, pa se je tudi potegovala za mir. Kaj jo je gnalo, da si je prizadevala za nekaj tako velikega?

Po vsaki vojni vedno vidimo, da največjo ceno plačajo ravno otroci: bodisi so sirote, ranjeni ali pa so zamudili stvari, ki so bistvene za njihovo življenje. Vedela je, da jim vojna uničuje življenjski zagon in da vse njihove izkušnje vplivajo na njihovo prihodnje življenje v odrasli dobi. Prva leta življenja so izredno pomembna. Z otroki, ki so doživeli vojno, se je Maria srečala v okolici Pariza, kjer je bogata Američanka Mary Cromwell zgradila montessori šolo za otroke beguncev, ki so pobegnili s severa Francije in Belgije. Ti otroci so na začetku počeli vse, kar so med vojno videli: streljali so se, se skrivali v “bunkerjih” in podobno. Toda ravno zato, ker jim je šola omogočala okolje, prilagojeno njihovim potrebam, so se postopoma umirili in nekako za seboj pustili travmo.

Ob opazovanju teh otrok je Maria Montessori razumela, kako primerna vzgoja pomaga otrokom, da premagajo travme, pa tudi, kako jim lahko spremeni življenje. Zato je predlagala, da bi morali – tako kot Rdeči križ skrbi za telesne rane – poskrbeti tudi za psihične rane otrok. Želela je ustanoviti Beli križ, toda ta njena ideja ni obrodila sadov.

Kot zdravnica je zelo hitro ugotovila, kakšno škodo vojna povzroči otrokom in nosečnicam ter kakšne travme to povzroča prihodnjim generacijam.

Maria je bila ena med prvimi, ki se je zavedala pomena psihičnih ran otrok. V osemdesetih letih smo lahko brali o zdravniku, ki je bil specialist za reševanje vojnih travm. Ta je povedal, da je pred letom 1980 veljalo prepričanje, da majhni otroci travme prebolijo sami, toda resnica govori ravno nasprotno.

Maria Montessori je verjela, da vse izvira iz konflikta med otrokom in odraslim. Mi želimo, da otrok postane to, kar si želimo mi, in tako vedno obstaja nek konflikt, saj se otrok ne počuti svobodnega. Po njenem bi morali spremeniti ravno to. Sanjala je, da bi vsi otroci imeli možnost živeti otroštvo, v katerem jim ne bi bilo treba vedno početi tistega, kar pričakujejo odrasli, ampak da bi imeli okolje, v katerem ne bi bilo toliko ovir za njihov razvoj. Tako bi dobili priložnost in izkušnjo sodelovanja, ne tekmovanja. Maria je verjela, da lahko vsak otrok zgradi svojo individualnost. Ob tem pa je bila tudi prepričana, da vzgoja lahko ustvari mir. Vendar, kot vidimo, je to težko. Verjamem, da je bila njena ideja dobra, toda tukaj pomembno vlogo igra tudi človekova svoboda.

Ali danes obstaja tako briljantna ženska, kot je bila Maria Montessori?

Nismo mi tisti, ki otrokom dajemo inteligenco.

Ne bi vedela. Je ne poznam. (smeh) Še vedno nismo razumeli sporočila Marie Montessori, ki od odraslega zahteva, da se spremeni. Kajti če želimo, da otrok postane tisto, kar je, moramo stopiti korak nazaj in mu dati prostor.

Maria Montessori ne pravi, da otrok ne potrebuje odraslega, vendar moramo biti prisotni na drugačen način, biti moramo ponižni. Tudi Helena Lubienska pravi, da moramo biti ponižni, ker vemo, da nismo mi tisti, ki otrokom dajemo inteligenco. Otroci jo že posedujejo. Težava je v tem, da je odrasli ne znamo priklicati, ker vse naredimo namesto njih.

Pogosto mislimo, da je otrok majhen in da ne zna ničesar narediti, ampak otrok je sposoben narediti, če mu to dovolimo.

Kaj vas je pri Marii Montessori še navduševalo?

Maria je bila ženska, ki je imela rada življenje. Rada je dobro jedla, rada je bila lepo oblečena. S tem njenim odnosom do življenja se mi je tudi bolj približala kot človek. Všeč mi je predvsem njen pogum in zame je prava vzornica, ki nas spominja, da stvari ni mogoče narediti brez predanosti in dela. Da nekaj dosežeš, pomeni, da trdo delaš, se sproti učiš in si postavljaš številna vprašanja. Verjamem, da je njeno življenje lahko za nas odlično vodilo.

Preberite si tudi 2. del intervjuja, ki bo objavljen prihodnjič. Martine Gilsoul bo spregovorila še o drugih vidikih montessori vzgoje, o mnogih zanimivostih iz časa, ko je vodila montessori vrtec, pa tudi o tem, zakaj otroci ljubijo red in tišino.

V Založbi Iskreni si lahko kupite tudi knjigo Srkajoči um, ki je eno izmed ključnih del Marie Montessori in hkrati osnova za poznavanje njene pedagogike, ter Skrivnost otroštva: knjiga za starše in učitelje, v kateri spoznamo, kako lahko s pomočjo montessori pedagogike vzpodbudimo otroka k samostojnosti in samozavesti.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Perfekten članek, točno to, kar jaz razmišljam, kar jaz svetujem pri svojem delu itd.
    Odrasli se mora spremeniti, ker on tudi nosi odgovornost za odnos starš-otrok/mladostnik. In tega ogromno ljudi še vedno ne šteka/dojame.
    Ko je mama srečna, je otrok srečen, ko je mama dobro, je tudi otrok dobro. In če mama ni okej, se bo to poznalo na otroku. In če bo mama imela stisko, jo bo imel tudi otrok (čeprav tega mogoče ne bo pokazal ali pa se bo kazalo na drug način). In isto velja tudi za očeta, učitelje, vzgojitelje, trenerje in ostale odrasle ljudi.
    Dejmo se zbudit iz sna. Tak zgled ko bomo dajali otroku, tako se bo tudi on razvijal v samostojno osebo, ki ne bo podlegla ovčjemu nagonu.

  2. Tudi sama uporabljam pedagogiko montessori pri svojem delu. Otroke res pripravi na (samostojno) življenje, otroci veliko raje delajo, kot pa se igrajo. Dati jim moramo preproste vsakdanje stvari ne pa na kupe igrač. Na žalost se pedagogike še vedno drži izraz ‘cerkvena’ pedagogika, vendar to ne drži. Montessorijeva je zagovarjala, da je otrok duhovno bitje in naj spozna tisto veroizpoved, ki se nahaja v njegovem okolju.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja