Vir: ShutterstockFilm “Konča se z nama” je močna in čustveno intenzivna zgodba, ki raziskuje zapletene dinamike ljubezenskih odnosov, družinskega nasilja ter poguma, potrebnega za prekinitev toksičnih vzorcev iz preteklosti.
Posnet je po istoimenskem romanu, in čeprav gre za “tipičen” hollywoodski film, vsebuje prizore, ki gledalcu pomagajo razumeti, zakaj ni vedno preprosto zapustiti razmerja, ki je le “občasno” nasilno.
Kdo so protagonisti zgodbe?
Lily Bloom (igra jo Blake Lively) je mlada ženska, ki je bila v svojem otroštvu in mladosti večkrat priča očetovemu nasilju nad materjo. Po dolgih letih življenja na svojem se le opogumi in odpre svojo lastno cvetličarno. Sočasno z uspešno kariero začne razmerje z Rylom Kincaidom (igra ga Justin Baldoni), privlačnim in karizmatičnim nevrokirurgom.
Na prvi pogled se zdi, da ima Lily vse: stabilno življenje in obetajočo ljubezensko zvezo. A kmalu se izkaže, da Ryle skriva temnejšo plat. Na vsake toliko časa ga preplavi ljubosumje, vihrano odreagira na neljubo situacijo, “se spozabi” …
Je to nasilje ali ni?
Ena največjih odlik filma je njegova realistično prikazana stopnjevanost nasilja. Režiser se izogne pretiranemu senzacionalizmu in prikazuje, kako subtilno in postopno lahko takšno razmerje postane nevarno. Lily, ki je zaradi lastne travmatične preteklosti prepričana, da ima ničelno toleranco do nasilja, se znajde v pasti, iz katere težko pobegne. Je to, kar doživlja, resnično nasilje ali pa je šlo zgolj za nesrečno naključje?
Film doda to negotovost, ki jo žrtve pogosto občutijo, ko niti same nočejo verjeti temu, kar se dogaja: kako je mogoče, da moj partner ni “dober človek”, ko pa se želi z mano poročiti in si ustvariti družino? Ta negotovost in relativizacija sta prikazana skozi Lilyjine oči, še posebej po prizoru, ko jo Ryle udari med kuhanjem.
Oseba, ki ji da vedeti, da je v nasilnem odnosu
Vzporedno z glavno zgodbo se skozi prebliske vračamo v Lilyjino mladost, kjer se osredotočamo na njen odnos z Atlasom (igra ga Brandon Sklenar), fantom, ki ga je Lily morala skrivati pred svojim očetom. Atlas, ki je kot odrasel moški postal chef uspešne restavracije, postane ključen za razumevanje Lilyjinega zavedanja, da mora prekiniti cikle nasilja, ki so zaznamovali njeno preteklost. Atlas predstavlja stabilno oporo in Lilyjino vez z boljšim življenjem, ki si ga zasluži.
Človeškost likov
Čeprav gre za holivudsko režijo, nas v filmu preseneti človeškost glavnih likov, njihove šibke točke in čas, ki ga potrebujejo, da določene stvari dojamejo.
Še ena pozitivna stran tega filma je, da pričujoča zgodba odnosa nasilnež-žrtev ne prikazuje na črno-bel način, kjer je žrtev povsem šibka in v odvisnem razmerju, nasilnež pa je očiten sociopat ali alkoholik. Takšnih stereotipov v pričujočem filmu ni. Nasilneža (Lilyjin oče in kasneje partner) sta prikazana kot ugledna gospoda z “normalnim” življenjem in zavidljivim socialnim statusom. Sta tudi ljubeča in pozorna. Imata svoj krog ljudi, ki jima “nikoli v življenju” ne bi pripisali, da sta zmožna nasilnega vedenja. Tudi žrtvi (Lily in njena mama) sta v filmu prikazani kot pametni in samozavestni ženski. Toda, kako je mogoče, da se kaj takega zgodi prav njima?
Konča se z nama je “realističen” film do te mere, da pokaže, kako lahko je zdrsniti v zvezo, ki se bo izkazala za nasilno. Kričanje in udarci se ne zgodijo na začetku ljubezni ali iznenada; situacija se stopnjuje počasi in zahrbtno. Posamezne incidente je (pre)dolgo mogoče odmisliti, relativizirati ali opravičiti, ker preprosto niso v skladu s podobo ljubečega partnerja, ki ga poznamo večino časa.
In kako se zgodba konča?
“Konča se z nama”. Da izveste, kdo pa sta ti dve osebi, si je film vredno ogledati.
Film je za ogled na voljo v vseh večjih kinematografih.
Ta film se mi je skozi potek zdel kakovosten in tudi sveže predstavljen. Se odmika od tipičnih hollywoodskih klišejev, ki smo jih bili vajeni zadnjih 30 let, zato je vsekakor vreden ogleda, če ga gledamo z nekaj kritične distance. Vendar pa me je eno dejstvo močno vznemirilo, spravilo v slabo voljo in pokvarilo vtis filma, kajti režiser bi to lahko naredil povsem drugače.
Kot moški, ki sem si film ogledal s svojo ženo in sva se o njem pogovarjala, se strinjam z vsem, na koncu koncev tudi z režiserjevo odločitvijo, zakaj je stvari prikazal tako, kot jih je. Pa vendar, če delamo film, ki ni mačji kašelj, se lahko potrudimo v nekaterih podrobnostih, ki ne bi podaljšale že tako dolgega filma, a bi vendarle omogočile boljše ravnovesje in enakopravnost med spoloma.
Namreč, za vse tako imenovano nasilje, ki ga je mož povzročil, je bila soudeležena pri nastanku okoliščin! Pogosto se vprašamo v odnosih, zakaj ženske tako odreagirajo, kot so. Prav na vsaki točki bi lahko gospa odreagirala drugače. Recimo, vemo, da se moški želi povezati v trenutku negotovosti, ona pa ga zavrača in s tem ima on dokaz, da ji ni več mar za njega. Lahko si rečemo, da ga v tistem trenutku tega ni začutila. Vendar, ko je on imel občutek, da ga ona vara, ali ni prva stvar, da rečeš: “Ne, ne varam te, ni tako, ti smem razložiti?” Ampak ne, ona odvrne pogled, gre stran in mu daje popolnoma vsa potrila, da ga dejansko vara, in to ne enkrat. Tudi po stopnicah je ni porinil ampak je bila nesreča. Kaj bi bilo, če bi tako odreagirana ona in bi padel on? Pač bil je prepir, ker je ON večkrat zaporedoma dobil indice, da ga ona ŠE VEDNO vara z istim, kot je že ves čas sumil in jo je PROSIL, da “s komerkoli samo z njim ne”. Zatajila mu je “njega” že na začetku, ko – če bi ONA imela čisto srce, ne bi bilo nobenega problema. A je ONA imela zmedo s svojimi čustvi. ON je za razliko od nje, takoj opustil prejšnji način življenja. Zatajila mi je kasnejše stike, skrivni obisk, vizitko, … in ko je mož vse to odkril, je povešala pogled in se zavijala v molk. Dobesedno je naredila vse tako, da je mož lahko znorel, samo zato, da ga očrnijo. In še potem so ga za banalne stvari.
Popolnoma za vsako njegovo t.i. nasilje v tem filmu je imel povsem legitimen razlog. To ne pomeni, da ni ravnal napačno; lahko bi bil močnejši, boljši, drugačen. Vendar se je režiser spravil na napačno osebo. Na cel kup moških bi se lahko spravil, ki so sociopati, narcisi. Ravno ta moški pa je ves čas kazal odprte karte, ničesar skrival, povedal je kakšen je, povedal je, da se želi ZANJO spremeniti in da želi priložnost, in vse je naredil za to priložnost. Dobesedno je bila ona tista, ki je pri prvi napakici vrgla puško v koruzo in se zaprla, da ne omenjam samega zaključka, ki ga lahko sprejmem le kot literarno nerealen zaključek zgodbe, zavoljo tega, da se pač zgodba konča, ker je bil film že tako dolg.
Drugače pa normalnega moškega samo razjezi tako prikazovanje moških. In to ravno tak, ki se je dejansko maksimalno trudil in je pri vsaki napaki, če je to sploh lahko napaka, napačno ravnal samo enkrat. Povzetek: storil je kakšno napačno reakcijo, ampak vsi jo storimo, in tudi ona jo je. Pri vseh njunih incidentih, ki sta jih imela, je bila sodelujoča, in pri vseh teh incidentih bi lahko tudi ona reagirala drugače, pa ni. Ona je odreagira tako, kot je, ker je njej vse dovoljeno, napake pa se štejejo samo njemu. To je moja glavna kritika filma.
Drugače pa je film vreden ogleda, če ga zmoremo pogledati kot hollywoodski film. Še vedno je film hollywoodskega tipa, ki nas vzame na sedežih kino dvorane, nas nekam pelje in potem postavi nazaj, vmes pa je ameriška propaganda njihovega načina življenja.