Serija Adolescenca – Poskrbimo za svoje otroke!

Foto: zajem zaslona

Nekega večera sem si zaželela ogled dobrega, res dobrega filma. Za kino je bilo že prepozno, zato sem ne preveč optimistično klikala po Netflixu in preučevala ponujene vsebine (sicer Netflixa ne maram zaradi vprašljive kakovosti produkcije in woke agende – včasih mi gre, milo rečeno, na bruhanje). Nenadoma pa je mojo pozornost pritegnila fotografija z naslovom: Adolescenca.

Usodni klik

Kliknem in po prvi minuti spoznam, da gre za drugačen, poseben film. Očaral me je prehod med prizori, naravnost likov in en sam, dolg posnetek brez rezov. Skupaj s kamero sem zaplavala po policijskih avtomobilih, ki so zapeljali pred stanovanjsko hišo v neznani britanski soseski, potem pa šok. Enota do zob oboroženih policistov nasilno vdre v hišo, se mimo prestrašenih staršev in najstniškega dekleta prebije do sobe 13letnega Jamieja. Eksplozija krikov in panike naelektri ozračje in skupaj z družinskim očetom sem prepričana tudi jaz: vdrli so v napačno hišo. Suhljatega dečka ljubkega obraza aretirajo in srce se mi para, ko skozi šipo avtomobila kliče svojega očeta in zatrjuje, da ni storil ničesar slabega (?).

Prizor se naprej odvija na policijski postaji, kamera še vedno teče in po likih potuje iz enega prostora v drugega ter razkriva procedure. Čas dogajanja ni bil ne prehiter ne prepočasen – bil je realen. Ura gledanja, ura življenja. Prizori so naravni in razkrivajo najrazličnejša duševna stanja vpletenih. Napetost raste in pada glede na to s kom sem v tistem trenutku. Vzdihujem in pomislim, da bi se na ogled morala pripraviti, vendar ni časa. Življenje gre naprej, kamera pa teče in snema … vse dokler nisem postavljena pred dejstvo, da je Jamie morilec 13letne Katie. Vendar jim ne verjamem.

Serija ne pojasnjuje, ne daje sodb, ne potencira – le pokaže.

Kolaps sistema

V naslednji epizodi detektiv Bascomb s partnerko policistko v iskanju dodatnih dokazov obišče Jamiejevo šolo, vendar je enourni posnetek mnogo več kot to. Ponudi nam vpogled v kaos in neučinkovitost šolskega sistema. Med nasiljem, sprenevedanjem, in brezupnimi poskusi vzpostavljanja reda in discipline na sceno stopi detektivov sin, prav tako učenec šole. Priskoči na pomoč očetu, ki se je znašel v slepi ulici in oddahnem si, ko si najdeta miren kotiček za pogovor. Vendar premor ne traja dolgo. Sapo mi vzame uvid v simbolni jezik s katerim najstniki na Instagramu komunicirajo med seboj in kako usodna so lahko sporočila. Kljub tragičnosti ima epizoda optimističen zaključek. Detektiv, priča tako krutim spoznanjem, službo postavi v drugi plan in obnovi prijateljstvo s sinom.

Poslastica za ljubitelje psihologije

Tretja epizoda je vrhunec serije in živčna vojna med Jamiejem in klinično psihologinjo, ki končno ponudi celosten pogled v njegovo osebnost. In krivdo. Če sem do tistega trenutka do Jamieja še vedno gojila naklonjenost ali upala, da je osumljen po krivici, sem sedaj pristala na trdih tleh.

Postavila sem si vprašanje: Zakaj?

Odgovor ni podan, izluščiti ga morate sami. In pri tem vam ne bom pomagala, ker bi vas tako prikrajšala za veliko spoznanje.

Četrta epizoda je posnetek navidezno naključnega dopoldneva družine William – celih 13 mesecev po usodnem jutru. Oče, mama in hči, strti pod bremenom neizrečene krivde poskušajo sestaviti črepinje preteklosti in zaplavati v življenje. Tudi oni se sprašujejo zakaj …

Zadnja epizoda zaključi in zaokroži zgodbo s starši, ki se jim niti sanjalo ni, da nevarnost na otroke ne preži na ulicah temveč za zaprtimi vrati najstnikove sobe. Sledi spoznanje, da sta storila največ, kar sta lahko. Ostane samo še en korak: odpuščanje in sprava.

Ko žrtev postane krvnik

Ogled epizod ne pripelje do zaključka ali razpleta. Pusti občutek teže na nas, starših, ki se trudimo in mislimo, da je to dovolj. Prepričani smo, da so naši otroci varni. Pa še zdaleč ni tako. Naši otroci odgovore na vprašanja, dileme in stiske iščejo na spletu. Tam se primerjajo, urijo in želijo pokazati kdo so. Kar vidijo in slišijo se zabeleži vanje in čaka na trenutek, ko se bo kakor nabita pištola sprožilo in pokosilo vse, kar je pred njimi. Tudi nas. Nismo več mi tisti, ki otrokom sporočamo, da so ali niso ljubljeni, vredni. To krmilo prevzame neusmiljeno in brezosebno brezno.

Splet je okno neskončnih možnosti, ki otroke posrka in oddalji od nas, sveta, življenja. Ugrabi jih in zastruplja, korak za korakom, dokler razčlovečeni ne postanejo del vzporednega sveta, za katerega se nam niti sanja ne, da obstaja. Vprašanje: »Kaj se dogaja?« si postavimo šele, ko se posledice začnejo kazati na najbolj grozovite načine.

Uporabiti sem morala slovar

Ob gledanju serije sem se soočila z izrazi, ki jih do sedaj nisem poznala: mizoginija (nasilje nad ženskami), moškosfera (dogme o ženskah in odnosih med spoloma), 80/20 (80% žensk si želi le 20% moških), kultura incelov (moški, ki niso zanimivi in obsojeni na neodnose).

V seriji je odlično prikazano, kako se frustracije mladih fantov najstnikov, in bulling preko spleta odražajo v nasilju. Najprej virtualnem, ki potihoma ubija nedolžnost, zabriše mejo med realnostjo in nerealnostjo, med naravnim in nenaravnim nato pa se vse izlije v svet, kjer skupaj z njimi sobivamo še drugi.

Za konec bi vzkliknila: »Poskrbimo za svoje otroke!«. A zavedam se, da se lahko trudimo in trudimo, zapiramo in odpiramo poti in vedno bodo korak pred nami. Bodimo tukaj zanje – da bodo vedeli, da smo. In molimo, kajti ta rod se lahko izžene le z molitvijo in postom.

Ogled epizod ne pripelje do zaključka ali razpleta. Pusti občutek teže na nas, starših, ki se trudimo in mislimo, da je to dovolj.

Posnetek v eni sapi

Mini serija, ki je skupni projekt Jacka Thorna in Stephena Grahama, je izjemno delo – tako vsebinsko kot tehnično. Vse štiri epizode so posnete v enem samem kadru, enem samem dihu. Ura filma je ura življenja. Ne pojasnjuje, ne daje sodb, ne potencira – le pokaže.

Posamezno epizodo Adolescence so posneli 10x, nato pa izbrali najboljšo. Le druga epizoda se je izkazala za zahtevnejšo in so jo posneli kar 14x. Pri takem načinu snemanja ni prostora za napake. No, boljše različice scenarija so vedno dobrodošle. In v seriji jih je kar nekaj. Najbolj znana je, ko je Jamie med pogovorom s psihologinjo zazehal in oba sta »spodrsljaj« mojstrsko vključila v prizor.

Pozoren gledalec bo po ogledu Adolescence še dolgo zaposlen. Serija nudi morje možnih povezav, simboličnih dejanj, namigov in izzivov za premislek. Predvsem pa gledalcu sporoča, da ima čas popraviti odnose.

V zgodovini filma dolgi kadri niso tako redki, kot bi lahko sprva mislili. Najdaljši zabeležen je 138 minutni film Victoria, sledi 96 minutni film Russian Ark, tamu pa 92 minutni Boiling Point. So pa izjemno tehnično in igralsko zahtevni.