Kralj vseh kraljev, nova risanka o Jezusovem življenju

Foto: Angel Studio

Na velika platna prihaja nova risanka. V poplavi risank zadnjih let, ko je bilo s strani staršev nujno potrebno vsako pogledati v naprej, če nismo želeli na katerega od mogočih in nemogočih načinov indoktrinirati naših najmlajših, se je pojavila risanka, ki govori o Jezusu, Kralju vseh kraljev. Prihaja iz okolja, kjer je luč sveta ugledala tudi priznana serija Chosen – Angel Studios.

Spoznati Jezusa s pomočjo risanke

Zasnovana je kot okvirna zgodba. Okvir tvori dogajanje v družini Charlesa Dickensa, njegove žene in njunih treh otrok, deklice in dveh fantičkov. Eden od njih, Walter, je prava »živosrebrna pokora«. Živahen, navihan, radoveden, nagajiv in navdušen nad zgodbo kralja Arthurja in njegovega meča. Ko nekega večera mali lump povzroči pravo zmešnjavo v gledališču – očetovi službi – mu oče, na mamino pobudo, pove zgodbo vseh zgodb. O Kralju vseh kraljev – Jezusu Kristusu.

Bistvo risanke je zgodba Jezusovega življenja, kot jo poznamo iz Svetega pisma, od rojstva, do vstajenja. V risanki je, čeprav je celovečerna, vseeno premalo časa, da bi obdelali prav vse svetopisemske odlomke. So pa ustvarjalci po svoji presoji izbrali nekaj ključnih odlomkov in jih upodobili.

Zgodbe Svetega pisma poznamo, zato se ne bi ustavljala ob njih. Vsekakor so predstavljene korektno, malo seveda prirejeno mlajši publiki, a nekih tehtnih pripomb tukaj ni.

Všeč mi je bilo, da so težki prizori (Herodov poboj nedolžnih otročičev, izgon hudiča iz telesa obsedenega, trpljenje in križanje Jezusa Kristusa …) narejeni tako, da je otrokom jasno, da se dogaja nekaj hudega/pomembnega. Nakazano je, vsebina je jasna, vendar v prizorih ni nobene eksplicitnosti. Torej ni strahu pred nočnimi morami.

Staršem bo všeč tudi dejstvo, da hudiča ne predstavlja nobena zločesta podoba. Gre izključno za duha, ki je oprijemljivo hudoben, a še vedno skrit v gibajočem zadimljenem zraku.

Permisivna vzgoja ni krščanska

Me je pa v risanki nekaj zelo zmotilo. Odnos Charlesa Dickensa in njegove žene do otrok.

Z dvema besedama bi vse skupaj opisala kot permisivna vzgoja. Kup nekih groženj in žuganj, od katerih nikoli nič ni. Kot bi permisivnost enačili z neko navidezno dobroto. Mama je blaga, preblaga, oče pa sicer nekaj robanti, v resnici pa je »spužva«, ki ne stoji za svojimi besedami. Še več, ob koncu risanke sem imela občutek, da so skozi zgodbo vstajenja vsi doživeli nek osebni preporod, še celo hudobna domača mačka. Le permisivna vzgoja očeta je ostala tam, kjer je bila na začetku.

Risanka je zaradi Jezusove zgodbe lepo primerna za otroke tik pred šolo in v prvi triadi, vendar menim, da bi se bilo zaradi popustljivosti staršev Dickens vseeno treba pogovoriti z otroki. Kaj je prijetno in kaj je prav?

Vtis nekoliko pokvari tudi sinhronizacija, ki pač ni profesionalna in na trenutke deluje nekoliko umetno. Škoda.

Vsekakor, glede na to, da risanka prihaja v kinodvorane ravno zdaj, pred veliko nočjo, bo dobrodošla pomoč, ko se bomo z otroki pogovarjali o Jezusu in njegovi celotni zgodbi.