Oče, ti si kralj v družini!

Foto: Canva

Kot smo na našem portalu že zapisali, je tik pred veliko nočjo na platna slovenskih kinov prišel film Kralj vseh kraljev. Jezusova zgodba, od rojstva do vstajenja, podana skozi pripoved Charlesa Dickensa.

Naša družina si je film ogledala skupaj, torej midva z ženo in oba otroka (8 in 11 let). Jaz sem do vseh mogočih risank, tudi takšnih, ki bi naj imela krščansko noto, že vnaprej precej skeptičen, saj so me (pre)pogosto razočarale s svojo plehkostjo in le navideznim odpiranjem pomembnih krščanskih tem, o katerih se pogovarjamo tudi v naši družini.

Ta film pa me je navdušil. Ne bom ocenjeval strokovnega dela filma, sinhronizacije itd., čeprav so me prizori ob Jezusovem križanju pustili odprtih ust. Mene osebno je film globoko nagovoril zaradi pripovedovalca Charlesa Dickensa in nenehnega prepletanja med njegovo in Jezusovo vlogo v življenju naših otrok.

Kdo prinaša vero v družino? Oče.

Že začetek pripovedi o Jezusovem življenju se mi zdi ključen. O kralju, ki ni vladal z meči in vojsko, je pripoved podal oče. Čeprav izzvan z mečem kralja Arthurja, ki ga je njegov sin Walter nagajivo vrtel med njegovo predstavo in povzročil nekaj nejevolje, je oče (Dickens) na pobudo mame (spet zelo simbolično) sinu spregovoril o največjemu kralju v zgodovini. In ne glede na način podajanja zgodbe je ta del zares pomemben. Mama očeta spodbudi, da prevzame to pomembno nalogo. Oče postane prinašalec zgodbe (s tem pa vere) v družino. Mama prepusti to pomembno vlogo in mesto v družini očetu. Nekaj, kar je dandanes zelo redko. Mame so v večini družine glavni motor vere. A s prepričljivim pristopom in načinom podajanja pripovedi, kjer se vseskozi vidi, da trdno verjame v to, kar govori sinu, je oče tisti glavni prinašalec zgodbe (vere) svojemu sinu. S tem pa tudi prinaša vero v družino. In to je prelomno. Očetje moramo prevzeti to pomembno nalogo. S svojim zgledom, energijo, zaupanjem v to, kar govorimo in živimo, smo glavni prinašalec vere v našo družino. Če bo naš odnos do vere podoben odnosu Dickensa, ki se je popolnoma vživel v Jezusovo življenje in njegove nauke, bomo na to pot zvabili tudi naše otroke. In to je naša odgovornost.

Kdo te bo rešil iz največje stiske? Oče.

Svojima otrokoma večkrat rečem, da ni pomembno, kakšno napako bosta v življenju naredila, pomembno je le, da se o tem pogovorimo. Da sta z mano iskrena. Samo z iskrenostjo se lahko lotimo tudi njunih napak in stisk, kamor ju njune napake pahnejo. Jaz, oče, bom tam, da bom otroku v največji stiski podal roko. Kot je Jezus stal na vodi in Petra povabil, naj zaupa in pride k njemu, oče v tem filmu vabi otroka, naj mu zaupa, da mu bo v stiski stal ob strani. Tudi ko bo potonil, bo očetova roka tista, ki ga bo potegnila na površje. Kot Jezus na površje potegne grešnike in tiste, ki slej kot prej podvomimo v pot, na katero nas povabi.

Tudi ko bo potonil, bo očetova roka tista, ki ga bo potegnila na površje. Kot Jezus na površje potegne grešnike in tiste, ki slej kot prej podvomimo v pot, na katero nas povabi.

V kom otroci najdejo Jezusovo podobo? V očetu.

Ko Walter izgubi svojo muco, ki je skozi celoten film njegov pomemben partner v raziskovanju Jezusovega življenja, jo najde v Jezusovem naročju. V tem trenutku Walter široko odprtih oči vidi, da je muca na varnem. Pri Jezusu. V njegovem naročju, kjer lahko zatočišče najdejo izgubljeni, pa tudi potrti, razočarani in užaloščeni. Takrat se pa Jezusova podoba spremeni v očeta. In ravno ta simbolika tako zelo nagovarja. Naši otroci nas lahko vidijo v Jezusovi podobi. Mi smo tisti, ki smo poklicani, da poskrbimo za njihovo varnost, za zatočišče, kjer bodo svoj mir našli tudi takrat, ko bodo razočarani in potrti. In to naša odgovornost. Da smo njihovo varno zavetje, ko nas bodo najbolj potrebovali. Jezusovo varno zavetje je naš zgled. To bo prostor, kamor se bodo naši otroci lahko vedno zatekli.

Komu naj bo Jezus najprej zgled pri delih usmiljenja? Očetu.

Mali Walter pri očetu, predvsem na začetku filma, vseskozi premika meje potrpežljivosti. Ko zaradi otroka trpi naša  učinkovitost v službi (kot v filmu trpi Dickensov nastop v gledališču), smo postavljeni na preizkušnjo. Kako bomo odreagirali? Kaj bomo dejali otroku? Če ne najdemo pravega odgovora, nam ga poda Jezus. V trenutku, ko pred njega privedejo prešuštnico in okolica pograbi kamne, nam Jezus nalije čistega vina. Prvi naj vrže kamen tisti, ki je brez greha. Oče, lahko kaznuješ otroka, če si prepričan, da si ti vse naredil prav. Si si vzel dovolj časa zanj? Si mu pokazal, da ti služba ne pomeni več, kot odnos z njim? Si mu prisluhnil? V nasprotnem odloži kamen jeze, zgražanja in zvračanja krivde na otroka. Bodi usmiljen. Jezus ti je dal zgled. Ti ga daj naprej. Otrokom in okolici.

V nasprotnem odloži kamen jeze, zgražanja in zvračanja krivde na otroka. Bodi usmiljen. Jezus ti je dal zgled. Ti ga daj naprej. Otrokom in okolici.

Kdo bo z otroki stal pod križem trpljenja? Oče.

Kot omenjeno me je prizor križanja, kot so ga upodobili v filmu, res navdušil. Bližnji kader Jezusovega obraza, ko so ga na križu dvignili pod nebo in nato njegov zadnji izdih. Imel sem občutek, da z Marijo stojim pod njegovim križem in da tam za roke držim svoje otroke. Jezus je zame šel na križ. Najmanj kar lahko storim je, da jaz pri trpljenju in preizkušnjah podam roko mojim otrokom. Da bodo čutili, da se name lahko vedno zanesejo. Kot je Jezus v tišini svoje bolečine razpel roke na križu, lahko jaz razprem svoje roke in otroku ponudim oporo. Da mu dam vedeti, da bom tam zanj, ko me bo potreboval. Kot je Jezus za nas vedno na voljo, čaka, da pristopimo k njemu. Se ne vsiljuje, a je tam. To je zgled največje ljubezni. Sem jo pripravljen dati svojemu otroku?

Kot je Jezus v tišini svoje bolečine razpel roke na križu, lahko jaz razprem svoje roke in otroku ponudim oporo. Da mu dam vedeti, da bom tam zanj, ko me bo potreboval.

Možje in očetje, oglejte si film Kralj vseh kraljev. Ponosni bodimo, da smo mi kralji naših družin. A obenem se zavedajmo, da ta naziv s sabo prinese tudi veliko odpovedi in žrtvovanj. V tem imamo največji zgled. Jezusa. On je kralj vseh kraljev. Že 2000 let. Mi očetje pa smo poklicani, da svoj kraljevi naziv upravičimo že danes. Se bomo odzvali klicu?