‘Evrovizija’ za katoličane (video, foto)

Foto: Instagram, Laudato TV

Razdalja med Zagrebom in Baslom je malo več kot 900 km. V minulem vikendu sta v obeh mestih potekala dva odmevna dogodka, ki sta razdalje med njima le še povečala. Seveda ne dobesedno, a po prikazanem na obeh dogodkih in po pokritosti obeh dogodkov je več kot  jasno, da očitno živimo v dveh resničnostih.

Kot ste verjetno zasledili, je v švicarskem Baslu potekalo evrovizijsko tekmovanje, ki je v minulih dveh tednih (pa tudi mesecih pred tem) nase potegnilo veliko medijske pozornosti, saj je dnevno dogajanje razburkalo s političnimi, družbenimi, še najmanj pa vsebinskimi razpravami o pesmih, ki so bile tam predstavljene.

Veliko manj pozornosti je nase pritegnil koncert Progledajmo srcem oz. Spreglejmo s srcem, kot bi ga lahko prevedli v slovenščino in se je v soboto in nedeljo odvijal v zagrebški Areni.  Koncert sodobne hrvaške duhovne glasbe, kjer je bila dvakrat zapored razprodana največja hrvaška arena in kjer je 15 glasbenih izvajalcev in trije duhovniki, ki so med koncertom imeli nagovore, s prstom kazalo na ljubezen, ki jo Bog izliva na vse nas.

Dva dogodka, ki sta napolnila dvorane v Evropi. Oba sta bila namenjena glasbi. Oba imata svoje oboževalce in o obeh bo še dolgo odmevalo v javnosti.  A obenem tako različna, da bi težko bila bolj.

Če pustimo ob strani medijsko pokritost, ki je več kot očitno na strani evrovizijske popevke, gredo po mojem mnenju vsi ostali kriteriji krepko v prid slavilnemu dogodku, ki se je odvijal v Zagrebu.

Pred pričetkom koncerta

Ne vem, kaj so obiskovalci prejeli ob vstopu v areno St. Jakobshalle v Baslu, a prepričan sem, da tisto darilo ne seže niti do kolen temu, ki smo ga prejeli pred pričetkom koncerta v Zagrebu. Vsak obiskovalec je ob vstopu namreč prejel majhen izvod Nove zaveze. Še več, za slovenske obiskovalce so imeli pripravljene slovenski izvod Nove zaveze. Takoj smo lahko začutili, da je, ne glede na velikost dogodka, pozornost usmerjena v Boga.

Vsi, stari in mladi, posvečeni in laiki, s posluhom in brez njega, elegantno oblečene mladenke in gospe, ki so si trajno naredile samo za ta koncert, gospodje, ki so dali nase »tagmašno« obleko in mladi s strganimi kavbojkami, Slovenci, Hrvati, Bosanci … Nobenih delitev.

Pri Evroviziji je poudarek na šovu. V bolj bleščeči opravi kot prideš na dogodek, več pozornosti požanješ.  Na hodnikih zagrebške arene je bila pozornost ob Svetem pismu usmerjena v drugačno pripravo. Ne na zunanje oblačilo, ampak na to, da prideš na koncert s čistim srcem. Zato so bile na hodnikih določene točke, kjer s(m)o lahko obiskovalci pred pričetkom koncerta opravili sveto spoved. In tako je lahko vsak, brez bleščeče oprave, odšel z bleščečim srcem in dušo na koncert.

Koncert

Ob vstopu v dvorano v Zagrebu me je odprtih ust pustil pogled na oder, ki se je nahajal v središču dvorana. Pred tem sem bil dvakrat v tej dvorani, enkrat na tekmi in enkrat na koncertu popularne glasbe. V primerjavi s tema dogodkoma sem pričakoval bolj skromno prizorišče, a pričakal me je oder, ki je imel štiri »krake« obrnjene v vse smeri dvorane, nad kraki pa ogromne ekrane.

Skupna točka med obe koncertoma bi lahko bila dolžina. Oba sta trajala cca 4 ure, razlika je le v tem, da je slavilni koncert potekal v kosu, brez prekinitev, brez nepotrebnih zavlačevanj itd. Štiri ure neprekinjenega slavljenja. Štiri ure, kjer smo ves čas vedeli, kdo je v središču pozornosti.

V Zagrebu je vsak nastopajoči, od patrov v habitih do pevcev v elegantnih večernih oblekah dajal vedeti, da so tam zaradi pozornosti, ki mora biti namesto na njih, usmerjena na Boga. S svojim izgledom so na odru pozornost od sebe preusmerili na vsebino tega, kar so v pesmih sporočali. Brez motečih elementov v obliki nepotrebnega kričanja.

Nastopajoči na Evroviziji pozornost pritegnejo z oblačili, zvočnimi in svetlobnimi efekti. Vse to ima (pre)pogosto prednost pred vsebino pesmi, kar je nenazadnje letos občutil tudi slovenski predstavnik Klemen Slakonja, ki se s svojo iskreno in osebno balado, kjer je v ospredje postavljeno osebna preizkušnja in njegovo doživljanje le tega, ni uspel uvrstiti v finale. So pa v finale prišli tisti bolj kričeči, tako glasovno kot svetlobno, vsebine nekaterih pesmi pa so bile predstavljen na način, da ni povsem jasno, kaj so želeli predstaviti.

V Zagrebu je vsak nastopajoči, od patrov v habitih do pevcev v elegantnih večernih oblekah dajal vedeti, da so tam zaradi pozornosti, ki mora biti namesto na njih, usmerjena na Boga. S svojim izgledom so na odru pozornost od sebe preusmerili na vsebino tega, kar so v pesmih sporočali. Brez motečih elementov v obliki nepotrebnega kričanja 🙂 .

Med koncertom je zagrebška dvorana skupaj slavila Boga. Vsi, stari in mladi, posvečeni in laiki, s posluhom in brez njega, elegantno oblečene mladenke in gospe, ki so si trajno naredile samo za ta koncert, gospodje, ki so dali nase »tagmašno« obleko in mladi s strganimi kavbojkami, Slovenci, Hrvati, Bosanci … Nobenih delitev. Ker je bilo besedilo pesmi ves čas na ekranih, smo bili ves čas vsi enotni v slavljenju Njega, zaradi katerega smo bili zbrani pod eno streho. Ne obstaja nobena Evrovizija, ki bi lahko tako v en glas združila vse poslušalce za isti cilj, z istim namenom.

Po koncertu

Evrovizija vedno znova vsaj delno deli poslušalce med sabo. Že s politično in družbeno agendo, ki spremlja Evrovizijo, se vzpostavlja več taborov, ki zagovarjajo svoja stališča (npr. o sodelovanju Izraela itd.), nato pa so še debate o posameznih izvajalcih. Zato glasba ni vedno na prvem mestu.

Evrovizija vedno izvrže tudi nekatere, ki na koncu razočarani. Z glasovanjem, z rezultati, s svojim nastopom.

Ob koncu koncerta, kjer smo se v Zagrebu trudili spregledati s srcem, ni bilo razočaranih. Na koncu ni bilo nobenega glasovanja, nobenih točk, nobenih zmagovalcev. A obenem smo bili zmagovalci vsi. Ker smo sredi noči zadovoljni odhajali iz zagrebške arene. In ni bilo dolgih nosov, razočaranj, očitkov, kdo je za koga glasoval itd.

Vsi smo glasovali Zanj.

Nekaj foto-utrinkov iz zagrebškega koncerta (foto: Dušan in Lucija Poslek):