Ko te najstnikova nesramnost vrže s stola …

Foto: Envato

Dragi starši, zategnite si varnostne pasove. Vožnja skozi najstništvo bo razburljiva, polna nepričakovanih ovir in turbulenc. Naporno bo in na koncu boste presenečeni, da ste preživeli. Držite se!

Kaj bi dali, da bi nam to nekdo povedal prej, kajne? Čeprav vemo, da je najstništvo polno izzivov, se zdi, da se nanj nikakor ne moremo pripraviti. Ti naši najstniki so smešni in vznemirljivi, a hkrati znajo biti tako zelo frustrirajoči. In ko nas za piko na I še nazijajo z nesramnimi besedami, ne vemo več, kje smo zgrešili.

A naj vas potolažim: nesramnost je, vsaj do neke mere, normalna in tudi predvidljiva. Večina najstnikov gre skozi obdobje, ko postanejo bolj razdražljivi, neposredni ali odrezavi. V njihovih telesih se odvijajo hormonske nevihte, v glavi jim divjajo viharji, možgani pa se soočajo z intenzivnim razvojem in ne zmorejo vsega umiriti. Ko pride frustracija, ko jih preplavijo težki občutki, ko so preobremenjeni ali pa so preprosto slabe volje, vse to stresejo na ljudi, ki so jim najbližje, torej na vas.

Slabo regulirana čustva, ne napad na vas

Najstniki se šele učijo uravnavati svoja čustva in to je proces. Samo pomislimo, koliko odraslih ima težave s tem, kako potem ne bi škripalo pri mladostnikih. Hkrati pa so tudi v obdobju, ko so še posebej občutljivi na stres in kritiko, ki jih lahko kar hitro vrže s tira. V kolikor se ob tem počutijo še napadene, hitro preklopijo v obrambno držo in udarijo nazaj. Če pa k temu dodamo še trende “komunikacije” na družbenih omrežjih, kjer je “kul” biti nesramen, je recept za bitko popoln.

Naj vas ne zavede, da se drugje “znajo obnašati”. Pritisk družbe in tega, kako jih drugi vidijo, je premočan, zato zmorejo še toliko kontrole, da potegnejo zavoro. Dom pa je tisti varen prostor, kjer maske padejo in lahko pokažejo tudi svojo “nefiltrirano” podobo. Čeprav veliko staršev to doživi kot osebni napad, gre v resnici le za slabo regulirana čustva.

Najpomembnejše je, da odnos postavimo na prvo mesto. Najstnik mora vedeti, da nam je on in naš odnos do njega pomembnejši od vsega drugega.

Nesramnosti ne smemo tolerirati

Že lažje dihate? Upam. Seveda pa to ne pomeni, da bo sedaj, ko se tega zavedamo, vse v redu in nam nesramne besede ne bodo kalile miru. Povsem normalno je, da nas takšno vedenje spravi v stisko, nam povzroča frustracije, izzove jezo in tako tudi veča napetosti v družinskih odnosih. Hkrati pa to ne pomeni, da moramo takšno nesramnost tolerirati.

Najboljši odziv je zdrava kombinacija empatije in jasnih meja.

Kakšen naj bo naš odziv?

• Ostanimo mirni. Pomembno je, da najprej umirimo situacijo.
• Pogovarjajmo se spoštljivo. S tem dajemo zgled in hkrati postavljamo standard komunikacije.
• Postavimo jasne meje. Vsi občutki so v redu. Ni pa v redu, če smo nespoštljivi.
• Pomagajmo poimenovati čustva in občutke.
• Osredotočimo se na vedenje in ne na osebnost. Komentirajmo njegov način izražanja in ne njega kot osebe.
• Pogovor opravimo, ko sva oba mirna. V afektu se bomo le še bolj ranili.

Najpomembnejše pri tem pa je, da odnos postavimo na prvo mesto. Najstnik mora vedeti, da nam je on in naš odnos do njega pomembnejši od vsega drugega.

Kako naj vemo, ali gre samo za fazo ali pa imamo resen problem?

Morda vas skrbi, da gre obnašanje vašega najstnika pa vendarle čez mejo. Zato je dobro razlikovati, kaj je še sprejemljivo, kaj pa je že zaskrbljujoče.
Normalno je, če se najstnik impulzivno odzove, če njegovo razpoloženje niha, če je nesramnost le občasna, in če burnim odzivom sledi umiritev in prepoznavanje neprimernega obnašanja. Zaskrbljujoče pa je, če je najstnikova komunikacija stalno ponižujoča ali žaljiva, če je agresiven (besedno ali fizično), brez potrebne empatije ter nepripravljen za pogovor tudi takrat, ko se čustva umirijo. V tem primeru ne gre samo za “fazo”, ampak gre za globlji problem, ki ga je potrebno ustrezno nasloviti in reševati.

Resnica je, da tudi starši včasih reagiramo slabo, da gredo najstniki večkrat čez mejo in da včasih nič ne bo delovalo. Vse to je del procesa. Ključno pa je, da vzdržimo, pa četudi nam je težko. In da smo vedno tu za najstnika.