5 nenavadnih starševskih nasvetov otroške terapevtke

Foto: Shutterstock

»Ko vam otrok reče, da nečesa ne bo storil, mirno recite: OK!« Kdo pravi, da morajo biti nasveti strokovnjakov za vzgojo vedno zelo uglajeni, logični in razumni? Naslednji nasveti kažejo, da včasih delujejo tudi nekonvencionalni prijemi …

Pogosto slišimo starševske nasvete, ki se nam zdijo globoko razumni. Z njimi se popolnoma strinjamo, jih (kot povsem logične) bodisi že živimo ali pa si rečemo: »Saj res! Tega se bom pa v prihodnje res poskusil držati!«

Otroška terapevtka in mama treh otrok Natasha Daniels pa je iz svojih izkušenj nabrala nekaj nasvetov, ob katerih v prvem hipu ne bomo pomislili ravno: »Ja, to je to!« Njeni nasveti namreč zvenijo malce nenavadno, nelogično, že skorajda absurdno. A le pa prvi pogled.

Njeni nasveti so v mnogočem nenavadni in presenetljivi tako za starše kot tudi za otroke – a včasih je prav nepričakovan preobrat, izstop iz običajnega, preseganje logičnih reakcij tisto, kar oboji najbolj potrebujemo.

Danielsova sicer predvsem priznava, da univerzalnih nasvetov ni in da vsak otrok deluje na povsem svoj način. Zato ima v svoji torbi pripravljenih kup različnih prijemov … pa še ji jih včasih zmanjka –tako kot drugim staršem.

V pomoč sebi in drugim je iz svoje »torbe« izbrskala 5 najbolj nenavadnih, čudaških nasvetov, ki pa v njeni družini presenetljivo dobro delujejo (a nikakor ne zagotavlja, da bodo tudi pri vseh vaših otrocih!).

1. Pohvalite otroke za stvari, ki jih ne počnejo … Kaj?!

Ok, vem, da bo to zvenelo zelo čudaško – tudi sama sem presenečena nad tem, kako dobro deluje (vsaj pri mojih otrocih). Verjamem pa, da ne bo delovalo pri vsakem. Da deluje, morajo biti otroci zelo naravnani k temu, da želijo ugajati drugim.

Vsaj v nekaterih trenutkih so moji otroci taki. Kadar ne poslušajo (se ne nehajo kopati, se ne preoblečejo, ne pospravijo igrač … mislim, da bi lahko naštevala v nedogled), jim samo rečem: »O, najlepša hvala, ker ste tako lepo zaključili s kopanjem!« ali »O, kako krasno je tole pospravljeno. Najlepša hvala!«

Običajno sem deležna začudenega pogleda, potem pa se – na veliko začudenje vseh – hitro lotijo dela. Ne ravno vedno, a dovolj pogosto, da sem tole spravila v svojo škatlo starševskih orodij.

2. Ko vam rečejo, da nečesa ne bodo storili, mirno recite »OK«

Tudi to zveni kot prav grozen nasvet, priznam. A v obupu je nekega dne priletelo iz mojih ust in si od takrat pridobilo mesto v moji posebni škatli norih prijemov. Ko mi otroci vztrajno kljubujejo in odrezavo rečejo: »Ne, ne bom počistil tega! Preveč je!« mirno odgovorim: »No, prav, potem pa ne.«

Običajno se zazrejo vame z velikimi očmi, jaz pa nadaljujem: »Verjetno bom tudi sama kar zlezla nazaj v pižamo, ker očitno danes ne gremo nikamor. Sem se pa precej veselila, da bomo šli v živalski vrt. Ja, nič, škoda.« In potem odkorakam proč.

V 9 primerih od 10 zelo hitro pospravijo in me poskušajo zaustaviti, da ne bi vtaknila svojih nog v hlačnice tiste razvlečene pižame.

3. Ko otroci govorijo nespoštljivo, to preslišite in spregovorite isto vsebino na spoštljiv način

To je še eden od bizarnih in nekoliko zoprnih pristopov, ki sem jih skozi leta vzljubila. Ko otroci nekaj zahtevajo z besedami, ki jih ne slišim rada, samo ponovim stvar na način, kakor bi jo želela slišati.

Ko na primer moj 4-letnik reče: »Hočem mleko!« sama odvrnem: »Mami, ali mi lahko daš malce mleka, prosim?« Sčasoma potem otroci čisto naravno privzamejo besedi »prosim« in »hvala« – morda zato, da bi se izognili mojim nadležnim šalam, ampak – važno, da deluje.

4. Ko vam otrok izreče besede, ki ranijo, mu recite nazaj kaj lepega

Še en nasvet, ki gre povsem proti razumu. Ko vam otrok izreče grozne stvari, kot recimo: »Sovražim te« ali »Želim si, da nikoli ne bi bil tvoj otrok,« mu dajte povsem nasproten odziv.

K sreči mi moji otroci takih stvari, vsaj zaenkrat, ne govorijo pogosto, ob redkih priložnostih pa se zgodi. In takrat odgovorim z: »V redu je. Jaz te imam še vedno rada.« Običajno so namreč otroci v taki situaciji tako jezni, da vam te besede izrečejo zato, da bi vas prizadeli. Takšno obnašanje otroka pa lahko še okrepite, če močno izražate, kako prizadeti ste.

Namesto tega skušam takšno vedenje zatreti s prijaznostjo. In pogosto se vse skupaj konča s solzami, smehom ali celo obojim!

5. Namesto da otroke usmerjate in dajete navodila z besedami – pojte!

Skoraj prepričana sem, da sem s tem pričela čisto slučajno, ampak sem potem opazila, da deluje. V moji glavi se vedno vrtijo neke pesmi. Včasih na skorajda nezavedni ravni. Že kar malce čudaško, vem.

A opazila sem, da je moja podzavest začela ustvarjati pesmi za posamezne dnevne aktivnosti, ki so jih moji otroci morali opraviti. In začela sem jih na glas prepevati.

Tako je nastala pesem, s katero otroke prebujam, pesem, s katero jih spravim v banjo, pesem, s katero se odpravljamo od doma, in pesem, s katero gremo v posteljo. Čeprav se s svojimi besedili in glasom ne bom ravno prebila v vrh glasbenih lestvic z uspešnicami, pa pesmi čisto dobro služijo svojemu namenu.

Kar sem ob tem opazila, je to, da mi otrok zato ni treba priganjati in s teženjem spodbujati k nečemu … Vsaj ne toliko. Ko zaslišijo točno določeno pesem, mi niti ni treba začeti s tisto milijardo opozoril. Tudi če so prej spali, se igrali ali divjali naokrog – ko zaslišijo, da pojem, točno vedo, kaj je na sporedu. In, presenetljivo – skozi dneve gremo zato z večjo lahkotnostjo.

Vir: familyshare.com