Moji otroci niso moji

Vir: Unsplash

Ja, moji otroci niso moji oziroma vsaj niso samo moji. In pri tem ne mislim zgolj tega, da si jih delim z možem (kakopak). Niti se izjava ne nanaša na tiste trenutke, ko bi se jim brez večjih pomislekov odrekla oz. bi lahko odločno zanikala kakršno koli poznanstvo (kaj šele sorodstvo) z njimi.

V mojem zavedanju se vedno jasneje prebuja spoznanje, da otroci, ki so se rodili nama z možem, niso ne najina last, ne najin ponos, ne najin privilegij, ne izključno najino breme, ampak so dar, ki na neki način pripada vsemu svetu. In zato sva jih dolžna “deliti” z drugimi.

Kar se morda sliši kot zelo abstraktna ideja, postane zelo konkretno, ko se s še ne dvoletnim malčkom odpravim na sprehod po soseski. Ob tem najmlajšem otroku sem se bolj zavestno odločila, da bom potrpežljivo sledila njegovemu tempu odkrivanja sveta (kadar okoliščine to dopuščajo) in tako se naokrog premikava počasi, z veliko ustavljanja in z veliko stika z okolico. Ob srečevanjih z ljudmi pa sem začela malo bolj pozorno opazovati, kaj vse ta mali otrok v njih prebuja. Koliko nasmehov izvabi in koliko obrazov razjasni, koliko sproščenosti, igrivosti in humorja prebudi. Koliko ovir prestavi, koliko zadreg odpravi. Razvezuje jezike, vzpostavlja stike.

Kamor koli pride, se zgodi nekaj čarobnega. No, včasih se samo kaj zgodi (in ni tako zelo čarobno). V vsakem primeru se dogaja.

Čudežno dete kot dragocenost vsega sveta in ne kot dragocenost, ki jo moramo ljubosumno skrivati pred svetom

In ne, moj otrok ni nikakršno čudežno dete. Ni središče vesolja. Ni niti vedno ljubek in očarljiv. Včasih ljudem tudi dviguje obrvi in kocine.

A zdi se, kot da otrok, kamorkoli stopi, prinese predvsem pomlad. Svežino, vedrino, upanje, življenje. Samo zato, ker je otrok. Ljudje pa smo tako žejni svežine, vedrine, upanja in življenja. In, če mi je bilo dano, da sem oskrbnik tega izvira, nečesa tako dragocenega za ves svet, čutim, da sem dolžna to deliti tudi z drugimi.

V praksi to pomeni, da se na sprehodih in povsod tam, kjer se srečujemo z ljudmi, vedno ustavim (če le okoliščine to dopuščajo), kadar koli želi kdo vzpostaviti stik z mojim otrokom – ga ogovoriti, opazovati, se z njim poigrati, se mu nasmejati, ga vzeti v naročje. Trudim se, da bi ljudje začutili, da to smejo. Da otrok ni moja last, da je tudi malce njihov. Naš. Čudovito je, ko še posebej starejši ljudje kar oživijo ob tovrstnih srečanjih.

Žal smo ljudje postali zelo previdni in zadržani do tega, kar dojemamo kot “lastnino” drugih, starši pa smo postali preveč zaščitniški in posestniški. Že res, da imamo pravico in odgovornost, da vzgajamo svoje otroke in skrbimo zanje, a pri tem ni potrebno, da svoj zaklad ljubosumno skrivamo pred svetom.

Družbe z malo otroki imajo poleg vseh drugih področij tudi primanjkljaj na področjih vedrine, igrivosti, upanja …

Vedno bolj se tudi pričenjam zavedati, kako res siromašne so družbe z malo otroki. Demografske projekcije, izračuni in svarila se običajno osredotočajo na ekonomski, socialni, pokojninski, razvojni vidik družb s padajočo rodnostjo, mene pa ob vsem tem še bolj skrbi nekaj drugega – primanjkljaj na področju svežine, vedrine, igrivosti, upanja in življenja. Stvari, ki jih ne znamo izmeriti, njihov primanjkljaj pa močno občutimo. In družba brez njih postaja iz dneva v dan, neopazno, a občutno, revnejša in revnejša …

Z nedavnega potovanja z družino po Maroku mi kot eden najmočnejših vtisov ostaja to, kako navdušeno in brez vsakih zadržkov so ljudje tam vzpostavljali stik z našim malčkom. In kdo se je najbolj navduševal nad njim? Mladi fantje! Demografska skupina, za katero se v naši kulturi zdi, da je majhni otroci sploh ne zanimajo. Tam pa so se vsi od 8-letnih dečkov na ulici pa do 20-letnih natakarjev, nasmihali malčku, se z njim poigrali, ga pobožali po glavi, vzeli v naročje ali mu celo pritisnili poljubček na lice (precej šokantno za zahodnjaške starše). In videla sem, da za to ne iščejo mojega dovoljenja, povsem naravno jim je bilo, da je ta otrok “naš”. Da smo vsi očarani nad njim in da tudi vsi skrbimo zanj. Če se je komu zdelo, da bi lahko zašel v težave, so tudi na to hitro opozorili ali posredovali. Čutilo se je, da smo v Afriki, kjer velja, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas.

Otroka bi morala vzgajati cela vas

In tako kot si želim, da bi se nad mojim otrokom lahko navduševala cela vas (kadar je vir navdušenja), si tudi želim, da bi ga pomagala vzgajati cela vas (še posebej takrat, kadar to, kar počne, ni navdušujoče). Včasih sem tako hvaležna, ko kak sosed mojemu otroku pove točno to, česar mu v 13 letih očitno nisva uspela dopovedati midva z možem.

Ob tem, ko ob malčku spoznavam, kako pomembno je, da ga ne dojemam kot svojo lastnino, pa se mi počasi odpirajo oči tudi za to, kako niti moji starejši otroci niso moji. Pri njih mi je največkrat najtežje sprejeti njihovo drugačnost, ki se ne sklada z mojimi predstavami o njih. Če jih namreč dojemam kot “moje”, je njihova drugačnost od mene in mojih predstav včasih prav boleča. Če pa nanje pogledam kot na “samo svoje” ali “božje”, meni od Boga zgolj zaupane v varstvo, pa je vse skupaj videti drugače. V tej luči lažje sprejmem njihovo drugačnost, manj je boleča in ne zdi se več kot napaka, odklon. Lažje se ji čudim in jo celo začnem občudovati. In takrat se moje srce za droben milimeter razširi, postane večje in bolj odprto. Za vse.

“Srčno upam, da ne bomo – kot družine in kot družba – iz strahu pred odgovornostjo obubožali”

Vem, da se prav z ničemer ne morem otresti odgovornosti, ki mi je bila naložena in zaupana s tem, ko sem postala mama tem otrokom. Pravzaprav jo rada sprejemam, čeprav včasih pod njeno težo kar malce klecam. Ta odgovornost s seboj prinaša veliko negotovosti, skrbi, strahu, stisk, nemoči, jeze, besa. Še več pa svežine, vedrine, igrivosti, upanja in življenja, ki jih ne zmanjka tudi, če jih na široko delim z drugimi, kvečjemu množijo se. Ker moji otroci niso samo moji, še zdaleč ne. Želim jih deliti s svetom in jih poslati v svet – take, kot so. In želim, da še naprej – kljub bolečinam – milimeter za milimetrom širijo moje srce.

Bogu pa ne morem izreči drugega kot en ponižen “hvala” za ta njegov zares posrečen dar, ki nam ga vedno znova ponuja v varstvo – v tisočerih edinstvenih različicah, od katerih prav vsaka bogati ta svet. Srčno upam, da ne bomo – kot družine in kot družba – iz strahu pred odgovornostjo obubožali. Mi sami in svet okrog nas namreč krvavo rabi svežino, vedrino, upanje, življenje in velika srca!