Kaj pa, če bi si malo več jamrali?

Foto: Shutterstock

Marsikdo bo rekel, da Slovenci pa res ne rabimo še dodatne spodbude k jamranju. Saj tako ali tako samo jamramo. Pogosto res. A vprašanje je, ali res jamramo na pravi način, o pravih stvareh in pravim ljudem. Zdi se mi, da ne.

“Zakaj več ne pišeš?” me ljudje pogosto sprašujejo. “Ker trenutno nimam kaj povedati,” se glasi moj standardni odgovor, s katerim upam, da bodo ljudje zadovoljni. Nekateri niso in za tiste imam na zalogi tudi malce bolj izčrpno pojasnilo: “Tujih idej nekako ne morem več nekritično samo podajati naprej, do lastne modrosti se pa še nisem dokopala.” A nekaterih tudi to ne zadovolji. Tem lahko samo še iskreno priznam: “Moji zapisi trenutno ne bi bili ravno objavljivi ali vsaj ne pretirano navdihujoči.” Kdo bi si pa želel brati moje jamranje?

Hvaležna za vse, kar mi je dano, pa vendar …

Pa nisem v nikakršni globoki krizi, življenje kar nekako gre, nič ni posebej narobe. Pravzaprav pogosto občutim veliko hvaležnost za vse, kar mi je dano. Živimo pa življenje v vsej njegovi kompleksnost, ki poraja na kupe vprašanj, na katere pogosto nimam odgovorov. In tudi ne zadovoljim se več ravno z vsakim, ki mi je ponujen.

V mladosti sem se navduševala nad idejami, koncepti, pristopi, smermi, Poleg tega imajo samo lepe zgodbe lahko včasih tudi ravno nasproten učinek.priročniki, jih navdušeno zagrabila, preizkušala in podajala naprej. Sedaj sem postala malce bolj zadržana. Marsikaj ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.

In sem hvaležna, da so prišli drugi mladi in navdušeni, ki širijo svoj entuziazem, navdušenje, sveže ideje. Brez tega bi obstali na mestu, svet ne bi šel naprej, postalo bi zatohlo. Tudi na področju odnosov, družine, zakona, starševstva. Rabimo malce idealizma! Rabimo lepe in navdihujoče zgodbe in zglede!

“Ne gre mi. Ne zmorem. Ne znam. Ne vem. Meša se mi.”

Sama pa sem trenutno nekje drugje. V fazi tihega preizkušanja, opazovanja, spraševanja, skepticizma, včasih tudi obupovanja. Marsikaj ni tako, kot bi moralo biti. Marsikaj bi bilo dobro, a sama ne zmorem. Marsikaj sem si drugače predstavljala. Marsikaj ne deluje ravno za vsakega. Včasih so možne različne poti in ni samo ena prava. Marsikdaj ti “Vse je OK. Tega ne doživljam samo jaz. To je pač del življenja. Vsi smo na poti, vsi se borimo in iščemo.”čisto nihče ne more modro svetovati, ampak moraš sam odkriti svojo pot. In krčevito oklepanje idealizma lahko tudi škodi. Poleg tega imajo samo lepe zgodbe lahko včasih tudi ravno nasproten učinek.

V zadnjem času tako opažam, da me pogosto najbolj pokonci drži ravno jamranje drugih. Pa ne govorim o tistem nekonstruktivnem pritoževanju vsepovprek in iskanju krivcev v svoji okolici. Govorim predvsem o tistem osebnem, iskrenem priznanju: “Ne gre mi. Ne zmorem. Ne znam. Ne vem. Meša se mi.” Ko se sama znajdem v stiski, se spomnim na kak obupan vzklik prijateljice iz kakega pogovora ali kako iskreno priznanje nemoči iz zakonske ali ženske skupine, in si ob tem rečem: “Vse je OK. Tega ne doživljam samo jaz. To je pač del življenja. Vsi smo na poti, vsi se borimo in iščemo.”

Ujeti v iluzijo popolnosti

Zato se mi na trenutke zazdi, da je danes v svetu spoliranih zgodb in bleščečih identitet na socialnih omrežjih takega iskrenega jamranja skoraj premalo. Vidim, kako smo vsi obremenjeni z iskanjem popolnosti, vsi v pehanju in stremljenju po nečem nedosegljivem. In z dokazovanje, da zmoremo. Da smo vredni. Stalno se primerjamo in izčrpavamo. In tako težko nam je priznati: “Meni pa ne gre. Ne znam. Ne zmorem.” Bojimo se obsojanja in razgaljenosti v tej ranljivosti in nemoči. Bojimo se biti sami in osamljeni v tem svetu popolnih ljudi, ki – za razliko od nas – znajo in zmorejo. Bojimo se, da smo nevredni. Poleg tega – razočarali smo že sebe, zakaj bi še druge?

Najbolj noro je, da smo v to veliko iluzijo ujeti vsi (ali pa vsaj mnogi), ne da bi vedeli za (isto) stisko drug drugega. In tako se v kakih skupinah, kjer si upamo biti drug pred drugim iskreni in ranljivi, tako pogosto zgodijo vzkliki kot: “A ti tudi? Kako neverjetno. Sem mislila, da samo jaz/midva/mi. Prav odleglo mi je!” Ja, ne samo ti, tudi jaz!

Bojimo se biti sami in osamljeni v tem svetu popolnih ljudi, ki – za razliko od nas – znajo in zmorejo.Zato smo si tudi s takimi iskrenimi priznanji nemoči in nesposobnosti, težkih izkušenj, odprtih vprašanj  – in ne samo z lepimi zgodbami o uspehih – lahko v veliko spodbudo, tolažbo in oporo. Ravno s tem drug drugemu priznavamo – ja, življenje ni preprosto in vsi ti dvomi in boji in vprašanja so njegov normalen del. Sprejmimo tudi ta del in lažje nam bo! In bolj bomo znali tudi ceniti vse tisto, kar je dobro in kar (že) zmoremo.

Nimam še dovolj poguma, da bi svoje tovrstno jamranje upala večkrat javno razgrniti. Si pa vsaj v pogovorih s prijatelji upam vedno večkrat iskreno pojamrati. Mogoče jim grem kdaj tudi na živce. Upam pa, da sem jim s tem tudi v pomoč in v oporo. Da vedo, da niso v tem sami. In da lahko skupaj iščemo poti naprej.

Zato – pričujmo o vsem lepem in dobrem v naših življenjih, a tudi jamrajmo si! Iskreno!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja