Če si predstavljam sebe kot 80-letno babico, kaj bi si sporočila?

kje_si_zelim_biti

V težkih obdobjih življenja včasih ljudje zapademo v temne misli obupa brez rešitve na obzorju. Vsakdan se včasih čuti kot začaran krog, ki se vrti kot vrtavka. Nezadovoljstvo pronica v nas in zastira pogled, obenem pa se nekje zadaj svetli drobna lučka, ki opozarja na to, da je tam še nekaj … nekaj globljega.

To so tista intenzivna obdobja sprememb in življenjskih prehodov, ko ne moreš nazaj, prihodnost pa se zdi negotova in ne veš kam te korak nese, niti ne veš kam bi ga rad usmeril.

Obdobja, pomešana s strahom, obupom in vero …

… ter iskanjem sočutja do sebe. V teh obdobjih radi zapademo v misli in občutke, da nismo dovolj dobri, da bi morali znati bolje in v tem stanju tudi primerjamo sebe z drugimi, pa čeprav sicer vemo, da je edina relevantna primerjava tista, ki jo delamo sami s sabo. Ko pogledamo svoje življenje v zadnjih 15 letih in se spomnimo na to, kje smo bili 2, 5 ali 15 let nazaj, včasih močneje začutimo, da nas življenje vedno vodi po poti naprej in da smo napredovali. Takrat minljivost postane bolj oprijemljiva.

Kje bom čez 15 let?

V zadnjih časih ugotavljam, da se je v trenutkih nezadovoljstva in pomembnih odločitev dobro tudi preslikati 10, 20 ali 50 let vnaprej in tako bolj globoko začutiti, kaj si zares želimo v svojem življenju. Če si predstavljam sebe kot 80-letno babico, kaj bi si sporočila? Kaj bi se mi ob pogledu nazaj na svoje življenje zdelo najbolj pomembno? Kaj bi obžalovala in česa ne? Kje bi se imela bolj rada in si to dnevno povedala? Zaradi česa bi se manj obremenjevala? V čem bi bolj uživala? Kje bi si pustila več brezskrbnosti in spontanosti, kje pa bi se brcnila v rit? Kaj bi si sporočila glede vzgoje svojih otrok, glede partnerstva, glede prijateljstev? Kaj bi v svojem življenju obdržala in kaj izpustila? Kaj bi v svojem življenju zares spremenila?

Ko pogledamo na svoje življenje iz oddaljene perspektive, lažje začutimo, kaj je zares pomembno. Drobne skrbi kar nekako odpadejo in v trenutek se naselijo mir, vedrina in nova motivacija.

Kaj bi sama sebi povedala in v čem bi se spodbudila?

Če tako razmišljam, bi si definitivno želela nameniti mnogo mnogo sočutja. Povedala bi si, da ni lahko biti mama v materinski predanosti nepodpornem svetu. Poiskala bi več podpore in brez slabe vesti zaprosila zanjo. Dala bi si dovoljenje, da večkrat prosim za pomoč brez slabe vesti, pa naj bo to za varstvo otrok ali pa za iskren pogovor. Spodbudila bi se, naj že končno preberem tisto knjigo, ki jo želim, naj že končno narišem tisto nepopolno sliko, naj že končno zarijem z v blato z bosimi nogami.

Spodbudila bi se v življenje in hvaležnost zanj vsak dan, tudi takrat, ko je težko in kaotično, saj bi globoko čutila, da vse to mine. Spodbudila bi se, naj ne prelagam aktivnosti, ki me izpopolnjujejo, Predvsem pa bi občutku, da še nisem tam, kjer bi mogla biti, sporočila, da res nisem in v resnici nikoli ne bom. Sem tam, kjer moram biti zdaj.obenem pa bi znižala pričakovanja do sebe in večkrat šla na prag hiše po objem narave, vetra, sonca in vonja pokošene trave. Povedala bi si, naj ljubim svoje telo točno takšno kot je, z vsako luknjico celulita, gramom maščobe, strijo, mozoljem in dlako. Danes mi služi zelo dobro, čez 20 let morda ne bo več tako. Spodbudila bi se, da zanj tudi dobro poskrbim, saj je edini »kraj«, kjer bom živela celo življenje.

Povedala bi si, da je življenje prekratko za obžalovanja in preveč dragoceno, da bi živela brez besede »žal mi je, mi lahko oprostiš?«. Spodbudila bi se, naj najdem tisto, kar je zame res pomembno in temu sledila. Spodbudila bi se k temu, naj delam stvari s smislom, obenem pa bi se spodbudila, da najdem in izpustim vse tisto kar na dolgi rok ni pomembno in je v resnici popolnoma trivialno, pa vendar se zaradi tega obremenjujem in mi jemlje energijo. Povedala bi si, naj v vsakem izzivu iščem kaj je v moji moči in kaj ne. Nikomur ne koristi, če sem preveč zahtevna do sebe. Svet potrebuje spremembo, vendar ta sprememba mora biti izvedena v miru, sočutju in ravno pravšnji zahtevnosti, vse ostalo je zopet le nasilje. Povedala bi si, naj iščem svojo pot, naj delam napake, naj se učim, naj padem in vstanem. Tisočkrat, pa čeprav bodo kolena modra. Povedala bi si, da zmorem vse izzive, ki so pred mano, tako kot sem jih zmogla že v preteklosti.

Predvsem pa bi občutku, da še nisem tam, kjer bi mogla biti, sporočila, da res nisem in v resnici nikoli ne bom. Sem tam, kjer moram biti zdaj.