Kakšna je skrivnost povezovalnega starševstva?

Vir: Unsplash

V nosečnosti s prvim otrokom sem veliko sanjala o tem, kakšna mama bom. Kako bom sočutna, potrpežljiva, ljubeča, ki svojim otrokom ne bo predala tako težke dote, kakršno sem prejela. Področje vzgoje mi je bilo blizu že od prej, saj sem delala v vrtcu in sem se precej izobraževala na področju odnosov, sočutne vzgoje in navezanosti. Čutila sem, da želim otročka dojiti, nositi v nosilki, se odzivati na njegove potrebe in biti otrokov varen pristan, iz katerega bo črpal ter se tudi varno navezal. Blizu mi je bilo skupno spanje, primerno izbrane igrače in ogromno časa preživetega v naravi. Tako sem seveda požirala članke in knjige na temo povezovalnega starševstva, izjemno navdušena sem bila tudi nad članki v smislu Afriški otroci ne jočejo. Terna, kaj hočeš boljšega! Če nekaj ne gre, poskusiš nekaj drugega, to je skoraj tako, kot bi dobila navodila za starševstvo. Midva bova tudi dva izmed tistih »na izi« mama-dojenček parov, ki kar kipijo od povezanosti.

Nato pa me je zadela realnost. Po težkem porodu, ki se ni izšel, kot sem si želela in načrtovala, sem sicer čutila neizmerno ljubezen do svoje male pikice, vendar tudi izkusila najtežja občutja, pomešana z odgovornostjo. Bila sem sicer ena izmed tistih srečnic, ki po porodu težav z dojenjem ni imela, so se začele pa druge težave. Jok, jok, jok, pa še malo joka in kričanja (dojenčkovega seveda, sama pa sem bila po nekaj časa prav tako na robu solz).

Občutki nemoči, strahu, žalosti, osamljenosti, celo jeze, ker sva v dopoldnevih skozi te izzive šli sami. Kako in zakaj moj dojenček joka, ko pa vse delam tako, kot sem prebrala, da je prav? Otroček z mano spi, nosim ga v traku, pa še tam ni zadovoljen. Dojim ga na vsak znak, odzivam se na vsak jok, vse spance prespi na meni, čez dan ga praktično ne odložim, saj kmalu začne jokati. Voziček odpade, vožnja v avtu odpade, srce mi vsakič skoraj poči od huronskega dojenčkovega joka. Pravzaprav delam vse tako, kot čutim, da je prav, pa še vseeno joka! Delam tako, kot sem prebrala, da otrokom paše, pa še vedno joka!

V vsakem paru mati-otrok in v vsaki družini je eno samo učenje, usklajevanje, prilagajanje, sodelovanje in poslušanje sebe ter uglaševanje z otrokom.

Praktično ujeti sva bili na 60 kvadratov stanovanja in vrta, kjer sem premlevala, kaj delam narobe, da je moj otroček tako nezadovoljen … Kaj je narobe z mano in sčasoma tudi, kaj je narobe z otrokom, jo kaj boli in kako naj vem, kaj? Poplava informacij, terapij za otroke, brezmlečne diete, huh, na koncu nisem več vedela, kaj naj sploh izberem. Moj cilj, da bo otrok varno navezan name, se je zdel kot en sam zmazek, ki ga je nemogoče doseči. Kljub vsem izzivom starševstva, ki pridejo na pot tudi kasneje, je bilo prve pol leta starševstva zame definitivno najtežjih do zdaj.

Počasi sem začela dojemati, da je starševstvo mnogo več od tega, kaj in kako delaš. Nekaj, kar je označeno kot sočutno dejanje, lahko zadaj skriva tudi mnogo drugih čustev. Dojemati sem začela, da lahko kot mama delam vse tako, da novorojenčku olajšam privajanje na svet, pa je zanj še vedno lahko stresno. Še več, začela sem ugotavljati, da je bolj kot to, kako se počuti, otroku pravzaprav pomembno, kako se ob njegovem počutju počutim jaz kot mama. Kaj otrokov jok vzbudi v meni? Kako se posledično odzivam? Spirala se zdi neskončna, saj otroka lahko nekaj boli, mama to čuti, vendar ob prebujeni lastni stiski otroku ni več varen pristan. Otrok v očeh mame čuti strah in tako se njegova stiska še poglobi, posledično pa spet mamina. Spirala se ustavi šele, ko se kot mama zmorem ustaviti, sprejeti situacijo in boleča čustva ter z njimi zdržati. Na tej poti pa potrebujem vso možno podporo in zaledje, kar ga lahko naberem.

Po poslušanju res odličnega podcasta z Bethany Saltman se je vse to, kar sem dojela in odkrila pri sebi, še poklopilo v besede. Bethany lepo povzame bistvo, da je v starševstvu za varno navezovanje najbolj pomembno, koliko varnosti starš čuti v sebi. Začela sem ugotavljati, da so dr. Sears in drugi, ki pišejo o navezovalnem starševstvu in sicer povedo ogromno koristnega, glede samega navezovanja malo zgrešili bistvo.

Otrok se na mamo lahko varno naveže tudi, če ga izključno vozi v vozičku, ne pa nosi v nosilki (čeprav mi je slednje še vedno zelo blizu), ali pa če ga izključno hrani po steklenički, ne pa le doji (čeprav tudi slednje zagovarjam kot običajno najboljšo možnost). Vse zgoraj našteto je lahko pot k varni navezanosti, vendar je nikakor ne določa kot edino in izključno.

Žalostijo me vsi pametni komentarji, kako to narediš tako in tako in je otrok zadovoljen, ko pa sem sama v globino izkusila, da to ni res. Globoko sem začutila, da so si otroci med seboj zelo različni, prav tako starši in njihove pretekle življenjske izkušnje skupaj s trenutno situacijo in razmerami v katerih so. Starševstvo novorojenčka, ki skoraj nikoli ne joka, se ne more primerjati s tistim, kjer ima otrok hude krče. Starševstvo lahko prilagodljivih otrok se ne more primerjati s tistim, kjer se otroci na spremembe težje prilagajajo, imajo močnejšo voljo in so bolj senzibilni na okolje.

Ni vse, kar otrok je, pridobljeno in odvisno od vzgoje. Vsak otrok nekaj prinese tudi s sabo, kar se potem spreminja, poglablja ali razrešuje med rojstvom in kasneje. Različne kombinacije otroka, staršev, sorojencev in situacije družine tvorijo edinstveno izkušnjo odnosa z otrokom in ene same svete resnice pač ni. V vsakem paru mati-otrok in v vsaki družini je eno samo učenje, usklajevanje, prilagajanje, sodelovanje in poslušanje sebe ter uglaševanje z otrokom.

Kakšna je potem skrivnost povezovalnega starševstva? Zgolj in samo iskanje stika s sabo in z otrokom – potem pa mama sama najbolje ve, kaj otrok rabi v danem trenutku.