Otrokom ne bi smeli odvzeti možnosti uvajanja v vrtec

vir: freepik.com

Med starši in vzgojitelji je v teh dneh ogromno prahu dvignila napoved, da bodo starši lahko v prostore vrtca in šole vstopili le ob pogoju PCT – se pravi, da so preboleli, cepljeni ali testirani. To zajema tako kratek vsakodnevni vstop v ustanovo, ko bi pripeljali otroka, kot tudi uvajanje otrok v vrtec. Kljub temu, da je vmes že prišlo do spremembe in bodo starši lahko pripeljali otroke v šolo in vrtec ne glede na PCT, pa ta pogoj še vedno velja za starše, ki bodo otroke uvajali v vrtec.

Uvajanje v vrtec je pomemben prehod

Če dam celotno dogajanje na stran in se vživim le v občutja staršev, ki se z vsem tem soočajo, me v srcu in pljučih stisne. Nepredstavljivo je namreč pričakovati, da bi otroke uspešno oddajali na vratih ustanove na način, ki otrokom ne bi povzročal stresa in bi bil varen. Še huje pa mi je pomisliti, da bodo uvajanja v skupino deležni le tisti otroci, katerih starši izpolnjujejo navedene pogoje – in so za to izvedeli slab teden pred začetkom šolskega leta. Hudo mi je, ko pomislim, pri koliko otrocih bo šel tako pomemben prehod, kot je uvajanje v vrtec, ki vpliva na celotno življenje, mimo. Čeprav lahko do neke mere še razumem ukrepe, pa je postavljanje tovrstnih ukrepov na tem področju neobčutljivo igranje z življenji najmlajših. In zakaj otroci sploh potrebujejo starše ob vstopu v vrtec – tako tistemu vsakodnevnemu, kot tistemu, ki se zgodi prvič?

Žalostno je, da se moramo za to boriti starši in pedagoški delavci, ko bi morala stroka že v prvi vrsti sodelovati med sabo.

Vse skupaj si lahko predstavljamo nekako tako, kot otrokov prvi stik s plavanjem in vodo. Če bi se držali omenjenega modela pri uvajanju, bi to izgledalo tako, kot da bi otroka kar vrgli v vodo – brez rokavčkov ali katerihkoli drugih pripomočkov. Seveda bi se pravočasno odzvali in ga vzeli ven, ampak vseeno, škoda bi bila že narejena – otrok ne bi čutil osnovne varnosti in bi brez reakcije na to primanjkljaj le-te lahko čutil vse življenje. Tako kot za spoznavanje z vodo in plavanjem otrok običajno potrebuje postopnost in nekaj pomoči, potrebuje čas tudi pri spoznavanju z vrtcem.

Uvajanje otrok v vrtec – še posebej rahločutno in postopno – je izjemno pomembno, saj otrok novo okolje, vzgojitelje, otroke in navade spoznava počasi, v njegovem ritmu, kar mu omogoča, da se nanje postopno privaja, ob njih čuti varnost in jih vzame za svojo novo realnost. Tako kot imamo odrasli prilagoditvene izzive, ko menjamo zaposlitev in nam običajno le-ta predstavlja nek stres, jih ima tudi otrok, vendar nima notranjih orodij, s katerimi bi se lahko s temi izzivi stresa soočal sam, vzgojiteljice v vrtcu pa tudi niso roboti z desetimi ali več rokami, s katerimi bi se lahko posvetile vsem otrokom, ki to ob prehodu potrebujejo. 

Spregledan mehanizem navezanosti

V osnovi lahko sicer proces, ki se v otroku odvija med uvajanjem, opišemo skozi mehanizem navezanosti, ki ga je preko mnogo raziskav in dolgoletnih opazovanj utemeljil dr. John Bowlby – otrok je namreč navezan na starša, saj mu to omogoča preživetje. Če bi otroka namreč pustili npr. v gozdu, on pa se na to ne bi odzval, ne bi preživel, kajne? Oklepanje je tako naraven odziv otroka, tako kot je naravno zaščitniško vedenje starša (ki otroka ne spusti predaleč – to so npr. opazili tudi pri opicah). Normalno je torej, da otrok ob nenadni ločitvi od svojega primarnega skrbnika, ob katerem se počuti najbolj varno, doživlja življenjski stres, normalno je tudi, da mame »kompliciramo« ob uvajanju in normalno je tudi, da nas je strah (dokler se lahko s tem soočamo).

Odziv otrok na ločitev je sicer različen in odvisen tudi od njihovega tipa navezanosti, poznamo namreč varno in nevarno navezane otroke – otroci, ki ne kažejo stresa ločitve, so lahko namreč nevarno izogibajoče navezani in na zunaj ne kažejo popolnoma nobenega stresa, medtem ko so podrobnejša opazovanja teh otrok pokazala, da je bilo njihovo telo pod visokim stresom (pospešeno bitje srca in dihanje), vendar le-tega niso izražali. Ironično je, da običajno ravno te otroke večina opisuje kot neproblematične in kot vzor uvajanja, kar pa je daleč od resnice. Jok ob ločitvi od starša je potemtakem naraven odziv, pa vendar ni normalno, da malčki v vrtcu jokajo ure. Ne le, da to ni normalno, celo škodljivo je za njihove možgane in primerljivo z izjokavanjem dojenčkov, za katerega pa je že dolgo znano, da je močno odsvetovano.

Otrok, ki je pod velikim stresom sicer tudi hitreje zboli, ker mu pade odpornost – mnogo staršev se je s tem že srečalo, ko otrok zboli le nekaj dni po začetku vrtca. Znano je torej, da za to niso krivi le »gomazeči bacilčki« v vrtcu, ampak predvsem otrokova slaba odpornost, ki močno pade ob povišanem kortizolu. Zato otrok ob sebi za uvajanje v novo okolje nujno potrebuje starša, ki mu zagotavlja varnost, četudi samo sedi v kotu sobe – pa vendar otrok ve, da se lahko obrne nanj, ko bo potrebno in s tem počasi gradi občutek varnosti tudi v zanj tujem okolju. Nujno je, da ima otrok čas, v katerem se lahko naveže na vzgojitelja in ponotranja, da je tudi ob njem varno in se nanj lahko obrne, ko mu bo težko in bo potreboval oporo. Iz svoje prve izkušnje ločitve bo namreč otrok izhajal celo življenje, saj se le-ta vpiše globoko v spomin in telo, zato posledice nepremišljenega in hitrega uvajanja nikakor niso zanemarljive.

Ko se starši borimo za tisto, kar stroka spregleda

Če povzamem, v vsakem primeru je sicer stres uvajanja do neke mere normalen. Lahko pa ga zelo zelo omilimo, če uvajamo postopno in rahločutno tako do otroka kot do starša. Tudi slednji ima namreč svoje stiske, ko se morda prebudijo stari spomini, ki niti niso nujno zavestni – lahko gre le za pretiran odziv telesa na novo situacijo, ki se posledično kaže preko pretirane tesnobe ob uvajanju. Nujno je potemtakem, da občutek varnosti gradita tako starš kot otrok, ob tem pa je potrebna tudi rahločutnost vzgojitelja, ki je lahko do neke mere obema v oporo. 

Uvajanje je za vse udeležene (otroka, starša in vzgojitelja) dovolj velik izziv že sam po sebi, brez vsega trenutnega dogajanja in najmlajši so vsekakor razlog za mnogo večjo občutljivost, ko gre za postavljanje novih pogojev za zamejitev korona virusa. Žalostno je, da se moramo za to boriti starši in pedagoški delavci, ko bi morala stroka že v prvi vrsti sodelovati med sabo – kar pa bi pomenilo ne le zdravstveno epidemiološki pogled na celotno situacijo, ampak tudi psihološki. Pa vendar vsi, ki tole berete – družba smo ljudje in od našega odziva je tudi odvisno, kam se bo zavihtela tehtnica.  

Dodaten komentar avtorice: Ob branju odzivov na zgornji zapis dodajam, da pri sprejemanju ukrepov za preprečevanje širjenja okužb ne bi smeli v skrajnosti. Ne obstaja le neupoštevanje ukrepov na eni in strogo upoštevanje vsega, kar je predpisano na drugi strani. Ukrepi se stalno spreminjajo, včasih celo od jutra do večera (enako tudi tokrat ob predpisu pogoja PCT v vrtcih). Že lani smo bili priča temu, da smo glede ukrepov v šolstvu pogosto čakali do zadnjega trenutka – do večera pred poukom ali pa celo do jutra, ko smo izvedeli, kako in kaj. Lani je prišlo celo do tega, da starši otrok ne bi smeli uvajati v vrtec, vzgojitelji pa so bili pozvani, naj imajo z otroki čim manj fizičnega stika, ravno z namenom zajezitve virusa – kar je škodljivo in do česar ne bi smelo priti. Jasna opredelitev stroke, da je tak ukrep za najmlajše nesprejemljiv s psihološkega vidika (posledično pa tudi z zdravstvenega, saj je, kot že rečeno, otrok pod stresom v večji meri izpostavljen tudi okužbi) je botrovala k sami spremembi oz. prilagoditvi ukrepa in s tem v mislih je zapis tudi nastal. Vrtci in vzgojiteljice so v zadnjem letu pokazali veliko sposobnost prilagajanja na situacijo in so se večinoma usmerili v iskanje rešitev. Tako so v namen zajezitve širjenja okužbe in zagotavljanja zdravega okolja za otroke, pedagoške delavce in starše sprejeli nekaj ukrepov tudi v povezavi z uvajanjem, in sicer: usmerili so se v to, da so se z otroki v večji meri spoznavali na prostem; starši so bili pozvani, da v vrtec hodijo le zdravi in brez znakov okužbe – tako oni kot otroci; starši so bili naprošeni k stalnemu nošenju maske in razkuževanju rok; starše so razdelili v več skupin oz. jih naročili ob različnih urah za uvajanje, tako da jih je bilo naenkrat v skupini manj; starši so bili naprošeni, da stike v skupini omejijo v čim večji meri le na svojega otroka – kar pomeni, da drugih otrok ne jemljejo v naročje in se z njimi ne igrajo; starši so bili naprošeni, da se ne zadržujejo v prostorih vrtca in svoj obisk izven skupine, ki sicer predstavlja mehurček, omejijo le na čas, ki je potreben za to, da se otrok uredi za prihod in odhod z vrtca; vzgojitelji so bili pozorni na še pogostejše zračenje prostorov. Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih pogojev menim, da vrtci in starši zavzeto delamo v smeri zajezitve virusa. Glede na to, da se je izkazalo, da zbolijo tudi cepljeni in testirani, bi bilo lahko problematično obesiti se na lažen občutek varnosti in izpustiti dodatne, že zapisane ukrepe. Prizadevajmo si za dialog, ki temelji predvsem na iskrenem poslušanju drug drugega, spodbujamo ljudi k skrbi za lastno in tuje zdravje in sodelujmo – še posebej različne stroke med sabo in skrbimo, da ne bo prišlo do zanemarjanja pomembnih vidikov.