Med starši in vzgojitelji je v teh dneh ogromno prahu dvignila napoved, da bodo starši lahko v prostore vrtca in šole vstopili le ob pogoju PCT – se pravi, da so preboleli, cepljeni ali testirani. To zajema tako kratek vsakodnevni vstop v ustanovo, ko bi pripeljali otroka, kot tudi uvajanje otrok v vrtec. Kljub temu, da je vmes že prišlo do spremembe in bodo starši lahko pripeljali otroke v šolo in vrtec ne glede na PCT, pa ta pogoj še vedno velja za starše, ki bodo otroke uvajali v vrtec.
Uvajanje v vrtec je pomemben prehod
Če dam celotno dogajanje na stran in se vživim le v občutja staršev, ki se z vsem tem soočajo, me v srcu in pljučih stisne. Nepredstavljivo je namreč pričakovati, da bi otroke uspešno oddajali na vratih ustanove na način, ki otrokom ne bi povzročal stresa in bi bil varen. Še huje pa mi je pomisliti, da bodo uvajanja v skupino deležni le tisti otroci, katerih starši izpolnjujejo navedene pogoje – in so za to izvedeli slab teden pred začetkom šolskega leta. Hudo mi je, ko pomislim, pri koliko otrocih bo šel tako pomemben prehod, kot je uvajanje v vrtec, ki vpliva na celotno življenje, mimo. Čeprav lahko do neke mere še razumem ukrepe, pa je postavljanje tovrstnih ukrepov na tem področju neobčutljivo igranje z življenji najmlajših. In zakaj otroci sploh potrebujejo starše ob vstopu v vrtec – tako tistemu vsakodnevnemu, kot tistemu, ki se zgodi prvič?
Žalostno je, da se moramo za to boriti starši in pedagoški delavci, ko bi morala stroka že v prvi vrsti sodelovati med sabo.
Vse skupaj si lahko predstavljamo nekako tako, kot otrokov prvi stik s plavanjem in vodo. Če bi se držali omenjenega modela pri uvajanju, bi to izgledalo tako, kot da bi otroka kar vrgli v vodo – brez rokavčkov ali katerihkoli drugih pripomočkov. Seveda bi se pravočasno odzvali in ga vzeli ven, ampak vseeno, škoda bi bila že narejena – otrok ne bi čutil osnovne varnosti in bi brez reakcije na to primanjkljaj le-te lahko čutil vse življenje. Tako kot za spoznavanje z vodo in plavanjem otrok običajno potrebuje postopnost in nekaj pomoči, potrebuje čas tudi pri spoznavanju z vrtcem.
Uvajanje otrok v vrtec – še posebej rahločutno in postopno – je izjemno pomembno, saj otrok novo okolje, vzgojitelje, otroke in navade spoznava počasi, v njegovem ritmu, kar mu omogoča, da se nanje postopno privaja, ob njih čuti varnost in jih vzame za svojo novo realnost. Tako kot imamo odrasli prilagoditvene izzive, ko menjamo zaposlitev in nam običajno le-ta predstavlja nek stres, jih ima tudi otrok, vendar nima notranjih orodij, s katerimi bi se lahko s temi izzivi stresa soočal sam, vzgojiteljice v vrtcu pa tudi niso roboti z desetimi ali več rokami, s katerimi bi se lahko posvetile vsem otrokom, ki to ob prehodu potrebujejo.
Spregledan mehanizem navezanosti
V osnovi lahko sicer proces, ki se v otroku odvija med uvajanjem, opišemo skozi mehanizem navezanosti, ki ga je preko mnogo raziskav in dolgoletnih opazovanj utemeljil dr. John Bowlby – otrok je namreč navezan na starša, saj mu to omogoča preživetje. Če bi otroka namreč pustili npr. v gozdu, on pa se na to ne bi odzval, ne bi preživel, kajne? Oklepanje je tako naraven odziv otroka, tako kot je naravno zaščitniško vedenje starša (ki otroka ne spusti predaleč – to so npr. opazili tudi pri opicah). Normalno je torej, da otrok ob nenadni ločitvi od svojega primarnega skrbnika, ob katerem se počuti najbolj varno, doživlja življenjski stres, normalno je tudi, da mame »kompliciramo« ob uvajanju in normalno je tudi, da nas je strah (dokler se lahko s tem soočamo).
Odziv otrok na ločitev je sicer različen in odvisen tudi od njihovega tipa navezanosti, poznamo namreč varno in nevarno navezane otroke – otroci, ki ne kažejo stresa ločitve, so lahko namreč nevarno izogibajoče navezani in na zunaj ne kažejo popolnoma nobenega stresa, medtem ko so podrobnejša opazovanja teh otrok pokazala, da je bilo njihovo telo pod visokim stresom (pospešeno bitje srca in dihanje), vendar le-tega niso izražali. Ironično je, da običajno ravno te otroke večina opisuje kot neproblematične in kot vzor uvajanja, kar pa je daleč od resnice. Jok ob ločitvi od starša je potemtakem naraven odziv, pa vendar ni normalno, da malčki v vrtcu jokajo ure. Ne le, da to ni normalno, celo škodljivo je za njihove možgane in primerljivo z izjokavanjem dojenčkov, za katerega pa je že dolgo znano, da je močno odsvetovano.
Otrok, ki je pod velikim stresom sicer tudi hitreje zboli, ker mu pade odpornost – mnogo staršev se je s tem že srečalo, ko otrok zboli le nekaj dni po začetku vrtca. Znano je torej, da za to niso krivi le »gomazeči bacilčki« v vrtcu, ampak predvsem otrokova slaba odpornost, ki močno pade ob povišanem kortizolu. Zato otrok ob sebi za uvajanje v novo okolje nujno potrebuje starša, ki mu zagotavlja varnost, četudi samo sedi v kotu sobe – pa vendar otrok ve, da se lahko obrne nanj, ko bo potrebno in s tem počasi gradi občutek varnosti tudi v zanj tujem okolju. Nujno je, da ima otrok čas, v katerem se lahko naveže na vzgojitelja in ponotranja, da je tudi ob njem varno in se nanj lahko obrne, ko mu bo težko in bo potreboval oporo. Iz svoje prve izkušnje ločitve bo namreč otrok izhajal celo življenje, saj se le-ta vpiše globoko v spomin in telo, zato posledice nepremišljenega in hitrega uvajanja nikakor niso zanemarljive.
Ko se starši borimo za tisto, kar stroka spregleda
Če povzamem, v vsakem primeru je sicer stres uvajanja do neke mere normalen. Lahko pa ga zelo zelo omilimo, če uvajamo postopno in rahločutno tako do otroka kot do starša. Tudi slednji ima namreč svoje stiske, ko se morda prebudijo stari spomini, ki niti niso nujno zavestni – lahko gre le za pretiran odziv telesa na novo situacijo, ki se posledično kaže preko pretirane tesnobe ob uvajanju. Nujno je potemtakem, da občutek varnosti gradita tako starš kot otrok, ob tem pa je potrebna tudi rahločutnost vzgojitelja, ki je lahko do neke mere obema v oporo.
Uvajanje je za vse udeležene (otroka, starša in vzgojitelja) dovolj velik izziv že sam po sebi, brez vsega trenutnega dogajanja in najmlajši so vsekakor razlog za mnogo večjo občutljivost, ko gre za postavljanje novih pogojev za zamejitev korona virusa. Žalostno je, da se moramo za to boriti starši in pedagoški delavci, ko bi morala stroka že v prvi vrsti sodelovati med sabo – kar pa bi pomenilo ne le zdravstveno epidemiološki pogled na celotno situacijo, ampak tudi psihološki. Pa vendar vsi, ki tole berete – družba smo ljudje in od našega odziva je tudi odvisno, kam se bo zavihtela tehtnica.
Dodaten komentar avtorice: Ob branju odzivov na zgornji zapis dodajam, da pri sprejemanju ukrepov za preprečevanje širjenja okužb ne bi smeli v skrajnosti. Ne obstaja le neupoštevanje ukrepov na eni in strogo upoštevanje vsega, kar je predpisano na drugi strani. Ukrepi se stalno spreminjajo, včasih celo od jutra do večera (enako tudi tokrat ob predpisu pogoja PCT v vrtcih). Že lani smo bili priča temu, da smo glede ukrepov v šolstvu pogosto čakali do zadnjega trenutka – do večera pred poukom ali pa celo do jutra, ko smo izvedeli, kako in kaj. Lani je prišlo celo do tega, da starši otrok ne bi smeli uvajati v vrtec, vzgojitelji pa so bili pozvani, naj imajo z otroki čim manj fizičnega stika, ravno z namenom zajezitve virusa – kar je škodljivo in do česar ne bi smelo priti. Jasna opredelitev stroke, da je tak ukrep za najmlajše nesprejemljiv s psihološkega vidika (posledično pa tudi z zdravstvenega, saj je, kot že rečeno, otrok pod stresom v večji meri izpostavljen tudi okužbi) je botrovala k sami spremembi oz. prilagoditvi ukrepa in s tem v mislih je zapis tudi nastal. Vrtci in vzgojiteljice so v zadnjem letu pokazali veliko sposobnost prilagajanja na situacijo in so se večinoma usmerili v iskanje rešitev. Tako so v namen zajezitve širjenja okužbe in zagotavljanja zdravega okolja za otroke, pedagoške delavce in starše sprejeli nekaj ukrepov tudi v povezavi z uvajanjem, in sicer: usmerili so se v to, da so se z otroki v večji meri spoznavali na prostem; starši so bili pozvani, da v vrtec hodijo le zdravi in brez znakov okužbe – tako oni kot otroci; starši so bili naprošeni k stalnemu nošenju maske in razkuževanju rok; starše so razdelili v več skupin oz. jih naročili ob različnih urah za uvajanje, tako da jih je bilo naenkrat v skupini manj; starši so bili naprošeni, da stike v skupini omejijo v čim večji meri le na svojega otroka – kar pomeni, da drugih otrok ne jemljejo v naročje in se z njimi ne igrajo; starši so bili naprošeni, da se ne zadržujejo v prostorih vrtca in svoj obisk izven skupine, ki sicer predstavlja mehurček, omejijo le na čas, ki je potreben za to, da se otrok uredi za prihod in odhod z vrtca; vzgojitelji so bili pozorni na še pogostejše zračenje prostorov. Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih pogojev menim, da vrtci in starši zavzeto delamo v smeri zajezitve virusa. Glede na to, da se je izkazalo, da zbolijo tudi cepljeni in testirani, bi bilo lahko problematično obesiti se na lažen občutek varnosti in izpustiti dodatne, že zapisane ukrepe. Prizadevajmo si za dialog, ki temelji predvsem na iskrenem poslušanju drug drugega, spodbujamo ljudi k skrbi za lastno in tuje zdravje in sodelujmo – še posebej različne stroke med sabo in skrbimo, da ne bo prišlo do zanemarjanja pomembnih vidikov.
Zapis je osebni pogled avtorice, ki je po poklicu vzgojiteljica, na trenutne pogoje ob vstopu v vrtec. |
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
V današnjih časih marsikaj ni sprejemljivo. Med drugim ni sprejemljivo tudi to, da se velik del populacije noče cepiti in s tem ne pripomore h kolektivnemu ščitenju tistih, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo prejeti cepiva in so zaradi tega bolj ogroženi. Ni sprejemljivo tudi to, da veliko ljudi egocentrično postavlja sebe pred ostale, kot da se vse vrti okrog njega/nje.
V zgodovini so preživeli tisti, ki so znali sodelovati, ki so delovali v dobro družbe in ne tisti, ki so bili zavervani sami vase.
Vsak ki ne stori vsega kar je v njegovi moči da prepreči širjenje virusa, kar zajema tudi cepljenje, posledično lahko krši 5. Božjo zapoved, ki pravi Ne ubijaj! Če nekoga okužiš, pa si imel možnost, da bi s cepljenjem verjetnost prenosa okužbe lahko zmanjšal, tega pa nisi storil in si nekoga okužil, ki je kasneje zaradi posledic korona virusa umrl, si ga posledično ubil. Ni bilo direktno, ampak si ga ubil. Torej si posledično kršil 5. Božjo zapoved.
Zato prosim vse vas, ki tako močno nasprotujete PCT pogojem, ki vsaj malo ščitijo pred neobvladljivim širjenjem virusa, da se malo manj sklicujete na nesprejemljivost in raje pomislite na neodtujljivo pravico do življenja. Ta pravica pa je nad vsemi ostalimi, saj je življenje sveto. Ali se je tudi to že spremenilo?
Zato je preverjanje PCT pogojev čisto upravičeno in ne diskriminatorno. Še posebej zato, ker je trenutni sev DELTA različice toliko bolj kužen in ne prizadene le starejših ampak tudi vedno več mlajših in otrok, ki pa so naše največje bogastvo.
Za vse, ki ste tako borbeni pri zavzemanju za cepljenje proti covidu 2019, ali veljajo PCT pogoji na vseh področjih? Dokler bo cerkev država v državi in bo imela svoja pravila, do takrat tudi ne bom zagovarjala PCT pogojev drugod.
Ste vsi, ki tako zagovarjate cepljenje, tudi na drugih področjih tako borbeni, npr pri borbi proti nasilju nad otroki, ženskami in starejšimi, pri odkrivanju pedofilov v cerkvi, pri borbi za delavce itd.
Zadnji teden??????????
OSEM MESECEV, OSEM MESECEV!!! ZE POTEKA CEPLJENJE, K CEMUR NAS ODGOVORNI PROSIJO!! PROSIJO!!!
Vzemi si 70 sekund za ogled dela izjave Janje Blatnik, dr. med., spec. infektologije, predstojnice infekcijskega oddelka @CeljeSb
“Pozivam tiste, ki pozivajo k necepljenju, da naj pridejo pomagat, ko zdravstveni delavci ne bomo več zmogli.”
Z vsem spoštovanjem do avtorice, ampak če nisi prebolevnik ali cepljen, ali se je res tako težko iti testirat? Ne bi za svojega malčka potrpel sekunde vrtanja po nosu?
Če pustimo ob strani to, da imajo tudi malčki, ki so zaradi bolezni staršev prikrajšani za marsikaj, pravico, da vstopajo v vrtec v spremstvu starša, ki je kljub izpolnjevanju pogoja PCT posebej ranljiv za okužbo s covidom.
Zelo korekten članek. Vse, kar pišete, je popolnoma res. Pred mnogimi leti sem tudi jaz moje otroke vozila v vrtec. Kot danes se spomnim, kako so jokali, kako so se me oklepali in na koncu tudi vedno zboleli, saj jim je zaradi stresa padla odpornost.
Korona virus je žal realnost. Vsi se ga bojimo. Nekatere nas je strah tudi cepljenja – tudi jaz še nisem cepljena, ne zaradi mojega kaprica, pač pa zaradi strahu, ker imam alergijo na skoraj vsa zdravila. Če bi bilo tako enostavno se cepiti kot popiti skodelico kave ali kozarec vina, bi se cepila takoj.
Situacija nas bo vse prisilila, da se bomo hočeš – nočeš cepili. Če ne bo šlo zlepa pa zgrda. Kdo ve, kaj bomo še dočakali. Morda nam bo povsod prepovedan vstop, če se ne bomo cepili? Morda ne bomo smeli ne v zdravstveni dom, ne v trgovino, ne na noben urad, ne v šolo, ali celo v cerkev?
Živimo v zelo težkih časih. Bojim se, da nam bo jesen prinesla še več novih okužb.
Ni problema. Tudi sam imam cel kup alergij. Kontaktirajte svojege os. zdravnika, da se boste posvetovali z alergologom in če je res problem, se boste cepili v njegovi prisotnosti, …
Hvala za odgovor. Saj to tudi nameravam. Je pa zelo težko priti do osebne zdravnice. Poudarjam pa, nisem anticepilka. Samo strah me je. Ne smem vzeti ne aspirina, ne lekadola, še tablete proti pritisku mi povzročajo srbečico in izpuščaje.
Eno je pogoje PTC drugo pa uvajanje otroka v vrtec. Ne spet o tem kaka krivica se dogaja. Cepljenje je na voljo že nekaj mesecev. Dobrodošli v COVID 19 realnosti.
Odlično Manca, za napisano. Z vsem se strinjam. Ko bomo starši stopili skupaj, prav tako pedagogi, psihologi, socialni delavci, vzgojitelji, vsi, ki nam je mar za vse otroke, s katerimi ne bo nihče eksperimentiral kar po mili volji, bo drugače in se bo ta norija, histerija končala. Pa mi je čisto vseeno, kako je v drugih državah. V nekaterih se že ljudje zavedajo, da ima ta korona še kaj drugega v ozadju kot samo virus. Vsakodnevno spreminjanje pogojev in pravil pomeni, da hočejo politiki in medicinska stroka vzdrževati status quo, da jim je vseeno za nas, da hočejo svoje dodatke in to tisti, ki so najmanj udeleženi pri bolnikih s kovidom.
Meni ob nenehnem spreminjanju vsega, raziskavam v tujini, da tudi cepljeni raznašajo virus, da se množijo okužbe tudi v državah, kjer je precepljenost visoka, ni jasno, kaj nam bodo še vsilili. Zato ljudje, predvsem starši, ne pustite se. NIhče me ne more prisiliti, da bom vnesla v sebe in v svojega otroka cepivo, ki je v fazi raziskav. Glede na to, da že govorijo o tretjem odmerku, pa mogoče še o petem, stotem, ni problema, ljudje cepite se. Jaz pa imam v 21. stoletju pravico, da živim zdravo, da se rekreiram, da posvečam svoj čas otroku, da ga učim, da se bo postavil zase, da ne bo razlikoval med ljudmi, da jih ne bo žalil, da vsak prevzame odgovornost zase. Vsak odrasel naj prevzame odgovornost zase. Kogar je strah, naj se cepi, kogar ni strah, naj bo odgovoren, da spoštuje ukrepe. Jaz sem jih do zdaj ves čas, pa čeprav so nekateri bedni, jaz jih bom še naprej upoštevala. Nočem pa biti drugorazredna, zato ker želim brez cepiva zdravo živeti.
Zato Natalija L., če se boste vznemirjali in vas bo strah, boste imeli slabši imunski sistem. Takrat boste “fasali” viroze, ni nujno korone. Če boste vzdrževali zdrav imunski sistem, če boste srečni, če ne boste vsak dan poslušali o koroni, boste mirno živeli naprej.
Nihče nas ne more prisiliti v cepljenje, nihče nam ne more vzeti dostojanstva. Tudi starejši ljudje se nočejo cepiti. Ker prevzemajo odgovornost za svoja življenja. Kdo garantira, da bom brez stranskih učinkov ob cepivu? NIhče. Ker sem odgovorna za svoje zdravje bila do zdaj, bom še naprej.
In še nekaj, dokler bodo viseli jumbo plakati na vsakem koraku z gesli: “cepila sem se, ker obožujem potovanja”, “cepil sem se, ker hočem uživati v gledanju naših športnikov v živo”, “cepila sem se, ker hočemo uživati študentsko življenje” in tako naprej, vsi zaslepljeni, naivni, ponižni, ki verjamete stroki in politikom, da se bo s cepljenjem korona končala, ne vem kako lahko to verjamete. Vsi ki požrete ne vem koliko zdravil naenkrat, vsi ki kadite, pijete, ki nezdravo jeste, mislite, da vas bo cepljenje rešilo?
Za take razloge, zakaj se ljudje cepijo, da so šli namakat rit za 14 dni na morje, hvala lepa.
Pozdravljeni.
Z napisanim se ne morem bolj strinjati. Me pa motijo vaši komentarji.
Vsi, ki zagovarjate cepljenje, naj vam bo kristalno jasno, da z njim ne ščitite drugih, le sebe, da v primeru bolezni ne dobite “hujše” oblike. Torej za ljudstvo ne delate nič, samo za svojo sebično rit, med tem ko virus lahko brez preverjanja širite okoli. Jaz se cepljenja ne nameravam udeležiti, ker nimam zaupanja v njega. Pa me požrite zaradi tega! 🤮
Vsi ki zagovarjate teste. Sem na lastne oči videla, kako potekajo testi. Morda sem le naletela na to, ampak naj vam povem, kaj se je meni in še nekaj drugim zgodilo. List, s katerim ti sporočijo, če si pozitiven/negativen, je bil predhodno že izpolnjen z negativnim izvidom, le nalepko in datum so zapisali s kulico. Torej testi? En velik nateg!
In po vsem tem, naj bi verjela ukrepom? Da se bi počutila bolj varna zaradi njih? Ne me basat!
Da o dvojnih standardih !!!SPLOH!!! ne govorim. Pa nimam nič proti vzgojiteljicam in drugim delavcem, AMPAK, jaz in vzgojiteljica se bova šli testirat. Meni bo v vrtcu med uvajanjem test veljal 2 dni. 3. dan se moram ponovno testirat. Vzgojiteljici bo enak test veljal 5 dni. Obe bova med kobacajčki, obe bova po tem šle domov, k svojim družinam, po nakupih itd., a le jaz bom morala delat 3 je*ene teste, med tem, ko bo ona naredila enega. Kje je pa tu fora !? Pametnjakoviči Butalski…. 🤦♀️
Draga avtorica, ne razumem, zakaj naj bi kup otrok ostal brez uvajanja. Saj se starši lahko testirajo?
Če bo katerikoli otrok ostal brez uvajanja, bo to ‘krivda’ staršev (ker nočejo na test), ne sistema PCT.