Foto: ShutterstockKadar odpremo vprašanje verske vzgoje, se vedno najde kup ljudi, ki imajo o Cerkvi slabo mnenje in otrok tako ali tako ne pošiljajo k verouku. Kar je seveda njihova odločitev in pravica. Škoda je le, da je zaradi njihovih negativnih komentarjev težko odpreti konstruktivno debato med ljudmi, ki se nas tema tiče. Torej med dejavnimi kristjani, ki verjamemo v živega Boga, smo del Cerkve in nam je pomembno, da svojo vero prenesemo otrokom. V to je usmerjena naša vzgoja, hkrati pa otroke pošiljamo tudi k verouku. Ne želimo si samo, da prejmejo zakramente, ampak da vedno bolj rastejo v ljubezni do Boga. Na tej točki pa se lahko upravičeno vprašamo: Ali verouk izpolnjuje svoje poslanstvo?
Odkar verouk obiskujejo moji otroci, med starši na tem področju opažam veliko nezadovoljstva in apatije. Večina otrok ima verouk za nek nebodigatreba, ki ga morajo opraviti poleg ostalih zadolžitev. Tisti, ki izhajajo iz aktivnih katoliških družin, se na njem dolgočasijo, saj ne izvejo ničesar, česar se ne bi naučili že doma. Za otroke tistih staršev, ki jih na verouk vpišejo samo zato, da pri izobrazbi svojih otrok naredijo še eno kljukico, pa gre večinoma za dolgočasno teorijo, ki se jo otrok nauči in čez nekaj dni spet pozabi.
Velika večina mladih se po birmi ne oddalji od Cerkve, kot radi rečemo, ampak izgine. Za vedno.
Kateheti morajo krmariti med obema skrajnostma, kar je skoraj misija nemogoče. Sadovi so na koncu zelo borni. V srca sicer vidi samo Bog, ampak po številu mladih, ki po birmi ostanejo v Cerkvi, lahko z gotovostjo rečemo, da pri verski vzgoji pogrnemo na celi črti. Izgovor, da gre za duh časa in sodobno družbo, ne zdrži vode.
Ali so apostoli oznanjali evangelij v kaj bolj prijaznih okoliščinah?
Veroučenci brez vere in znanja
V Slovenskem katehetskem načrtu iz leta 2018 so cilji kateheze opredeljeni s kupom lepo zvenečih izrazov, kot so »vseživljenjski proces, ki vodi v spreobrnjenje k Jezusu Kristusu« in »spremljanje pri osebnem srečanju z Jezusom«. Načrt predvideva, da bo 14-letni veroučenec po končani devetletni katehezi živel redno zakramentalno življenje, da bo dejaven član občestva s trdno vero in poglobljenim verskim znanjem.
Resnica je žal svetlobna leta daleč. Velika večina mladih se po birmi ne oddalji od Cerkve, kot radi rečemo, ampak izgine. Za vedno. Morda se vrnejo za kakšno polnočnico ali žegen, pa morda še za cerkveno poroko ali krst, ampak njihova srca so daleč od Boga. Njihova vera, če jo sploh imajo, ne presega kakšnega angela varuha, kadar se znajdejo v stiski. Poleg tega nimajo niti kančka verskega znanja, čeprav se je njihova verska izobrazba v vseh devetih letih osredotočala prav na to. Če devetošolca dva meseca po birmi vprašamo, kateri so glavni grehi ali katere štiri evangeliste poznamo, jih večina ne bo imela pojma.
Verouk ni okolje, v katerem bi otroci srečali Boga
Verouk, kakršnega poznamo v večini župnij, že nekaj desetletij ne daje sadov. Kljub natančno zasnovanim načrtom, kupom delovnih zvezkov in (v veliki meri) predanim katehetom, ki se trudijo po najboljših močeh. Sprenevedanje odgovornih, češ »saj nekaj se jih pa na koncu vseeno vrne«, je smešno in žalostno. Od tistih, ki se vrnejo v Cerkev, se nihče ne vrne, ker bi se čez deset let nostalgično spomnil svojih veroučnih let. Vrnejo se tisti, ki se po Božji milosti srečajo z Bogom – preko osebnega srečanja, duhovne skupine, duhovnih vaj, branja, ob katerem se začnejo spraševati o presežnem … Osnovnošolski verouk je tukaj zanemarljiv.
In ravno to je ključna težava verouka – da ne ustvarja pogojev, v katerih bi se otroci in mladi lahko osebno srečali z Bogom. Seveda tega srečanja ne moremo organizirati ali ga izsiliti, lahko pa se trudimo, da zanj pripravimo teren. Tega ne bomo dosegli z barvanjem pobarvank, risankami in deljenjem bombonov (pri tistih katehetih, ki želijo, da bi se otroci »imeli lepo«), niti z izpolnjenimi delovnimi zvezki in preverjanjem znanja (pri tistih katehetih, ki želijo »obdelati snov«).
Naj ponazorim s primerom. Otroci se morajo pri verouku na pamet naučiti skrivnosti rožnega venca. Pri verouku oddrdrajo domačo nalogo in so pohvaljeni. Čez dva tedna se skrivnosti – logično – ne spomnijo več. V čem je smisel, da se učijo nekaj, česar nikoli ne uporabljajo? In niti ne vedo, zakaj bi uporabljali? Če bo tak otrok nekega dne odkril Boga – pravega, resničnega Boga, ne tistega iz veroučnih učbenikov – in bo odkril lepoto rožnega venca, se bo skrivnosti v hipu naučil na pamet. Ker se jih bo želel, da bo lahko molil!
Sprenevedanje odgovornih, češ »saj nekaj se jih pa na koncu vseeno vrne«, je smešno in žalostno. Od tistih, ki se vrnejo v Cerkev, se nihče ne vrne, ker bi se čez deset let nostalgično spomnil svojih veroučnih let.
Podajanje znanja ali navduševanje?
Znanje in poznavanje verskih resnic nista nepomembna. Žalostno je, da je večina kristjanov pri tem obtičala v drugem razredu osnovne šole. Toda pri podajanju znanja je treba imeti vedno v mislih, da ga lahko podajamo samo na podlagi določene duhovne izkušnje. Najprej globoka izkušnja rožnega venca, potem učenje skrivnosti. Najprej razumevanje lepote svete maše, potem učenje njenih delov. Najprej osebni odnos z Jezusom, potem učenje obrazcev.
Pot verske vzgoje v prvi meri ni podajanje znanja, ampak navduševanje. Vodstvo, usmerjanje, zbujanje hrepenenja. V prvi vrsti je to seveda naloga družine, ampak verouk bi moral starše pri tem podpirati. Tako pa imamo žal prevečkrat občutek, da pri otrocih zbuja odpor, ne da bila od njega kakšna korist.
Pot verske vzgoje v prvi meri ni podajanje znanja, ampak navduševanje.
Kot je v odmevnem intervjuju povedal Primož Lisjak, uspešen voditelj najstniških skupin: »Če mi mehanik ne bi dobro popravil avta, bi ga v hipu zamenjal. Starši pa tretjega otroka še vedno vestno pošiljamo k verouku, čeprav se je že pri prvem in drugem izkazalo, da stvar ni takšna, kot bi morala biti.« Starši bomo tukaj morali postati zahtevnejši. Ni vse dobro in če stvari ne delujejo, so potrebne spremembe. Nekaj alternativ že poznamo, možnosti je še veliko. Na primer večja osredotočenost na katehezo odraslih (pri tem je zelo uspešen program Alfa). Kateheza Dobrega pastirja z montessori pristopom. Družinska kateheza za vso družino. Bomo obtičali na mestu ali bomo vsaj poskušali prisluhniti Svetemu Duhu?
Preberi še:
Nedeljski oratorij – naš način verouka
Je pastorala prihodnosti pastorala odraslih?
S strokovnjaki o krizi verouka: “amaterski” pristop, alternative in potrebne spremembe
Boste letos namenili del svoje dohodnine ali jo boste pustili v proračunu? Če jo boste darovali, se zelo toplo priporočamo, da podprete naše delo. Letos jo lahko oddate na spletnem obrazcu brez kakršnekoli prijave ali certifikata. Vzame vam zgolj nekaj sekund. HVALA. Namenite nam 1 % dohodnine
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Sem se razveselila tega članka.
Sama pomagam navduševati otroke 1. 2. in 3. razreda, da bi se morda lažje srečali z Bogom.
Sem pa drugačna “katehistinja” , kot je predstavljeno v članku/ pobarvanke…/
Na vsako uro se skrbno pripravim z različnimi sredstvi, vsebinami, materiali, skrbno pripravljenim prostorom in si napišem tudi pripravo/ tako sem bolj zadovoljna/.
Ker sem v svojem aktivnem pedagoškem obdobju pridobila naziv “montessori učitelj”,
vso to znanje uprabljam tudi pri verouku in moram priznati, da so otroci navdušeni, radi in radovedni prihajajo k verouku , sprašujejo, si izposojajo knjige /Slomškovo bralno priznanje/, pripovedujejo, ob nedeljah jih redno srečujem v cerkvi, so sproščeni… in tudi starši izkazujejo zadovoljstvo in hvaležnost.
Skratka, imamo se lepo in gradimo vse na temelju ljubezni in spoštovanja. Res je, veroučne ure naj ne bodo golo učenje. Preiti morajo v doživljanje in življenje. Otroci pa naj pridejo do spoznanja, da so vredni in ljubljeni Jezusovi učenci. Sama to delam probono, od srca, iz ljubezni do otrok in do Boga. Prepričana sem, da delam dobro, v dobro otrok in tega sveta.
Verjamem, da se Jezus veseli z nami.
J.B.
Bravo za premišljevanje,v resnici je na tem področju ena žalost in res preveč smo tiho in očitno nam komentar:”Ah bo že”,že davno ne koristi.Veliko je še takih ,ki gledajo na št. In marsikomu ni jasno ,da ne moka ampak zrna soli….pa Bog nam pomagaj
Mislim, da je treba podajati znanje svetega pisma in vero na konkretnih primerih iz življenja in to z ljubeznijo, gorečnostjo in zgledom.
Morda je problem, da verouk učijo katehisti in ne več duhovniki in sestre. Verouk bi morali učiti najboljši duhovniki v župniji s smislom za kratke pridige in posluhom za otroke. Povedati na kratko, bistveno, uporabiti kdaj tudi film, ali pa da otroci zaigrajo prizor. Morda bi jih bilo smiselno vprašati, kako trpijo v šoli zaradi zafrkavanja nevernih in jih stalno oboroževati s pogumom, zavedanjem, da jih spremlja Bog in seveda vero.
Pomembno je, da jim že zelo zgodaj povemo, da je prva Mojzesova knjiga napisana v prispodobah, da se Darvinov nauk prekriva z 7 dnevi ( milijarde let).
Dtugo je, da jim je potrebno od 10 leta dalje pomagati, da ne podležejo dekadenci, s katero jih indoktrinira šola, filmska in glasbena industrija. Poleg navdušenja za Boga, jim je treba kdaj prebrati tudi kakšen evangelij, ki govori o peklu, predvsem pa jim je potrebno na življenskih primerih pokazati, zakaj se splača premagovati in upoštevati zlasti 6. in 9. zapoved, pa tudi ostale. Začeti je potrebno s prvo in največjo, potem py iti skozi zapovedi in za vsako pokazati pluse, če se jih držiš, in posledice na tem svetu, če se jih ne.
Verouk naj skozi igro in praktične primere sistematično nauči otroke Sveto pismo.
Molitve in cervene zapovedi, blagre, ipd, bi se jih otroci lajlažje naučili, če bi na začetku in/ali na koncu zabavnega verouka vsak mesec molili novo molitev in ponavljali eno od tem za birmo, vendar ne kot spraševanje, ampak skupinsko.
Fino bi bilo tudi, da bi peli kakšne verske pesmi, a ne samo popevke, tudi kakšno ljudsko, ali pa enostavno slovensko. Skozi pesmi tudi posvojiš vsebino in ugotavljaš, da te ima Bog rad.
Bog nas ima rad, ker je poslal Sina, ki je šel za nas v smrt, da sedaj lahko spet pridemo v Nebesa. Otrokom je potrebno skozi to prikazati smisel zakramentov. Da skozi Evharistijo Jezus vstopi v naše srce in nam pomaga, da delamo dobro in, da lažje premagujemo težave, trpljenje. Da so zakramenti kot malica v nahrbtniku, da lažje prilezemo na goro.
Pomembno je vzpodbujati, navduševati in ne ocenjevati, kaznovati, postavljati otroke v stres z domačimi nalogami, spraševanjem za ocene, ipd.
Ne pričakujemo ne vem kakšnih sadov brez sodelovanja staršev.
Dokler bodo starši otroke k maši samo pripeljali, sami pa odšli domov, ne pričakujmo
čudežev.
Ne vzgajamo z besedo ampak z zgledom.
Ker se nam zdi, da danes zaradi prevelikega blagostanja ne potrebujemo Boga, posledično ni tudi greha.
Človek sr postavlja na mesto Boga.
Samo ena naravna nesreca pa nam da lahko misliti, kako majhen je človek.
Radi bi si podredili vde, tudi naravo.To ne gre.
Vse imamo na posodo.
Kaj bomo pustili zanamcem?
IMEJMO VEROUK NAJPREJ DOMA, PA BODO IZ NASIH OTROK TUDI DRUGI LAHKO KAJ NAREDILI !!!!!
Vi stiskate mozolje rakavemu bolniku. Resnična tragedija moderne Cerkve je veliko večja.
Generacijam naših prednikov je izkušnjo Boga omogočala sveta tihota tradicionalne latinske svete maše. To se je nato zamenjalo za prazno besedičenje protestantizirane maše. Sadovi so očitni.
Naslovna ugotovitev drži: koncept verouka je že nekaj desetletij zgrešen. Spomnim se že pokojnega patra, ki je vsako drugo veroučno uro pokoristil, da je grmel kako ljudje nič ne dajejo v puščico. Hm, bil sem v prvem ali drugem razredu! Kasneje so ga potegnili iz javnosti, ker je imel neke “težave” (OK, kot otrok so mu pred očmi nacisti pobili družino, pa je malce preveč nihalo njegovo razpoloženje. Rad se je zdiral nad prvošolčke, če mo kaj pozabili, pa še bi lahko našteval). To ni bistvo. Dobili smo kaplana in je bil res priljubljen med nami. Govoril nam je o življenju, tudi o Bogu, a mo ga imeli samo eno leto, ker se je razvedelo, da ima razmerje in naraščaj tudi z žensko, in ne le z Bogom. Nato smo dobili novega kaplana, ki je bil še bolj priljubljen. Govoril je o življenju, Bogu, dekletom razlagal o menstruaciji, fantom o izlivu in prepovedi igranja s seboj, pa tudi med seboj. Pojmam v bistvu nimam kaj so nam vsi ti govorili. Spomnim se samo zgodbic o stari zavezi v prvem razredu. Molitve me je naučila babica. K maši sem hodil z njo, saj je edina pri hiši redno hodila k maši. Ostali je k pomebnimi mašami, kot so velika noč in božič, pa morda še za nebovzetje. Niso zaman gostilne vselej nastale nasproti cerkva. “Cerkev je za ženske” … čeprav nisem tega razumel niti še kot otrok. V vasi je stala bazilika, poleg nje so domovale redovnice, a kraj ni kaj posebej “versko” naravnan. Otroci smo “morali” k verouku do birme, ki je bila v osmem razredu. To je bil nek aksiom, da to moraš imeti, kot da smo bili cepljeni proti ne vem čem že (to je tisto, ko imamo vsi Jugoslovani na rami eno ali več krogcev). Maša je bila vedno zanalašč v času risank, ki so bile takrat zelo varčno odmerjene: ena na dan pred dnevnikom in serija v nedeljo. “K maši naj gre”, pa te risanke ob isti uri. Potem pride birma, pa smo odrešeni. Babica je še naprej hodila k maši. Bil sem tisti redek čudak, ki sem hodil še k mladinskemu verouku. Tam smo imeli namreč dodaten čas osvajati punce, ki jih med tednom nismo mogli dovolj. Tu je bilo bolj “individualen pristop”. Kaj smo delali se ne spomnim, sa jje bilo le eno leto, nato je kaplan izginil. Z novim nismo soglašali. Kazal nam je film od splava, težil o težki moralni grešnosti “prepogostega umivanja spolovil” in še kaj. Nato je prišla poroka. Kakopak cerkvena tudi. Nama je nekaj pomenila, a na mnogih, katerih sem bil pa nisem zaznal te zagnanosti. Pogosto je bilo “tradicija”, da “bodo starši zadodovoljni”, … potem krst. Za prvega krščenca se pripravljajo težke gostije na ravni ohceti. Za drugega se ponavadi ne pripravlja ničesar. Zgodba se ponovi.
Sam opažam problem “siljenja” namesto “vabljenja” v cerkev. Priznajmo si, “cerkev” je organizacija, kot je recimo bila “zveza komunistov”, samo bolje organizirana. Vsaka tovrstna organizacija ali religija ima svoje ideale, predvsem pa sovraži druge take organizacije, katege predstavljajo “vseživljenjski proces, ki vodi v spreobrnjenje k” … (izberi tematiko). Dejstvo je, da nasilno vpisovanje ljudi v organizacijo ni ravno ljubeče dejanje, kaj ne? Kristus ni “spreobračal” ljudi k sebi, ni jih silil, jim grozil s peklom, večnim pogubljenjem, jih aktivno poniževal zaradi njihovega načina življenja, pa niti grehov, ki so jih delali. Preprosto je BIL BOLJŠI ZGLED! Cerkev (rimska) pa žal ni najboljši zgled. Morda niti dober ne. Deluje enako kot rimski imperij pred njo, enaklo kot večina sistemov in religij, skrbi predvsem zase in svoj ustroj in reden dotok novih rekrutov za pridobivanje vernikov. Ti pa prinašajo moč. Jezus bi spet obračunal s svečeniki, če bi prišel danes k nam, kot je takrat pred skoraj 2000 leti. In ti bi ga spet nabili na medijski pranger. In spet bi se razvila nova, čista in pravična vera, in spet bi oblast našla način, ko jo obrzdati.
Verouk “ne prinaša sadov”, ker je usmerjen k novačenju vernikov in ne k dobrobiti človeštva. Bog ljubi vse enako. Ni bil politično usmerjen, ni svoje sledilce ščuval proti drugim vernikom drugih vplivnikov svojega časa. Ni si jemal te pravice. Ker je bil brezpogojna LJUBEZEN. V sovraštvu do drugačemislečih ne vidim ljubezni! Še poseb ja, če smo kot ljudje vsi božji otroci, se do otrok, ki še ne delajo prav, še grešijo, še ne znajo, ne vedo kaj delajo, ne obnašamo agresivno ampak jim kažemo POT!
14-letni veroučenec je po končani devetletni katehezi še pol upanja v ideale, ki mu jih realnost kmalu podre. V cerkvi mnogi ne vidijo odrešitve. Bogu zaupajo brez posrednikov. Drugo pa je, da je iluzorno, da bo 14-letnik kar živel potem pričakovano. Življenje je eno samo učenje. Tudi osnovna šola, pa ne srednja šola ne dajo popolnih “Izdelkov” na trg. Vsak delodajalec jih mora šele sprogramirati in nastaviti po svoji potrebi. Če želi cerkev več obiska, mora ljudem dati razlog. Recijmo druge verzije krščanskih cerkva ljudi vabijo s čudovito izkušnjo obreda; pojejo, seveselijo, pogovarjajo, … kaj pa delajo “naši” obredi. Zamorijo duha do onemoglosti; z monotonim vzvišenim glasom, drdranjem besedil, “teženjem” okoli pospeševanja obiska cerkve, premalega obiska verouka, darovanjem v puščico, … v našio baziliki je bila vsaj glasba mogočna. V vasici pri drugi babici pa je bilo za umret dolgo-časno in dolgočasno. Obredi po 1h15 ali 1h20, nobenih orgelj, nobenih fresk, par kipcev, tečen zamorjen in mrmrajoč župnik, par vaških pevk brez posluha (ok, predvsem brez intionacije). Živ-Žav je zagotovo bolj zanimiv. Nobeno “razumevanje lepote svete maše” ne pomaga.
Pa poročna maša … 3/4 je nagovarjanje kako morata otroke vzgajati v veri, ter jih krstiti. Saj razumemo, … zato smo se šli cerkveno poročat. Župniki v veliki večini zdrdrajo obred. Le za dva se spomnim, dasta RES se posvetila mladoporočencema tudi v pridigigi. Ja, res je, da so bili v sorodu. Torej dejansko se nihče, če ni osebno povezan z njima.
Ne drži pa “oddaljitev od Cerkve” enačiti z “oddaljenostjo od Boga”. Zakaj si rimska cerkev domišlja, da ima monopol nad Bogom? Sploh ne ciljam na druge veroizpovedi, ki se prav tako razglašajo za edine legitimne (ker že v štartu govori samo zase), ampak zgolj na rimokatoliško cerkev. Po tem takem, navaden Jože ne more do Boga, sam, molče, če ni pri vodeni maši ali če ne prispeva v puščico. Obisk cerkve in molitev izven obrednih terminov, torej ne zadošča?
Seveda verouk “ne ustvarja pogojev, v katerih bi se otroci in mladi lahko osebno srečali z Bogom”. Moji kateheti so vsi po vrsti bili čisto navadni ljudje ob katerih smo se otroci lahko počutili celo bolj čiste.
TAKO JE: “Pot verske vzgoje v prvi meri ni podajanje znanja, ampak navduševanje.”
Res iskrena izpoved,Tomaž. Z vsem se strinjam.
Moj sin,ki je v 3.razredu,je krščen ( pri 4.letih in je pri krstu sam sodeloval,krstil ga je diakon).
Ne hodim k maši vsako nedeljo,rada grem v romarske kraje in k frančiškanom v center Ljubljane.
K verouku sin ne hodi,saj lahko povem,da ga sama učim in vzgajam veliko več,kot lahko dobi pri verouku od župnika itd.
Jaz točno vem,kaj ga zanima.
Naročen je na Mavrico,ima cel kup družabnih iger na temo Svetega pisma,kvize,veliko bereva. Vzgajamo ga v veselju do življenja,v poštenosti,pravičnosti,solidarnosti,drugačnosti in spoštovanju ljudi,ki drugače verujejo.
Očitno ste vi še zadnja v vašem družinskem deblu, ki čuti neko pripadnost katoliški Cerkvi.