Je pastorala prihodnosti pastorala odraslih?

Vir: Shutterstock

Prvotna tema tega članka so bile Dobre alternativne prakse verouka iz tujine. Namen je bil predstaviti pozitivne primere iz tujine in morda dati iztočnico ali idejo za kakšno lokalno izboljšavo. Ugotovitve po intenzivnem raziskovanju so bile sledeče:

Prvič: Problem otroške in mladinske pastorale ne obstaja samo v Sloveniji, ampak je globalen. Ne glede na to, ali je verouk obvezen, izbiren ali celo povsem ločen od šole (kot pri nas), njegov obstoj in obisk je v zatonu in globalno v zahodnem svetu postaja vedno bolj posveten ter podoben pouku etike. Odgovorni za pastoralo v Sloveniji si lahko oddahnejo. Krivda ni na njihovi strani, kriza je povsod. Nekih dobrih, izvirnih in inovativnih praks otroške in mladinske pastorale je tudi v tujini malo.

Drugič: Dobre prakse so v veliki meri že v Sloveniji. To so v grobem programi, ki smo jih na našem portalu delno že predstavili oz. jih še bomo. Kateheza dobrega pastirja, programi, ki jih uvaja www.luč.si, Družinska kateheza, oratoriji … Žal je potrebno tudi ugotoviti, da so te dobre prakse pri nas prisotne v majhnem obsegu in da nikakor ne izkoriščamo njihovega potenciala v polni meri. Zakaj je tako, se bo verjetno potrebno vprašati tudi na kakšnem uradu za pastoralo.

V zadnjih letih je zelo očiten porast kvalitetnih katehez oziroma pastoralnih programov za odrasle.

Tretjič: Kot rečeno, je težko najti kvalitetne alternative klasičnemu otroškemu in mladinskemu verouku, je pa v zadnjih letih zelo očiten porast kvalitetnih katehez oziroma pastoralnih programov za odrasle. Mnogi so prisotni tudi pri nas. Gre večinoma za pastoralne programe, ki niso nastali za mizami škofovskih uradov, ampak prihajajo od spodaj, od duhovnikov, laikov, redovnic … nekateri celo od sobratov v krščanski veri. Kot lučke v temi se svetijo v daljavi in poklicani se zbirajo okoli njih. Njihova skupna značilnost, kljub siceršnji raznolikosti, je, da ne gre za neko mlačno leporečenje, ampak za zelo konkretne programe, ki od človeka zahtevajo veliko in ga tudi vodijo globoko.

Četrtič: Cerkev se je v zadnjih desetletjih (ali kar stoletjih) osredotočala predvsem na otroško in mladinsko pastoralo in obenem zanemarila pastoralo odraslih oziroma je le to večinoma prepustila moralnim teologom. Rezultat tega je, da imamo in smo imeli zadnjih nekaj generacij glavnino vernikov, ki imajo vero na ravni osnovnošolskega otroka in krščansko vero doživljajo predvsem kot skupek pravil, prepovedi in dolžnosti. Sodoben razcvet pastorale odraslih od spodaj je tako zelo očitno delo Svetega Duha, ki občasno v zgodovini za nami malo poravna, kar mi ukrivimo.

Na začetku pa ni bilo tako

Glede na posledice sodobne pastorale, bi veljalo razmisliti, če so otroci res prva in osrednja ciljna skupina oznanjevanja.

Prva Cerkev se s pastoralo otrok pravzaprav sploh ni ukvarjala. Ukvarjala se je samo in predvsem s pastoralo odraslih. Otroci so bili vključeni preko kateheze svojih staršev in tudi vprašanja v zvezi z njimi so obravnavana z vidika staršev. Res se nikoli v zgodovini nismo toliko ukvarjali z otroki in prav je, da se ukvarjamo, toda v povezavi s posledicami sodobne pastorale, bi veljalo razmisliti, če so otroci res prva in osrednja ciljna skupina oznanjevanja. Še posebej v luči tega, da je sodoben povprečen odrasel kristjan pastoralno podhranjen. Ves trud s pastoralo otrok je namreč precej jalov, če otroci ne vidijo globoke vere svojih staršev. V zadnjih desetletjih (stoletjih) se je cerkev pastoralno osredotočala predvsem na otroke in posledica tega je, da večina odraslih otroške (otročje?) vere nikoli ni prerasla.

Primer iz prakse: čil človek pri devetdesetih, ki je bil vse življenje dejaven kristjan, obiskoval mašo, prejemal zakramente … v nekem pogovoru izjavi, da je krščanstvo najboljša vera, da so vrednote krščanstva prave za življenje … toda to s Kristusovim vstajenjem … to je pač samo pravljica. Ta človek, ki je bil vse svoje življenje kristjan, aktiven pri življenju cerkve, se v vseh svojih devetdesetih letih ni nikoli srečal z vstalim Kristusom. Še zdaleč ni edini.

Pastorala prihodnosti?

Ves trud s pastoralo otrok je namreč precej jalov, če otroci ne vidijo globoke vere svojih staršev.

Je morda naloga sodobne cerkve, da se v prvi vrsti posveti pastorali odraslih – tistim, ki to hočejo – jim pomagati zgraditi globoko osebno vero in tako ustvarjati kvas, ki bo spet preoblikoval družbo od spodaj – in v to bodo naravno vključeni tudi otroci? Staršem pa istočasno seveda nudi podporo in pomoč ter spodbudno zunanje okolje pri verski vzgoji otrok.

Je morda pot pastorale prihodnosti v resnici pastorala odraslih … ? To je tudi bila pastorala apostolov in prvih stoletij, pa tudi izhodišče je bilo drugo. Da krščanstvo ni za pomehkužene in mlačne ljudi, ampak za tiste, ki hočejo in zmorejo več. Ki si upajo in so pripravljeni tvegati. Ki upajo na globoko. Ki so poklicani. Izbrani.

Smo se morda osredotočali na manj pomembne stvari, izbrali bolj široko pot, ker smo mislili, da so otroci pač lažje obvladljivi in gnetljivi, da bomo lažje delali z njimi, da jim bomo zgodaj vgradili program krščanstva in bodo lepo vodljivi, od zibelke do groba? Toda v resnici smo se odpovedali globini na račun količine. Zagotovo je delo z odraslimi težje, zahteva več poguma in predvsem več pristnosti. Tukaj pač ne bo mogoče govoriti o angelčkih in osličkih ob jaslicah. Tudi barvice in drugi didaktični pripomočki bodo odveč. Toda Bog nam je obljubil, da bo On sam ljudi pritegnil k sebi. Naša naloga je, da oznanjamo njegovo besedo. Odzval se bo tisti, ki bo odgovoril klicu Boga.

Pastoralna domišljija

Pred dnevi je izšel dokument Narodni sinodalni povzetek, ki (po nekaterih ocenah) prvič v novejši zgodovini realno, pristno, brez olepšav in diplomatskega leporečenja prikaže stanje slovenske Cerkve. Ta realnost niso mehka, ampak trda tla. Toda kot takšna so tudi izhodišče, iz katerega je mogoče začeti delovati in graditi Cerkev, ki bo odgovarjala tudi na zgornja vprašanja.

Papež je ob obisku Kanade dejal, da nikakor ni v krizi vera, ampak so v krizi načini oznanjevanja. Recept prve cerkve (+Sveti Duh) je bil nadvse uspešen. Sadove tega dela uživamo še danes. Ni pa nujno, da je točno tak način primeren tudi danes. Papež pravi, da moramo poseči po pastoralni domišljiji.

Na kakšen način torej oznaniti Boga sodobnemu svetu? Živega Boga, ki se ga bo videlo iz vsega nabožnega kiča, ki smo nagrmadili okoli Njega. Očitno bo treba pogledati v svoje srce, v njem srečati vstalega Kristusa in pustiti da nas preobrazi in pritisne gumb za vklop te pastoralne domišljije.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja