Priprava na spoved. Zakaj že?

Foto: Canva

Zakrament sprave je lahko čudovit trenutek srečanja z Božjim usmiljenjem – ali pa hitro opravilo brez sadov.

Jezusa sem spoznala v svojih dvajsetih in nisem bila deležna tradicionalne krščanske vzgoje, nisem obiskovala rednega verouka, in se mi niti sanjalo ni, kako Cerkev vzgaja ali uvaja (poleg staršev) otroke v katoliško vero. Po svojih najboljših močeh sem svoje otroke želela navdušiti za Boga, Cerkev in zakramente. Posebno še za zakrament sprave.

Sama nikoli ne prestopim praga spovednice, ne da bi se na spoved pripravila. Vzamem si čas. Prosim za Svetega Duha, da bi mi po milosti dal spoznati grehe in slabosti ter vse, kar želim položiti pred Jezusa. Priprava mi omogoča, da sem pri spovedi kar se da temeljita, da izkažem spoštovanje do zakramenta in požanjem čim več sadov.

Ko otroke povprašaš o spovedi …

Nekega dne so moji trije v okviru verouka »opravili« spoved. Presenetila me je njihova ravnodušnost. Ni mi dalo miru. Temeljito sem jih izprašala kako je spoved potekala. Izvedela sem veliko zanimivih stvari. Na dan, določen za spoved, otroci namesto v učilnico zavijejo naravnost v cerkev. Tam se posedejo v klopi pred spovednico in pod budnim očesom katehista bolj ali manj mirno čakajo na vrsto.

»Kako se pa pripravite na spoved?« sem bila radovedna.

»Tako, da čakamo,« so pojasnili.

»In kaj poveš spovedniku?« sem vztrajala.

»Vedno isto,« so sklenili in dodali: »Spoved je mega, ker odpade cela ura verouka. Ko končaš, greš pač domov.«

Če nismo pripravljeni, se lahko zgodi površna, neiskrena spoved.

Zakaj nihče ne poskrbi za pripravo na spoved?

Vem, da vsak stori, kar zmore in zna. Vendar v tem primeru je šlo za MOJE otroke. In zame je nesprejemljivo, da so k zakramentu sprave pristopali nepripravljeni. Stvar sem vzela v svoje roke in pred vsako spovedjo zanje doma speljala pripravo. Moram priznat, da je bilo to zame zelo naporno. Iskala sem primerne načine. Na spletu brskala za seznami za izpraševanje vesti. Iskala ideje, poskušala zdaj eno zdaj drugo in pri tem opazovala odzive otrok. Moram priznati, da s sadovi nisem bila ravno najbolj zadovoljna. A ker alternative nisem imela, sem si rekla: »Vsekakor bolje kot nič«.

Moji otroci so odrasli in me pri tem ne potrebujejo več. Sedaj na zakrament sprave pripravljam veroučence sedmega in osmega razreda. Spodbujam tudi druge, katehiste in starše, naj si vzamejo čas in otroke skrbno pripravijo. Prepričana sem (in nisem edina), da otrok ne moremo in ne smemo preprosto le poslati v spovednico.

Kaj se zgodi, če v spovednico vstopim nepripravljen?

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se spomnili svojih grehov kmalu za tem, ko ste prišli iz spovednice? Meni se je. In občutek je bil precej neprijeten.

Če nismo pripravljeni, se lahko zgodi površna, neiskrena spoved. Iz zanemarjenih kotičkov spomina potegnemo na plano stvari, ki bi lahko bile primerne ali izpovemo to, kar se nam zdi da bi lahko bil greh. Še huje pa je, če ponavljamo vedno eno in isto, ker si pač nismo vzeli časa za premislek. Tolčemo se po prsih in ne vemo zakaj. Včasih izrečemo stvari, ki jih sploh ne obžalujemo. Ker pač nekaj le moramo spraviti iz sebe. Vedeti pa moramo, da brez resničnega obžalovanja in kesanja spoved ne more obroditi sadov – in je po učenju Cerkve tudi neveljavna (zanimivo je, da je bila v preteklosti med pogoje za dobro spoved vključena tudi sama priprava).

Podobno velja za otroke. Vsaka površno opravljena spoved je izgubljena priložnost. Starši smo prvi odgovorni za versko vzgojo naših otrok. Ne moremo jih slepo prepustiti drugim. Zato je pomembno, da se povezujemo s katehisti in vsemi, ki pri verski vzgoji naših otrok sodelujejo. Če bomo povezani in delali za skupni cilj, bodo to čutili tudi otroci. Posledično se bodo bolj motivirani in odprti udeleževali verouka (takšnega kot pač je). Tako verouk ne bo le ena od popoldanskih aktivnosti, enaka treningu ali obisku glasbene šole. Takšen zgled kot jim bomo dali, tako bodo delali. In kakor bodo delali, tako bodo učili svoje otroke.

Otrokova osebna in duhovna rast je odvisna tudi od izkušnje zakramenta sprave.

Je čakanje pred spovednico dovolj?

Čakanje v cerkveni klopi pred spovednico ni in nikoli ne bo priprava. Prav tako nikakor ni dovolj, da otrokom rečemo, naj pogledajo v svoje srce. Skupinsko čakanje na spoved, kjer se otroci, ker so zgolj otroci, večinoma suvajo, zabavajo, klepetajo in mislijo na vse prej kot to, kaj bodo položili pred Boga – tudi to ni priprava. Z molitvijo rožnega venca ali prepevanjem pesmi jim prav tako ne omogočimo, da bi lahko »šli vase«. To ni priprava na spoved. To je zgolj čakanje na vstop v spovednico.

Res je, da nas pri zakramentu sprave spovednik sprejme z uvodnim nagovorom, v katerem moli, da bi spoznali svoje grehe, jih iskreno obžalovali in tako prejeli Božje usmiljenje. Lepo, kajne? In vendar je učinek spovedi odvisen od priprave. Samo v poglobljeni pripravi lahko otroci resnično začutijo in spoznajo, kaj je greh, kaj zakrament sprave in kaj se pri spovedi zares zgodi. Povedati jim moramo, kakšne čudovite učinke ima vse to na njihovo življenje. Neutrudno jih moramo spodbujati, da pri spovedi na široko odprejo svoje srce – kajti bolj pogumni kot bodo, več blagoslova bodo prejeli. Priložnost, da svoje grehe spoznajo in obžalujejo že pred spovedjo, jim omogoči stik s samim seboj. To je lahko čas, ko se že pogovarjajo z Bogom o svojih spodrsljajih, slabostih, in že ga prosijo, naj jim bo milostljiv. Spoved kot taka je pika na i. Tam vse grehe izpovejo spovedniku, ki jih posluša v imenu Boga, se pred njim iskreno pokesajo in prejmejo odvezo.

Vidna in nevidna milost

Ponotranjiti moramo, da je priprava na zakrament sprave milost, ne še ena dodatna obveza, ob kateri vsi obračamo oči. Vsak otrok si zasluži priložnost za čas, tisti milosten čas, ko lahko pogledajo vase in spoznajo, kje so ga polomili, kje prekršili zapovedi in porušili most prijateljstva z Bogom. In kaj bi lahko storili bolje. Voditi jih moramo, korak za korakom, vedno znova, vztrajno, da se to, kar je dragoceno Gospodu, ne bi izgubilo. Priprava je priložnost in nuja za vsakega verujočega

Otrokova osebna in duhovna rast je odvisna tudi od izkušnje zakramenta sprave. Če pomislimo na ta vidik, priprave res ne moremo zanemariti. Za nas, katehiste in starše, je to občutljiv in milosten trenutek, ko lahko otroke vodimo ali celo usmerimo nazaj na pravo pot – čeprav učinki našega truda nam marsikdaj niso vidni. Naša naloga je izpolniti okolje in razpoložiti otrokovo srce – ostalo pa mora narediti milost.

Priprava na spoved ima poleg nevidnih tudi vidne učinke. Pozna se na nasmejanih otroških obrazih. Pozna se v spovednikovih očeh, ko se vrata spovednice zadnjič zaprejo. Pozna se v naših domovih, kamor otroci prinesejo mir. Bog je skupaj z njimi obnovil most prijateljstva, jim povrnil moči, izbrisal breme in vlil upanje. In to je razlog za veselje.

Če je priprava na spoved uvod, je zaključek izkušnje ovrednotenje. S tem lepo zaokrožimo proces »očiščevanja« srca, Božjega usmiljenja. Z veroučenci običajno naredim kratko zaključno »iskrico« (ovrednotenje). To jim pomaga, da začutijo, kako velik dar je Božje usmiljenje. Spustiti otroke po spovedi takoj domov jih prikrajša za skupni zaključek in hvaležnost.

Ponotranjiti moramo, da je priprava na zakrament sprave milost, ne še ena dodatna obveza, ob kateri vsi obračamo oči.

Spovedne kartice – dragocena pomoč

Ker imam v tem obdobju materinstva več časa, imam tudi več možnosti za ustvarjanje. Nekega dne sem si umislila pripomoček za pripravo na zakrament sprave. Poimenovala ga Most prijateljstva, saj nas spoved očisti in postavi v življenje, v odnos z Bogom, drugimi in seboj. Kartice so mnogo bolj priročne za pripravo na spoved kot dolgi seznami za izpraševanje vesti. Lahko jih prilagajamo glede na sposobnosti otroka, lahko jih uporabimo na mnoge načine, predvsem pa kartice pomenijo odnos. Naši otroci lahko le v odnosu spoznavajo sebe, svet in Boga. Ne spreglejmo tega. Bodimo na voljo, bodimo odprti in storimo, kar moramo storiti. In konec dneva lahko priznamo: »Nekoristni služabniki smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.” (Lk 17,10)

Kartice lahko kupite v naši spletni knjigarni ⇒ Spovedne kartice: most prijateljstva