S strokovnjaki o krizi verouka: “amaterski” pristop, alternative in potrebne spremembe

Vir: Shutterstock

Po odmevnem prvem prispevku s (subjektivno) analizo stanja verouka v naši Cerkvi, se v današnjem drugem prispevku analize verouka lotevamo z odgovornimi na tem področju; dr. Janezom Vodičarjem, profesorjem na Katedri za pastoralno in oznanjevalno teologijo Ljubljanske Teološke fakultete, dr. Andrejem Šegulo z iste katedre, ki je tudi član Slovenskega katehetskega urada (SKU) in predstojnikom Katehetske pastoralne šole dr. Stankom Gerjoljem, sicer tudi nekdanjim članom SKU in nekdanjim dekanom ljubljanske Teološke fakultete.

Med drugim smo jih povprašali, kako oni ocenjujejo stanje verouka pri nas, kaj želimo z njim doseči, kje vidijo njegove glavne izzive, kje možnosti za spremembe, kako gledajo na šolski pristop k verouku ter na nove pristope k njegovemu poučevanju, kaj želimo doseči z župnijsko versko vzgojo ter kaj konkretno je bilo narejenega na področju uveljavljanja temeljnih dokumentov s tega področja in kaj na strani Slovenskega katehetskega urada.

Ne verouk, ampak kateheza, ki mora biti vseživljenjska in bolj preroška

Vsi trije sogovorniki so opozarjali, da je potrebno namesto o »verouku« govoriti o »katehezi«, slednja je namreč vseživljenjska, ne le osnovnošolska. Njen cilj je jasen, zapisan tudi v 29. členu Slovenskega katehetskega načrta: »Katehizirance vabiti in spremljati k osebnemu srečanju z Jezusom Kristusom, da bodo izpovedali osebno vero, se dejavno vključili v občestvo Cerkve in odgovorno živeli svoje poslanstvo v družbi,« je dejal dr. Šegula. Po njegovi oceni je poudarek na »vabiti« in »spremljati«, na človeku samem pa je, kako bo na vabilo in spremljanje odgovarjal.

Dr. Vodičar ocenjuje, da je vedno manj takih veroučencev, ki Cerkev zapustijo po birmi, »saj jih že prej ni več«. Po njegovi oceni bi zato kateheza morala »vedno bolj težiti k preroškosti« v smislu »utrjevanja temeljnih razlogov za bivanje, močnem čutu občestvenosti in solidarnosti,« s čimer bo Cerkev pričevalna pred starši, da bodo ti otroke vpisovali k verouku, hkrati pa je tako po Slovenskem katehetskem načrtu (2017) kot tudi po Pravilniku za katehezo (2021) po njegovih besedah treba skrbeti za »širitev kateheze izven klasičnih osnovnošolskih prostorov«.

Prognoza: Župnijska kateheza v stukturni krizi. Ljudje se odmikajo od življenja po veri.

Dr. Janez Vodičar je opozoril, da je epidemija pokazala šibkost veroučnih šol v številnih župnijah, aktualno stanje pa vidi kot »zelo negotovo«. »Strukturno krizo župnijske katehete« povezuje s starostjo duhovnikov. Opozarja tudi na odmik od občestvenega življenja v času epidemije ter krizo življenja po veri nasploh. Podobno tudi dr. Šegula krizo na katehetskem področju povezuje s krizo občestva in posameznika, medtem ko izzive na področju kateheze vidi »v prvi vrsti na področju kateheze odraslih in tistih, ki jih »oznanilo« ne doseže«. Če bomo imeli katehizirane odrasle, »potem bo namreč tudi kateheza otrok imela drugačen utrip,« meni. Dr. Vodičar pa največji izziv vidi v dobri strukturi »župnijske kateheze«, da bi ta tudi tistim, ki le spotoma in površno nekaj »poberejo« v župniji, prebudila vsaj malo potrebe po veri in življenju po njej.

»Mladi starši, ki so morda še odraščali v določenem stiku s Cerkvijo, danes ne čutijo nobene potrebe, da bi sebe in otroke obremenjevali še z veroukom. Notranje motivacije ni, okolje tega ne spodbuja in težko bo verouk tekmoval s športom, prostim časom, glasbeno šolo in podobnim,« meni.

Je ob dejstvu, da  večina sodobnih veroučencev doma nima stika z živo vero in da verouk večinoma predstavlja le še »teorijo«, še optimalen »klasični« šolski pristop s predavanjem, z delovnimi zvezki in domačimi nalogami?

Vsi trije sogovorniki menijo, da »klasični« verouk naredi veliko dobrega, predvsem »na dolge proge«. Dr. Gerjolj je tako izpostavil avstrijsko raziskavo, ki kaže, da je verouk otrokom dal pomembne usmeritve za življenje, vsi trije pa opozarjajo na pomen verskega znanja. »Prav je, da sledimo tudi pri verouku sodobnim metodam poučevanja, a ne smemo zamuditi tudi priložnosti, da jih kaj naučimo. Drugače bomo še mi sodelovali pri družbeni religiozni nepismenosti, ki je zelo dobro področje za vsemogoče ekstremizme, za in proti veri. In prav zaradi tega, ker številni otroci prihajajo iz okolja, kjer ni nič življenja po veri, je nujno v prijetnem in pričevalnem okolju podati tudi nekaj znanja. Seveda mora biti prej pričevanje in življenje, a brez znanja ne gre,« meni dr. Vodičar, ki  izpostavlja, da če želi nekdo iz nečesa živeti, mora to poznati, hkrati pa ga mora to tudi prevzeti.

Podobno meni dr. Šegula, ki priporoča iskanje »prave mere« pri združevanju posredovanja verskega znanja in postopnega uvajanja v osebni odnos z Bogom. »Če k temu usmerjajo tudi gradiva, potem so lahko tudi ta dober in koristen pripomoček,« ocenjuje. Hkrati poudarja, da je smiselno ohranjati in nadgraditi pristope, ki se kažejo kot dobri in uspešni. Vsi trije sogovorniki kot tako vidijo Družinsko katehezo, pa tudi druge oblike kateheze (tudi denimo Kateheza dobrega pastirja), ki že dajejo dobre sadove. Šegula pri tem ob širšem pojmu kateheze našteje še »razna katehetska srečanja za odrasle, množični pojav oratorijev, mladinske centre, ki jih vodijo in animirajo salezijanci in druge redovne skupnosti, skavte, druga gibanja, župnijske skupine, ki skupaj živijo vero …,« pri čemer posebej opozarja na pomen vključevanja staršev.

Klasični verouk je potrebno pripeljati ven iz amaterskega pristopa, odgovornost za to tudi na vodstvu Cerkve

Dr. Gerjolj na drugi strani meni, da je potrebno »klasični verouk pripeljati iz amaterskega pristopa« oz. vsaj to amatersko raven opravljati bolj kvalitetno, čeprav standardov na tem področju po njegovi oceni ni mogoče zastaviti tako izdelano kot pri družinski katehezi, kjer je vključena cela družina. Vključenost k verouku in v župnijo pri šolskem pristopu k verouku je namreč praviloma manjša – vseeno pa po njegovi oceni daje neko versko vzgojo, ki je mladi ne bodo izgubili, ampak se bodo tudi po oddaljitvi od Cerkve lahko vrnili. Ob večji zavzetosti, motiviranosti in kreativnejših metodah poučevanja in didaktični pestrosti pri poučevanju verouka del rešitve vidi v krepitvi formalnega statusa laiških katehetov in katehistinj.

Po njegovi oceni je pomemben del odgovornosti tukaj tudi na vodstvu Cerkve pri nas. Potrebno je namreč »oblikovati močnejšo vlogo laikov v Cerkvi na Slovenskem – tudi katehetov in katehistinj, da bodo ti lahko soodločali in sokrojili prihodnost, da na tem področju ne bo vse odvisno od vsakega posameznega župnika«. Če se to ne bo zgodilo, bo po njegovi oceni to področje »veliko bolj prepuščeno stihiji«.

Klasični šolski verouk bo (še naprej) stagniral, alternative še precej na stranskem tiru

Dr. Gerjolj je ocenil, da bo šolski pristop k verouku v prihodnosti marsikje stagniral, okrepili pa se bodo pristopi v smeri Družinske kateheze ter druge oblike verouka, ki vključujejo celo družino (denimo v okviru različnih gibanj). Veliko vlogo je pripisal tudi zakonskim skupinam, kjer zakonci bolj kakovostno skrbijo za versko vzgojo oz. si vsaj prizadevajo, da bi bila ta bolj poglobljena.

Tudi dr. Šegula je bil mnenja, da kateheza »postaja dvostebrna« s klasično »župnijsko katehezo« oz. veroukom na eni in vsemi alternativami na drugi strani. Tudi on meni, da se lahko zgodi, da se bo število »katehizirancev« še manjšalo, a tega ne pripisuje potrebi po reformah, ampak dejstvu, da »počasi postajamo manjšina«. Dr. Vodičar alternative klasičnemu verouku vidi kot »dobre spodbude«, a hkrati verjame, da bo brez »strukturirane oblike možnosti, ki bo širše sprejeta«, težko odgovarjati na versko brezbrižnost in nepismenost. Tudi dr. Šegula svari, da »novi načini niso kot recepti iz knjig« in jih zato ne gre le kopirati, ampak je treba v duhu in molitvi (pre)poznati okolje, ljudi in nosilce kateheze.

Koliko sledimo ambicioznim načrtom Slovenskega katehetskega načrta, Pravilnika za katehezo in kakšna je vloga Slovenskega katehetskega urada?

Sogovorniki so mnenja, da je bilo na področju ambicioznih temeljnih dokumentov s področja kateheze »veliko narejenega« ter ob tem omenjajo izobraževanja, posvete in pripravo gradiv. A na tem mestu bi veljalo opozoriti še na enega precej pesimističnih odgovorov, ki smo jih prejeli pri iskanju odziva s strani odgovornih na področju kateheze: namreč da med odgovornimi za to področje ni nikogar, ki bi spodbudil pogovor o tem, ali se je po sprejetju Slovenskega katehetskega načrta pred petimi leti karkoli spremenilo. Nikomur se to ne zdi relevantno vprašanje. Pravilnik za katehezo tudi nikogar ne zavezuje. Področje reforme kateheze pri nas je v slepi ulici, tisti, ki potrebo po spremembah vidijo, pa se odgovornosti izmikajo, ker bi se »znašli pred zidom«. Vsak tako »dela svoje«. Nekaj povezanega artikulira tudi dr. Vodičar: »Težava SKUja, vsaj z moje perspektive, je predvsem v neki negotovosti na terenu in določeni naveličanosti duhovnikov, da bi kaj premaknili.«

Naj vse skupaj sklenemo s pričevanjem dr. Šegule: »Pred nekaj dnevi sem se po treh mesecih vrnil iz Pariza. Tam sem od blizu »srečal« njihovo katehezo. V župniji je enkrat na mesec, uro pred mašo. Število? Zelo malo. Pa nočem reči, dobro je, da sem bil tam, ker bo to čez deset let pri nas. Ne, tega si res ne želim. Ampak vseeno, delati moramo, ne toliko na številkah, na statistiki (na masi), ampak na »globini«,« je dejal.

Prognoza ni optimistična, a tisto, kar ostaja, je vedno znova vprašanje, kaj torej danes storimo za to »globino« pri verouku in vseživljenjski katehezi, kaj za izhod iz strukturne krize župnijske kateheze, tako na področju verouka kot tudi kateheze odraslih ter kaj, da bi dosegli tiste, ki jih danes oznanilo ne doseže – oziroma česa ne storimo – pa bi lahko?

Na portalu Iskreni smo v času počitnic, ko se župnije pripravljajo na novo veroučno leto, za vas pripravili serijo prispevkov na temo verouka v slovenski Cerkvi (vabljeni k branju tudi prihodnje tedne!). Njihov namen je odpreti razpravo, iskati možnosti za čim večje premike na bolje ter ponuditi alternative na tem področju – da bi Cerkev tudi z našim skromnim prispevkom na področju vzgoje v veri za prihodnje rodove lahko naredila kar največ. Verjamemo, da vsak starš, vsak laik, vsak katehet ter vsak duhovnik na tem področju lahko pomembno prispeva k izboljšanju stanja oz. verouku, ki bi ga otroci z veseljem obiskovali in ob njem aktivno rasli v osebnem odnosu do Boga.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Če v družini ni globoke vere, ne bo pomagal noben pristop. Kar vidim jaz danes so pomembni krožki in verouk je na koncu. Že starši nimajo vere in tudi potem otrok ne more rasti v veri. Morali bomo delati z manj otroki in kakovostno. Vemo da danes vlada duhovna kriza in prevladuje sekuralizacija. Vendar ne smemo obupati. Navaditi se bomo morali delati z manj otroki in tudi s starši. Povsod ni več tako kot je bilo, kliče po molitvi in postu ter Svetem duhu.

  2. Kaj je pomembneje, vero spoznavati ali vero živeti? Dati se podučiti o veri je veliko lažje, kot začeti živeti po veri v globokem odnosu z Bogom. Otroci se radi čudijo. Čudenje je najbližja pot do spoznavanja Boga. Vse okrog nas je veliko priložnosti za čudenje in občudovanje. Z otrokom stopimo v naravo, met živali, v gore na cvetoče vrtove. Tu vse kipi od božje prisotnosti. Brez navdušenja, se v nas nikoli ne bo razvil osebni odnos do Boga. Zato ob vsaki priložnosti spomnimo otroka, da je to božje delo, da je vse to Bog ustvaril za nas, da bi ga tako lažje spoznali in vzljubili. Otrok bo tako mimogrede in spotoma seznanjen z božjo bližino in Njegovo ljubeznijo. Zato se tudi mi starši moramo pred otrokom po otročje čuditi in se Bogu zahvaljevati. Vera je nekaj živega, vsakdanjega, je kakor hrana in pijača. Z otrokom moramo pogosteje pristopiti k ljudem v stiskah, da bo začutil, kaj pomeni dejavna ljubezen. Otroka je zato potrebno čimprej soočiti s trpečim, umirajočimi in z osebami s posebnimi potrebami. Vere brez dejanj ni. Govoriti otroku O Bogu brez dejanj ljubezni, je prazno in dolgočasno besedičenje za otroka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja