Primož Lisjak: »Najstniki za duhovno rast potrebujejo post, adoracijo in rožni venec«

Primož Lisjak je mož in oče šestih otrok. V Skupnosti Emanuel z ženo Polono vodita skupino za najstnike. Ta zbuja pozornost zaradi svoje uspešnosti pri delu z mladimi, predvsem pa zaradi očitnih sadov in rasti. Delo zakoncev Lisjak dokazuje, da mladi v Cerkvi še zdaleč niso »izgubljena generacija«, ampak lahko postanejo živo in dejavno občestvo.

Skupina za najstnike v Skupnosti Emanuel je namenjena mladim v zadnji triadi osnovne šole in srednješolcem (torej med 12. in 19. letom). V živo se srečuje vsaka dva tedna, ko imajo skupno slavilno molitev in podelitev, kako živijo svojo duhovnost. Vsak mesec imajo tudi daljše spletno predavanje na določeno temo. Enkrat mesečno se dobivajo na duhovnem vikendu v okviru Skupnosti Emanuel, kjer imajo svoj program za najstnike (predavanja, pogovori, adoracija, sv. maša). Trikrat na leto pa se odpravijo še na daljše duhovne vaje – dvakrat poleti in enkrat pozimi.

S Primožem Lisjakom smo se pogovarjali o delu z mladimi, pristopih, ki prinašajo sadove, in prihodnosti mladinske pastorale.

Primož, skupina mladih v okviru Skupnosti Emanuel je v takšni obliki, kot deluje danes, nastala pred petimi leti. Razlog je bil preprost – najstnikom, ki so skupaj s starši prihajali na Emanuelova srečanja, nameniti kvalitetne duhovne vsebine, pripravljene posebej zanje. Kako se spominjaš začetkov?

Z načrtnejšim delom z najstniki smo začeli, ker smo videli, da naši otroci odraščajo in potrebujejo svoj program, ne zgolj varstva, ko so njihovi starši na predavanjih. Najstniki so precej izbirčni in s starši niso več hoteli na duhovne vikende, ker jih zgolj program v okviru varstva ni nagovoril. Začeli smo zelo preprosto, z druženjem, ustvarjanjem povezane skupine in seveda s predavanji na višjem nivoju. Kmalu pa smo ugotovili, da večina najstnikov nima temeljne krščanske formacije, zato smo se vrnili na začetek – k temam, kot so molitev, spoved, angeli varuhi, adoracija …

Izkazalo se je, da imajo mladi zelo radi dobro pripravljena in poglobljena predavanja. Ko sem jim pred kratkim predlagal, da bi imeli na vikendih namesto predavanja druženje in igre z žogo, so se uprli, da hočejo resne teme. (smeh) Sčasoma smo prišli do tega, da jim poleg duhovnosti podajamo tudi temeljne življenjske vrednote. Ene celotedenske duhovne vaje smo lani na primer posvetili dobrim navadam – ne samo spanju, prehranjevanju, gibanju, ampak tudi, kakšni si želijo biti čez 20 let, katere lastnosti in navade jim pri tem pomagajo in katere jih ovirajo, kakšni so njihovi cilji in kako jih doseči … Po duhovnih vajah smo imeli na to temo še nekaj zoom predavanj, skupaj 19 ur!

Za mlade je izjemno pomembno, da jim o tem govorimo na konkreten način. Po teh duhovnih vajah so se zelo resno lotili uvajanja novih navad. Seveda so jih zaradi šolskih obveznosti čez nekaj mesecev precej opustili, toda čez čas so spet rekli: »Zdaj imamo nekaj več časa, ponovno bomo začeli s projektom osvajanja novih navad.« Dobili so torej orodje, ki ga znajo uporabljati.

Zelo pomembna je tudi slavilna molitev. Prav vsako srečanje in vsak dan duhovnih vaj začnemo s slavljenjem. Ni pomembno, če mladi radi pojejo ali ne, slavljenje je nekaj, nad čimer so vsi navdušeni, nekaj, kar odpira srca v hvaležnosti in veselju ter jih dela odprta in razpoložljiva za Svetega Duha.

Danes skupina šteje več kot 30 mladih. Njihovo število se vsako leto povečuje.

Začeli smo s sedmimi najstniki, nato se je njihovo število vsako leto povečalo za 50 %. Med epidemijo smo aktivnosti uspešno prestavili na splet, tako da nismo doživeli upada, ampak dodatno rast. Najstniki na srečanja povabijo svoje prijatelje, sošolce, sorodnike. Tisti, ki pridejo, v veliki meri tudi ostanejo. Danes v skupini niso samo najstniki iz »zglednih« krščanskih družin, ampak tudi takšni iz oddaljenih in nevernih. Imamo célo paleto mladih in sistem deluje pri vseh.

Edina stvar, pri kateri je Cerkev v prednosti in ki nas loči od sveta, je mistika. To je naše »tržno blago«, ki ga moramo približati mladim. To je osnova, vse ostalo je samo za zraven.

Po splošnem mnenju velja, da mladih vera ne zanima in da se po birmi večina oddalji od Cerkve. Tvoja izkušnja je drugačna. Ali mladi še vedno hrepenijo po duhovnosti?

Do mladih imamo v Cerkvi napačen pristop. Radi bi jih obdržali in v to vložimo ogromno energije. Hočemo biti kul in zabavni, trudimo se za najrazličnejše aktivnosti. Jaz sem do neke mere »kul«, sem športnik, zabaven, zgovoren, igram več inštrumentov … Ampak vse to ni dovolj, ker bodo mladi vedno našli boljšo zabavo drugje. Edina stvar, pri kateri je Cerkev v prednosti in ki nas loči od sveta, je mistika. To je naše »tržno blago«, ki ga moramo približati mladim. To je osnova, vse ostalo je samo za zraven. Mistika pomeni, da imajo mladi priložnost izkusiti živega Boga, in sicer preko prejema obhajila, adoracije, spovedi.

Nekateri najstniki že pridejo z izkušnjo Boga, večina pa ne. Zanje moramo ustvariti razmere, da ga bodo lahko srečali. Potrebujejo močne nagovore, ob tem pa jih moramo uvesti v sveto tišino – tišino, v kateri se razmišlja o Bogu, najbolje pri adoraciji. Na vsakem daljšem srečanju imamo z najstniki eno uro tišine, adoracije, in to vsak dan. Božji dotik namreč ni cilj, ampak začetek duhovne poti. Bog govori z glasom rahlega šepeta, ki ga lahko slišimo le v zunanji in notranji tišini. Te tišine mladi ne dobijo drugje. Mi smo tisti, ki jim jo moramo omogočiti, nato pa se umakniti Bogu, da deluje. Na začetku je mladim težko, nato pa jim tišina postane domača in sami vidijo, koliko milosti prejmejo. Ko smo bili skupaj na morju in en dan nismo imeli adoracije, ker ni bilo duhovnika, so se nad tem pritožili!

Med predavanjem za najstnike.

Kako se mladi odzovejo, ko se jih dotakne Bog?

Ko mladi doživijo izkušnjo Boga – da Bog obstaja in da jih neskončno ljubi – želijo na Njegovo ljubezen odgovoriti s svojo. Ne gre za to, da bi »plačevali« za Božjo ljubezen ali da bi si jo morali zaslužiti. Gre za to, da je ljubezen edini možni odgovor na ljubezen. Ko je sv. Frančišek Asiški doživel izkušnjo Boga, je postal svoboden. Šele takrat si je, razvajen trgovčev sin, naložil resnične križe, post, življenje v gozdu, mraz, na koncu mu je Bog dal še stigme. Ko naš odnos z Bogom raste, je naravno, da mu želimo dati vedno več.

Ko mladi srečajo Boga in polni navdušenja sprašujejo, kaj naj naredijo, jim v Cerkvi odgovarjamo: »Hodi k nedeljski maši, pomagaj pri poletnem oratoriju in bodi dober človek.« Oni pa vedo, da to ni dovolj, ker ne odgovarja veličini klica, ki so ga začutili. Želijo odgovoriti Božjemu klicu in dati vse. Želijo, da Bog postane vseprežemajoča sila njihovega življenja, prva misel zjutraj in zadnja zvečer. Naša naloga je, da jih za to opremimo. Namesto tega pa jim rečemo: »Bog ne želi, da se ’matraš’.« Mladi gledajo življenje Jezusa in svetnikov ter vedo, da to ni res. Tisti, po katerih Bog dela velike stvari, se sami odločijo za določeno askezo, za odpovedovanje sebi, za žrtvice. To je duh svetnikov, ki ga mladi znajo prepoznati.

Mistika pomeni, da imajo mladi priložnost izkusiti živega Boga, in sicer preko prejema obhajila, adoracije, spovedi.

Eno prvih izkustev pri tem je, da dela iz ljubezni niso »matranje«, ampak radost, lahkotnost, pa tudi zadovoljstvo, da si premagal samega sebe. Kakršnakoli askeza je na dolgi rok možna le, če se zavedamo lastnega uboštva in se zato naslanjamo na Boga. Če delamo iz lastnih moči, bomo hitro omagali.

Kakšen je tvoj način dela z najstniki? Kaj deluje?

Najstniki najprej začutijo Božjo ljubezen, potem pa ljubezen tistega, ki dela z njimi. Kako se pripraviti k takšni ljubezni? Z deli ljubezni. Najstniki, s katerimi delam, morajo biti moja večkratna vsakodnevna misel. Oni pridejo takoj za mojo ženo in otroki. Zanje vsak dan molim rožni venec, se redno postim, tuširam z mrzlo vodo ter darujem še druge večje ali manjše žrtvice. To ni le učinkovita oblika molitve zanje, temveč zbuja tudi hrepenenje, da bi ti najstniki doživeli vse, kar ima Bog zanje čudovitega v načrtu. Rodi se očetovska ljubezen, za katero ni noben napor in nobena žrtev odveč.

Kar se tiče samega usmerjanja, pa niti ni tako težko. Mladi čutijo klic k svetosti, mi pa jih moramo usmeriti. So na začetku poti, na kateri se bodo usposobili za poslanstvo, ki jim ga je namenil Bog. Pomagati jim moramo, da prevzamejo odgovornost za svoje življenje, in jim dati potrditev, da so ustvarjeni za velika dela. Mladi rabijo visoke zglede, predvsem svetniške, zato imam zanje potujočo knjižnico, kjer si lahko izposojajo življenjepise svetnikov, pa tudi ostale kvalitetne knjige z duhovno vsebino. Z najstniki ne smemo ravnati kot z otroki, pač pa kot z odraslimi, moramo jih jemati resno. So nekje med otroškim svetom in svetom odraslih, na nas pa je, da jih sprejmemo in uvedemo v odraslost.

Poleg tega mislim, da je zanje zelo pomembna naša zvestoba, da smo jim vedno na razpolago in da nam niso nikoli odveč. Najstniki imajo dober nos za to in te hitro razkrinkajo, če nisi iskren.

Božji dotik namreč ni cilj, ampak začetek duhovne poti. Bog govori z glasom rahlega šepeta, ki ga lahko slišimo le v zunanji in notranji tišini.

Praviš, da pri veri ne odkrivaš tople vode, ampak črpaš iz zakladov Cerkve. Kaj imaš v mislih?

Mlade moramo navdušiti nad svetimi navadami, nad tem, kar Cerkev uči že od svojega začetka. Najprej nad vsakodnevno molitvijo, rožnim vencem, branjem in premišljevanjem Svetega pisma, rednim postom, adoracijo, sv. mašo … Pri tem je seveda nujno, da smo tudi sami na tej poti in da resnično verujemo. Veliko najstnikov iz naše skupine vsak dan moli rožni venec, nekateri hodijo vsak dan k sv. maši, k spovedi hodijo v povprečju na par tednov … Tega ne delajo zaradi prisile in vsi se soočajo z boljšimi in slabšimi obdobji. Ampak po določenem času pridejo in rečejo: »Zdaj, ko se nekaj časa nisem postil, vidim, da moja molitev ni več enaka.« Ob petkih se postijo, ker sami vidijo razliko. Sami odkrivajo zakonitosti duhovnega življenja. Zanimivo je, da duhovna pot ni enaka niti pri dveh – pri tem so zelo svobodni in samostojni. Vse to pa delajo iz hrepenenja po Bogu in ne zato, ker bi mislili, da jih Bog drugače ne bo imel rad ali pa zaradi pritiskov skupine.

Nekateri najstniki že pridejo z izkušnjo Boga, večina pa ne. Zanje moramo ustvariti razmere, da ga bodo lahko srečali.

Do mladih si precej zahteven: rožni venec, post … Se ti zdi, da je verska vzgoja preveč permisivna in da mlade odbija duhovnost brez obveznosti?

Do neke mere. V času reformacije smo se iz strahu pred protestantizmom za več stoletij odpovedali branju Svetega pisma. Prevajanje je bilo prepovedano, navadni ljudje ga niso brali, tudi tisti ne, ki so bili pismeni. Enako se obnašamo danes – zgodovina se ponavlja. Zaradi strahu pred tradicionalizmom smo se kar naenkrat pripravljeni odpovedati klečanju, rožnemu vencu, postu … Kako se lahko temu prostovoljno odpovemo? To je vendar pot Cerkve, orožje svetnikov, k temu nas poziva Marija v Fatimi! Tega si niso izmislili tradicionalisti in to jim ne more pripadati.

Če se vsemu temu odpovemo, naši mladi ostanejo brez temeljne duhovne hrane. Nekateri bodo šli k tradicionalistom, drugi bodo zapustili Cerkev … Sam imam srečo, da sem član karizmatične Skupnosti Emanuel in ker karizmatičen tradicionalist ne obstaja, so mi očitki, da sem tradicionalist, prihranjeni. (smeh) Številni, ki delajo z mladimi, pa se bojijo uporabiti stvari, ki so pri svetnikih delovale 2000 let. Če mislimo, da najstniki tega niso sposobni ali da si tega ne želijo, jih podcenjujemo. Najstniki so zmožni velikih del in po njih hrepenijo. Askeza je sestavni del krščanskega življenja, toda če se ji ne začnemo privajati v mladosti, je zelo malo verjetno, da jo bomo sposobni osvojiti, ko bomo enkrat odrasli.

O tem si upam govoriti, ker v petih letih nimamo niti ene negativne izkušnje. Zaradi posta in žrtvic najstniki ne postanejo anoreksični ali zagrenjeni. Nasprotno, najstniki so mi v svoji velikodušnosti in iskrenosti pogosto zgled vere in navdušujoča spodbuda za moje lastno življenje. V njih se rojeva veselje, bratstvo, ljubezen do misijona, hrepenenje po Bogu …

Z ženo Polono.

Kakšne sadove še opažaš?

Najstniki iz naše skupine začenjajo opažati potrebe ljudi okrog sebe. Sami začenjajo izvajati misijone in organizirati duhovne večere za vrstnike. Jaz za to sploh ne vem, ker vse pripravijo sami in šele kasneje pošljejo kakšen posnetek, kako je bilo. Lahko rečem, da gre za samoiniciativno misijonsko skupino. To je resnično občestvo, ker jih povezuje skupna duhovna izkušnja. Kljub temu, da imajo široko socialno mrežo in številne hobije, se veliko družijo med seboj. Med vikendi prespijo drug pri drugem, skupaj praznujejo rojstne dneve in novo leto … Poleg tega evangelizirajo svoje družine, svoje starše, ki se tudi po njihovem zgledu začenjajo postiti in več moliti. Velikokrat molijo, se postijo za svoje prijatelje ali sorodnike v težavah, za pomoč pri tem prosijo tudi mene. Trdna vera in Božja bližina v njih rojevata upanje.

Ko mladi doživijo izkušnjo Boga – da Bog obstaja in da jih neskončno ljubi – želijo na Njegovo ljubezen odgovoriti s svojo.

Mama najstnikov, ki so del skupine, mi je povedala, da njeni otroci vsak večer samoiniciativno molijo rožni venec in da k temu spodbujajo tudi starše. Zdi se ji neverjetno, kakšno veselje do molitve so odkrili. Kakšna je skrivnost, da se mladi navdušijo nad rožnim vencem?

Navdušiš lahko le za nekaj, nad čemer si sam navdušen. Najprej moramo sami postati ljudje molitve, ljudje rožnega venca. Mladim nikoli ne ponudim nečesa, pri čemer nisem osebno izkusil sadov. Ker imam lastno izkušnjo, kako milostna je molitev rožnega venca, lahko zanjo navdušujem druge in jih hkrati opozorim na težave, s katerimi se bodo srečali na tej poti. Kot nekdanji voditelj Delavnic molitve in življenja seveda poznam tudi druge molitvene načine in najstnike počasi uvajam vanje, kljub temu pa mislim, da je, sploh za to starost, rožni venec daleč najprimernejša oblika molitve.

Tako se začne. Nato pa je treba zanje moliti in se postiti. Marija je rekla, da se bodo s postom ustavile vojne, srce nekega najstnika je zanjo malenkost! 🙂 Ko najstniki stopijo na to pot, pa tudi sami kmalu vidijo razliko in milosti, ki jih prejemajo.

Najstniki so zmožni velikih del in po njih hrepenijo.

Zakaj mladi za dobro duhovno formacijo potrebujejo skupino izven lastne družine?

Mladi na neki točki začutijo potrebo, da se odtrgajo od staršev. Nočejo več poslušati staršev, hkrati pa hrepenijo po potrditvi vrednot, ki so jih dobili v družini. Želijo si potrditve, da niso »čudni«. Če so del skupine mladih, ki se medsebojno podpira in živi iste vrednote, se čutijo razumljene in sprejete.

Nihče ni popoln in nihče ne more biti edini zgled za svoje otroke. Naši otroci potrebujejo zglede drugih kristjanov, ki dopolnijo naš zgled. Videti morajo druge mlade, ki se podajajo na ozko in strmo pot. Ko spoznajo Boga, zelo hitro razumejo, da na tej poti zanje ne more biti primerno vse, kar je primerno za svet. Za kristjana ne more biti primeren vsak film, vsaka glasba, vsaka moda, vsak način preživljanja prostega časa. Mladi zelo hitro vidijo, da jih nekatere stvari oddaljujejo od Boga. In na tej ozki in strmi poti rabijo podporo.

Kako gledaš na klasični osnovnošolski verouk? K tebi pridejo najstniki proti koncu osnovne šole. Kaj je tisto, česar pri verski vzgoji ne dobijo?

Iskreno rečeno je njihovo znanje res borno. Verouk se osredotoča na pridobivanje znanja, vendar ob koncu osnovne šole najstniki ne znajo našteti niti sedmih glavnih grehov. Kako se lahko dobro spoveduješ, če ne poznaš osnovnih grešnih nagnjenj? Hkrati nimajo hrepenenja po Bogu in zakramentih. Pri verski vzgoji smo se vdali in se tolažimo, da je to pač duh časa. Ampak sam pri delu z najstniki vidim, da še zdaleč ni tako! Dvanajst ribičev je uspelo spreobrniti celo Evropo in potem še svet, nam pa danes odpadajo naši lastni otroci.

Najstniki na duhovnih vajah.

Murskosoboška škofija je s prestavitvijo birme na peti razred odprla razpravo o tem, kdaj je primeren čas za prejem zakramenta birme. Kakšno je tvoje mnenje?

Zelo očitno je, da sistem ne deluje. Zato absolutno podpiram kateregakoli škofa, ki poskuša nekaj spremeniti. To ni enostavno in za to je potrebno veliko poguma. Mislim da bi morali vsi moliti za naše škofe, da bi imeli pogum spreminjati stvari, ki ne delujejo, pa če so nam še tako všeč.

Če bo nekdo po birmi tako ali tako odšel, zakaj bi ga prisilili, da mora še leta obiskovati verouk? Tak najstnik s svojim nerganjem, cinizmom in nevero kvari izkušnjo tudi vsem ostalim. Zakaj ne bi otrok birmali pri desetih letih in potem pustili, da tisti, ki gredo, pač gredo? Ostalim pa ponudili res kvalitetne in poglobljene vsebine. Obiskovanje verouka mora biti prostovoljno in ne pod prisilo. Prejem prvega svetega obhajila pa bi premaknil na starost, ko otroci pokažejo hrepenenje po Jezusu. Prvi znak hrepenenja je, da prideš vsako nedeljo k sv. maši. Če ni želje po Jezusu, pač ne moreš k obhajilu. To ni kazen! Šel boš, ko bo Jezus tvoj prijatelj in boš zares hrepenel po njem.

Dvanajst ribičev je uspelo spreobrniti celo Evropo in potem še svet, nam pa danes odpadajo naši lastni otroci.

Otrok, ki hodijo k verouku, je vedno manj. Kakšno misliš, da bo delo z otroki in mladimi čez 10 let? Kakšne so ključne spremembe, ki bi jih morali narediti?

Če mladim ne bomo pomagali, da doživijo izkušnjo Boga, se bo zaton nadaljeval. Judje so preživeli 2000 let preganjanja brez države in skupnega jezika, ker so imeli močno zavest, da so izvoljen narod. Kristjani pa si ne upamo reči, da je naša pot boljša. Ne upamo si reči, da je to edina »redna« pot v nebesa! Vse ostalo je izredno in odvisno od velike Božje milosti. Cerkev se je tega vedno zavedala in zato je toliko misijonarjev tekom zgodovine dalo svoja življenja, da bi oddaljenim narodom prinesli Kristusa. Cerkev nikoli ni trdila, da bodo vsi odrešeni, da pekla ni ali da se bomo nanj obsodili sami. V veroizpovedi molimo, da bo Jezus Kristus prišel kot sodnik.

Bog zagotovo deluje tudi v najslabših razmerah. Ampak predstavljajte si, da bi imeli do kmetovanja takšen odnos, kot ga imamo do duhovne vzgoje. Jaz kot kmet ne morem reči: »Te njive ne bom okopaval. Če Bog hoče, plevel ne bo zrasel.« Prav tako trgovec ne reče: »Če Bog hoče, bo poslal kupce.« Seveda jih bo poslal, ampak jaz bom medtem delal reklamo. V vsakem poklicu je treba narediti vse, kar je v naši moči. Šele potem se lahko zanašamo na Božjo previdnost. Zakaj bi bilo pri delu z mladimi kaj drugače?

Kristjani si ne upamo reči, da je naša pot boljša. Ne upamo si reči, da je to edina »redna« pot v nebesa!

Kaj bi torej svetoval tistim, ki delajo z mladimi? Kaj lahko že danes storijo zanje?

Zagotovo bi jim lahko najprej približali Jezusa v zakramentih. Mlade je potrebno z dobro katehezo navdušiti nad sveto spovedjo in adoracijo, potem pa jim ju vsaj enkrat mesečno v okviru verouka tudi omogočiti. Vem, da marsikateri katehet ne ve, kje vzeti čas za to, ampak mislim, da ni pravila, po katerem verouk ne bi smel trajati dlje kot 45 minut tedensko. Katerikoli hobi mladim vzame bistveno več časa, zakaj torej ne bi postali do njih malo zahtevnejši tudi v Cerkvi? Čas je, da se nehamo obnašati, kot da nam mladi delajo veliko uslugo, če prihajajo v Cerkev. Mi smo tisti, ki delamo uslugo njim, mi smo tisti, ki jim odkrivamo zaklad.

Ruski filozof Solovjov je zapisal: »Ljubezen je prerokba poveličanega človeka.« Tisti, ki ljubi, torej vidi ljubljenega takšnega, kot si ga je zamislil Bog, takšnega, kot bo v nebesih. Tako bi morali mi gledati na najstnike – kot na veličastno Božje delo, ki se še ni razodelo. In mi smo tisti, ki lahko pri tem Božjem delu sodelujemo. Kakšen privilegij in kakšna odgovornost!

Foto: osebni arhiv

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja