Foto: ShutterstockLetos, pa tudi že lani, je birma v murskosoboški škofiji potekala malce drugače, kot smo bili navajeni. Škof s sodelavci se je namreč odločil, da je pastoralno stanje zaskrbljujoče in da mladinska ter birmanska pastorala enostavno ne prinašata sadov. Zato so stvari zastavili malo drugače. Zakrament svete birme bo odslej podeljen v petem razredu, ko naj bi bili otroci še bolj dovzetni in ne na vrhuncu pubertetniškega hormonskega neravnovesja. In pa, ukinjeni so birmanski botri. Baje zato, ker je imela večina otrok veliko težavo najti primernega botra, ki bi zadostoval vsaj minimalnim verskim kriterijem, in tudi zato, ker so se birme velikokrat sprevrgle v parado materializma in potrošništva.
Od letos dalje bodo zakrament svete birme prejemali otroci v petem razredu. Posledično so letos prejeli zakrament birme v večini župnij otroci od 5. do 8. razreda. Med temi tudi dva moja otroka.
Te poteze so naletele tudi na nekaj negodovanja. Nekateri so celo ogorčeno pisali papežu in »zatožili« škofa. Papež jim je odgovoril, da so te odločitve povsem v pristojnosti krajevnega škofa, in jim svetoval malce več zaupanja.
Priprava na birmo*
Na dejstvo, da botrov uradno ne bo, so otroke kar dobro pripravili že pri verouku. Vtis je, da kjer sami starši niso iz tega delali problema, ga tudi otroci niso. Pravzaprav je bilo povedano, da če kdo res čuti in ima osebo, ki bi jo želel za botra in spremljevalca v veri, ga seveda lahko neuradno tudi ima.
Priprave na birmo so potekale povsem običajno. Verouk, redno obiskovanje svete maše, sestanki za starše, mini duhovne vaje, devetdnevnica … Razen večjega števila otrok (preko 100) je bila priprava povsem klasična. Pa tudi o večjem številu otrok bi se dalo debatirati. Tisti, ki smo šli k birmi na podeželju v devetdesetih, jih manj niti nismo imeli priložnosti videti.
Malo škoda je, da ni bilo pastoralno bolje izkoriščeno dejstvo, da se je bilo več kot 200 staršev pripravljenih zbrati skupaj in prisluhniti. Odlično bi bilo organizirati kakšna kvalitetna predavanja za starše – tako o verskih kot čisto vzgojnih temah.
O tem, da je pravzaprav pastorala odraslih prva naloga Cerkve, lahko več preberete tukaj:
Je pastorala prihodnosti pastorala odraslih?
Subjektivna* analiza verouka v slovenski Cerkvi in kako ga premakniti z mrtve točke
Slovesnost birme
Sama slovesnost je bila lepa in seveda tudi dolga. Otroci so lepo sodelovali, tudi pevsko. Nekaj tednov prej je bil celo ustanovljen Birma band, v katerem so sodelovali otroci, ki igrajo kakšen inštrument, kar je bilo res posrečeno.
Če potegnem črto, birma je bila lepa. Koliko pa je bila duhovno bogata, pa je bilo najbrž predvsem odvisno od vsakega posameznega birmanca in njegove družine. Ni bilo opaziti, da bi ukinitev botrov imela nek poseben vpliv.
To, kako je za nekoga pomemben boter, je zelo subjektivno. Sama prihajam iz družine, ki vere ni prakticirala, in sem vse zakramente prejela po lastni volji in angažmaju. Živo se spominjam, da v bližnjem in daljnem sorodstvu nisem imela osebe, ki bi ustrezala verskim predpisom glede botrov. Še danes sem hvaležna širokosrčnosti tedanjega župnika, ki je prepoznal mojo pristno željo po prejemu zakramenta in zamižal na obe očesi. Sveti Duh in ne boter je bil ključen pri moji birmi in Sveti Duh je tisti, ki je sedaj razsul svoje darove tudi na naše otroke.
Spremembe, ki so bile storjene v murskosoboški škofiji, so v redu. So v pristojnosti škofa, kot je zapisal papež. Večina vernikov z njimi ne bo imela težav. Škofiji gre priznanje najprej za prepoznavanje problema birmanske in mladinske pastorale, potem pa tudi za pogum, da so nekaj naredili. Spremembe, glede botrov in glede starosti otrok, pa pri vsem tem sploh niso ključne. Sveti Duh deluje ne glede na to, ali zraven tebe kot boter stoji kardinal ali pa stojiš sam. Ključno je, kakšna bo pastorala sedaj. Ker če bo to edina sprememba, je to le kozmetika. Če ne bomo prenovili pastorale in šli v globino, nismo storili nič. Tudi če bomo delali le s tistimi, s katerimi je lepo delati, ker so v Cerkvi zaradi svoje osebne vere, prav tako nismo storili veliko. Ti ostajajo ne glede na kvaliteto pastorale, pridig, neposrečenih referendumskih priporočil … Ostajajo kljub temu. Zaradi Kristusa.
Intimna izkušnja birme*
Dva tedna po naši birmi smo bili družinsko povabljeni na birmo k sorodnikom v eno od obalnih župnij. Tam je bilo birmancev le petnajst, pa še ti mislim, da so bili iz več župnij. Cerkev ni bila niti polna, toda sama birma je bila čudovita. Zelo intimna in zelo duhovna. Bilo je kristalno jasno, da je vsak od birmancev tam, ker to želi, ker mu to nekaj pomeni. Bilo je jasno, da tako župnik kot birmovalec osebno poznata vsakega birmanca in njegovo družino. Pevski zbor je bil sestavljen iz sorojencev birmancev. Čutilo se je, da je ta skupnost živa, da verniki, čeprav jih je malo, res živijo občestvo in da je njihova vera osebna.
Kljub čudoviti maši pa je bila ta izkušnja tudi malo žalostna. Od množic in sile, ki je zgradila našo civilizacijo, je ostala mala čreda, ki se zbira v skromni cerkvi nad razkošnim hotelom. Najbrž je to slika župnije, ki v nekaj letih čaka tudi večino danes še močnih podeželskih župnij. Ta slika je žalostna, ker bo razpadla krščanska družbena in kulturna mreža, ki je prestregla tudi tiste, ki so bili tam zaradi navade in tradicije.
Ali imamo dovolj modrosti in volje in predvsem Svetega Duha, da obrnemo trend upadanja in vodimo ljudi k osebni veri, preden postane družba spet poganska? Bog jo bo gotovo znova evangeliziral. Toda mi bomo tisti služabnik, ki je spal, ko je prišel hišni gospodar.
*Vse to so seveda samo subjektivna opažanja, čisto možno, da bi kdo iz ene ali druge župnije povedal povsem drugačno zgodbo.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
