Psihologinja Špela Tušek: “Konflikt med otrokom in staršem je vedno tam, kjer je ranjen starš.”

Foto: Metka Komatar

Špela Tušek je imago terapevtka in psihologinja. Tokrat smo se z njo pogovarjali o tem, kako lahko s pomočjo Imago dialoga podpremo svoje otroke. Zaupala nam je tudi, zakaj sta z možem redno obiskovala govorilne ure in kako jima je to pomagalo pri vzgoji. Vabljeni k branju! 

Vaše izhodišče je, da obstaja orodje, s pomočjo katerega lahko poglobimo svoje odnose in si pomagamo ozdraviti svoje notranje rane. Nam poveste več o tem?

Vedno sem zelo previdna, da nebi zapadli v poveličevanje nekih teorij in tehnik samih zase. Vsak odnos je živ in edinstven, zato ni bližnjic in ni čarobne palčke. Kar pa kaže mojih petnajst let dela z ljudmi in izkušnja v lastni družini, je to, da je Imago dialog eden izmed najbolj učinkovitih načinov za ustvarjanje povezanosti. Seveda pa orodje deluje le, če je pri posamezniku prisotna zavezanost in pripravljenost za delo na odnosu – ker se nič n zgodi samo od sebe.

Imago dialog je utemeljen na globokem razumevanju pomena odnosa. Odnose razume, kot prostor med nami. Iz tega odnosa – prostora smo bili ustvarjeni, v njem rastemo, smo bili tudi ranjeni in v njem se celimo. Sami zase, ločeni sploh ne obstajamo. Odnos je temeljno dejstvo in na vseh nivojih smo odvisni od tega, kar se dogaja v tem odnosu. Pri tem mislim na odnos med partnerjema, v družini, v kolektivu … kjerkoli pač smo. In seveda tudi odnos z Bogom je prostor.

Ta prostor je lahko prostor varnosti in povezanosti. Ljudje pa ga pogosto naredimo ne-varnega. Drug drugega ranimo v družini, v partnerstvu, v razredu, … zaradi svojih strahov, reakcij, ega … napačno se razumemo. Včasih zato odnos poplavljamo z jezo in izsiljevanjem, spet drugič se umaknemo v iluziji, da smo itak sami. V obeh primerih trpimo, izgubljamo energijo ter se oddaljujemo od samega seme. Hrepenimo pa odnosu, po povezanosti in sprejemanju vendar se bojimo, ker odnos boli.

Tam, kjer smo bili mi ranjeni, bomo na nek način tudi mi ranili svoje otroke.

V Imago pristopu pa poznamo Imago dialog, ki je strukturiran način ustvarjanja varnega prostora. Tudi takrat, ko so med nami boleče ali neprijetne teme, ki povzročajo konflikte in bolečino. Preprost okvir, a hkrati zelo močan, saj omogoča, da smo v odnosu slišani, sprejeti in spoštovani. To ni le metoda, temveč nova kultura pogovora, kjer si upamo odložiti obrambe in ostati povezani tudi v težkih trenutkih. V njem ne iščemo popolne enakosti ali soglasja, ampak odkrivamo, da smo lahko povezani prav v različnosti. Ko je prostor med nami varen, različnost ni več grožnja, ampak postane priložnost za povezanost. Struktura dialoga pomaga, da tudi takrat, ko bi me lahko prevzela strah ali jeza, ostanem v stiku. Tako trenutki napetosti ne vodijo več v razdor, ampak se preoblikujejo v rast in bližino. Imago dialog je most, ki nas varno poveže tudi tam, kjer bi se sicer oddaljili. O Imago dialogu govorimo kot o mostu, ki povezuje svetove med seboj.

Kako lahko starš uporabi imago dialog za boljši odnos z otrokom?

Starši Imago dialog predvsem uporabljajo tako, da z gradnjo mostu in pravo komunikacijo učijo otroka odnosa s seboj, z drugimi in z Bogom. In to se najlažje naredi najprej z zgledom. Tako, da sam vzpostavlja varen odnos, da je otrok slišan in viden kot je treba. V njegovi esenci. Starš gre čez most. Prav tako starši pomagajo otroku tako, da skrbijo za varen prostor in pravi dialog v partnerstvu. Odnos med staršema je prvi in najpomembnejši prostor iz katerega otrok zajema in raste. Zato je pomembno kakšen je ta prostor. Ko imajo starši težave z otrokom, pogosto kličejo ali lahko pripeljejo otroka na terapijo. Še posebej v začetnih vazah problematike pa je zelo jasno, da je prvi odnos za urejanje tisti med partnerjema.

Odnos med staršema je prvi in najpomembnejši prostor iz katerega otrok zajema in raste.

Zakaj?

Vsako razvojno obdobje ima svojo nalogo, ki mora biti izpolnjenja in otrok ima neke potrebe, ki morajo biti zadovoljenje, da se lahko naprej razvija. Če tega ne dobi, se ustavi, je v stiski, stopi v obrambe oziroma išče različne (tudi neprijetne) načine, da bi to dobil. Tisto, česar ne dobi, postane njegova lakota skozi vse življenje in se bo želel nahraniti v vseh ostalih odnosih. Če je bil v katerem obdobju še posebej ranjen, ga bo ta rana omejevala in izčrpavala vse življenje. Tudi starša sta v partnerski odnos vstopila ranjena in z lakotami. Zanimivo je, da se zgodba ponavlja. Naši otroci gredo skozi ista obdobja in tistega, kar sami nismo dobili, bomo zelo težko dali njim. Tam, kjer smo bili mi ranjeni, bomo na nek način tudi mi ranili svoje otroke. V tistih kritičnih obdobjih bodo na nefunkcionalen način zahtevali nekaj od nas in starši rečejo, da ima otrok problem. Pa ni res. Vajin otrok je v obdobju, ko potrebuje od vaju nekaj, za kar vidva nista opremljena. Zato z otrokom delamo nazadnje. Najprej delamo s starši. Pogledamo, kje so njune rane in lakote. In ko onadva najdeta način, da drug drugemu pomagata celiti rane in nahraniti lakote … potem bosta lahko ustvarila prostor, kjer tudi otrok dobi, kar v resnici potrebuje.

Kaj je to?

Odvisno od primera do primera. Včasih je to stik, svoboda, meje, sprejetost, potrditev, red, sproščenost, igrivost, skrb, … Konflikt med otrokom in staršem je vedno tam, kjer je ranjen starš. Otrok pritiska na starševo rano in zahteva nekaj, česar mu ne morem dati. Ker tega nima. In imava konflikt. Ko pa jaz to pri sebi vsaj ozavestim in se tega dotaknem, potem lahko otroku pomagam in on raste naprej.

Otrok direktno ne zdravi svojih staršev. Temu se reče zloraba. Meje morajo biti jasne. Starša naj svoje rane predelata med sabo ali na terapiji.

Je Imago dialog uporaben tudi konkretno pri vzgoji otrok in najstnikov?

Seveda. Vendar pri mladoletnem otroki samo starš hodi čez most v njegov svet. Razumeva, raziskuje, validira in naredi empatijo. Tako otroka bolje razume, predvsem pa pomaga otroku, da spoznava samega sebe in stopa v stik s seboj in drugim. Otrok je slišan in povezan. Veliko vzgoje naredimo že s tem. Otrok s katerim imamo stik tudi lažje sprejema naše meje, nasvete, usmeritve. Ker velja pravilo – Ljudje slišimo, ko smo slišani. Se pravi, če jaz želim, da otrok sliši (in seveda ni vedno nujno, da razume mejo, ki jo želim postaviti), je prvi pogoj, da je tudi on slišan. Z imagom vzpostavljamo družinsko okolje, ki je varno. Pomaga nam, da se z otrokom in otroci lahko pomenim karkoli. Bolj nam zaupa, bolj zaupa sebi. Zaveda se, da ima varno zaledje zato lažje stopa v svet in se vrača ob uspehih in neuspehih.

Moj otrok vse to od mene potrebuje. Ni pa otrok nekdo, ki bi moral na globljem nivoju razumevati mamo ali očeta. Otrok direktno ne zdravi svojih staršev. Temu se reče zloraba. Meje morajo biti jasne. Starša naj svoje rane predelata med sabo ali na terapiji.

Imate še kakšen nasvet za vzgojo?

Vzgoja je bila za naju z možem vedno zelo povezana z ustvarjanjem varnega prostora znotraj družine. Pa varni prostor ne pomeni, da sva otroka samo božala. Bolj varni prostor v smislu, da smo sprejeti taki kot smo in, da se na varen način lahko dotaknemo vsake teme. Pa tudi, da smo za prostor med nami vsi odgovorni in zato je potrebno upoštevati določena pravila.

Sedaj mi mogoče pride na misel, kje sva pa izven družine v vzgojne namene s pridom uporabljala Imago. To so bile govorilne ure. Predvsem v osnovni šoli. Zaznala sva, da prideva na govorilne večinoma nepripravljena in malo v pasivni poziciji: “Bo že učiteljica povedala, kaj ima za povedati”. Pogosto sva se domov vrnila z neodgovorjenimi vprašanji in brez informacij, ki bi jih v resnici potrebovala o najinih fantih. Pa ne zato, ker učiteljica ni znala povedati, ampak zato, ker midva nisva vprašala. Konec koncev je fanta poznala drugače, kot midva, videla ga je v drugih situacijah. Želela sva izvedeti, kako ga ona vidi. Torej sva hodila pripravljena na govorilne. Ni bilo učiteljic, ki bi tarnale ali nič povedale. Niso bile samo ocene, to sva tako ali tako vedela. Postala sva bolj odgovorna. Samo vprašati je potrebno prav. Ona veliko vidi in ve. Dobila sva lep celosten pogled.

Otrok lahko doživi jasno postavljeno mejo in se hkrati počuti spoštovanega in razumljenega. Ja, to je mogoče.

Kako jo na pravi način vprašati?

Najprej sva pustila, da pove kot si je sama zamislila. Potem pa sva jo prosila za tri stvari, ki jih opazi in so pozitivne, je napredek, so za pohvaliti pri najinem otroku. Mogoče okoli tega kakšen konkreten primer, ki se je zgodil. Prosila sva jo za 2-3 poudarke, kjer jo skrbi ali fant potrebuje podporo. Če sva imela kakšna svoja opažanja sva jih izpostavila in prosila za njeno mnenje. Na koncu sva pohvalila tudi njeno delo. Izpostavila konkretne stvari in se zahvalila. Hkrati pa na spoštljiv način povedala, kar pa bi mogoče midva želela, da bi bilo več ali manj. Navadno se je oblikoval res konstruktiven pogovor in vzpostavil dober stik z učiteljico. Z vsemi učitelji sva imela dober odnos, kljub različnosti. Ker je ona samo človek in ker sem tudi jaz samo človek. Otrok pa je najin in midva sva odgovorna zanj.

Bi bilo smiselno svojega otroka naučiti Imago dialoga, da bi pridobil mogočno orodje, s katerim bi oblikoval svoja prijateljstva in medsebojne odnose?

Način, na katerega starša med seboj komunicirata, rešujeta nesoglasja, izražata želje in potrebe – in način, na katerega se pogovarjata z otrokom – je v resnici kisik, ki ga otrok diha. Tega ga ni treba učiti kot šolske snovi. Imago dialog ni nekaj, kar uporabljamo 24 ur na dan, ampak je struktura, ki pride prav v pomembnih trenutkih: ko smo v stiski, ko se pojavijo močna čustva, ko je otrok jezen, uporen, neodziven ali ima izbruh. Takrat dialog postane okvir, ki drži odnos. Hkrati pa uporaba Imago dialoga spremeni našo splošno vsakodnevno komunikacijo in klimo v družini.

To pa ne pomeni, da popustimo in smo le razumevajoči. Nasprotno – ravno s pomočjo Imago dialoga lažje postavimo jasna pravila, meje in po potrebi tudi sankcije. Razlika je v tem, da to naredimo na način, ki ne rani otrokove duše. Otrok lahko doživi jasno postavljeno mejo in se hkrati počuti spoštovanega in razumljenega. Ja, to je mogoče.

Ko se starša urita v Imago dialogu, se klima v družini na splošno spremeni. Postane bolj dialoška: odnosi dihajo, odgovornosti so jasne, vsa čustva imajo svoje mesto. Prijetne teme imajo prostor in tudi težke teme imajo svojo strukturo. Družina diha. To ne pomeni, da ni konfliktov ali stisk – pomeni le, da imamo način, kako se jih lotimo sproti in na zdrav način.

Otrok se torej ne uči Imago dialoga tako kot odrasli – s tehniko. Uči se ga skozi izkušnjo. Ker je bil tolikokrat slišan, razumljen, spoštovan in hkrati jasno omejen, bo tak način vzel s seboj v svoje prijateljske in kasneje partnerske odnose. Ker je videl in čutil kako starša delujeta med seboj, to postane del njega. In ko je dovolj star, mu lahko razložimo, kaj pravzaprav delamo. Otroci hitro opazijo, da doma delamo drugače kot marsikje drugje – in takrat je priložnost, da ozavestimo smisel in moč dialoga.

Ker je bil otrok tolikokrat slišan, razumljen, spoštovan in hkrati jasno omejen, bo tak način vzel s seboj v svoje prijateljske in kasneje partnerske odnose.

Pred dnevi se je ponovno začela šola. Veliko otrok doživlja zaradi tega stisko. Kako podreti svojega otroka v novem šolskem letu?

Najpomembnejše je, da otrok doma začuti varen prostor, kjer lahko pove, kaj doživlja – brez kritike in brez naglice k takojšnjim rešitvam. Starši pogosto iz dobrih namenov hitimo pomirjati: “Saj boš zmogel, saj ni nič hudega.”  Včasih pa gremo še dlje – začnemo spreminjati zunanje okoliščine, zato da bi se otrok dobro počutil in ne bi bil v stiski. A to je pogosto še najbolj zgrešeno. Bo res v življenju tako, da se bodo vedno okoliščine spremenile, da bo meni lažje? Kdo je pravzaprav odgovoren za moje počutje – drugi ali jaz? Če otroka tega ne naučimo, ga oropamo priložnosti, da v sebi odkrije svojo moč.

Vzgajati otroka pomeni pripraviti ga na svet, v katerem bo živel, in na življenje, ki ga čaka. V življenju se bo srečal z mnogimi izzivi in stiskami. Naša naloga kot staršev ni, da težave rešujemo namesto njega, ampak da jih rešujemo skupaj z njim – tako se bo naučil, da jih kasneje zmore reševati tudi sam. Včasih mu pomagamo, da sprejme stvari takšne, kot so, in ga usmerimo od vprašanja “zakaj se to dogaja” k vprašanju “kako se bom s tem soočil”. Tako otrok postopoma odkriva svoje kapacitete, razvija odpornost in zaupanje vase.

Zato je tako pomembno, da ima otrok varen prostor, kjer lahko izrazi svojo stisko – in hkrati ob sebi starše, ki mu posredujejo vero, da zmore. Včasih je to pogovor, včasih pa preprosto tiho držanje prostora, ki mu daje občutek varnosti.

In prav tu se skriva bistvo vzgoje: da otroku pokažemo, da je slišan in ljubljen – in da v sebi nosi moč, da bo zmogel.