Prva prepoved družbenih omrežjih za mlajše od 15 let v Evropi. V resnici ali le na papirju?

Foto: Canva

Francija je kot prva država EU zakonsko prepovedala dostop do družbenih omrežij otrokom, mlajšim od 15 let. Sinoči je parlament dokončno potrdil zakon, ki ga je francoska vlada vložila konec lanskega leta. Zakon ne navaja natančnega seznama, temveč na splošno prepoveduje dostop do ‘storitev spletnega družbenega omrežja’ za mlajše od 15 let, pri čemer mednje sodijo TikTok, Instagram, Snapchat in podobne platforme, izvzeti pa so WhatsApp in izobraževalne/enciklopedične strani. Položaj YouTuba naj bi bil precej nejasen.

Izkušnje iz Avstralije: zakon je lahko sprejeti, izvajati ga je težje

Avstralija je decembra lani kot prva uvedla podobno prepoved za mlajše od 16 let, a se je hitro pokazalo, da je izvajanje veliko težje od samega sprejetja zakona. Platforme namreč lahko preverjanje starosti sprožijo šele, ko posumijo, da je uporabnik mladoleten. Če otrok preprosto navede lažen datum rojstva, ta prvi filter pogosto sploh ne zazna težave. Tako lahko mladoletniki brez večjih ovir še naprej odpirajo in uporabljajo račune. Sistematičnega preverjanja osebne identitete pa zaradi pa zaradi tveganj za zasebnost podatkov platforme ne izvajajo.

Dilema: varnost ali zasebnost

Vsi razumni ljudje se strinjamo, da je treba omejiti družbena omrežja za mlajše mladoletnike. Nismo pa se pripravljeni zaradi njihove varnosti odreči niti delčku lastne zasebnosti. Kakršenkoli predlog na temo preverjanja spletne identitete je ponujen, redno naleti na močan odpor in kritike, da naj bi želele države ali kdorkoli že nadzirati državljane in njihovo početje na spletu. Istočasno pa isti ljudje nadvse velikodušno dajemo tako svoje osebne podatke kot zelo zasebne navade na razpolago tehnološkim velikanom in njihovim oglaševalcem. Tako da smo največkrat soočeni s kritikami zakonodajalca, da nič ne ukrene glede zaščite mladoletnih na spletu in z iste strani velikim odporom, ko skuša karkoli ukreniti.

Varnost pač nekaj stane in stane del zasebnosti. Ker želimo varne ceste, sprejmemo ležeče in z radarjem za grmovjem stoječe policaje.

Obstaja nevarnost nadzora vas osebno? Da.

Je realna? Najbrž ne.

Vam je nerodno, zaradi tega, kar počnete na spletu?

Morda je čas, da se začnemo tudi na spletu obnašati, pisati, gledati, nakupovati, brati … tako, kot da smo vedno tam z imenom in priimkom. Gotovo bi bil splet veliko bolj prijazen kraj.

Odgovornost tehnoloških velikanov

Tehnološkim velikanom ni mar ne za naše otroke ne za nas. Družbena omrežja niso zasnovana kot nedolžna zabava, ampak kot sistemi za lovljenje pozornosti. Neskončno drsenje, samodejno predvajanje videov, stalna obvestila in algoritmi, ki ponujajo vedno novo vsebino, niso naključje. So del poslovnega modela.

Res je, noben otrok se ni rodil s telefonom v roki. Starši smo tisti, ki smo mu ga dali. In mi ostajamo prava obrambna linija. A odgovornosti ne moremo več nalagati samo družinam. Ko se proti otroku in staršem postavi industrija, ki ima na voljo milijarde, psihologe, podatke in umetno inteligenco, starši potrebujejo tudi pomoč zakonodaje. In to ne samo na papirju, ampak v realnosti.

Zato je pomembno, da EU od tehnoloških velikanov končno zahteva odgovornost. Otroci niso trg in otroštvo ni prostor za eksperimentiranje z algoritmi. Tehnološki velikani niso nad zakonodajo in morajo sami razviti in zagotoviti tehnologijo, ki bo omejevala uporabo otrokom in mlajšim mladoletnikom.

Kot je nedavno dejala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen: “Ni vprašanje ali naj imajo mladi dostop do družbenih omrežij. Vprašanje je ali lahko imajo družbena omrežja dostop do mladih.” 

Ne bi ga smeli imeti in skrajni čas je, da se Evropa zgane in zaščiti svojo prihodnost. Sprejeta zakonodaja je šele prvi korak in tudi signal staršem, kaj je dobro za njihove otroke in kaj ni.