Mihael in Marinka Černetič: “Samo sedanji trenutek je tista točka, kjer se življenje v resnici dogaja.” (1. del)

Foto: osebni arhiv

Zakonca Mihael in Marinka Černetič že več kot dve desetletji združujeta zakonsko, družinsko in poklicno pot. Oba delujeta kot psihoterapevta, Mihael pa je doktor psihologije in vodilni slovenski strokovnjak na področju čuječnosti. Skupaj sta razvila tudi tečaj krščanske čuječnosti, ki povezuje to sodobno psihološko prakso s starodavno krščansko duhovno izročilo. V pogovoru sta spregovorila o svoji zakonski in družinski poti, o tem, kaj sploh je čuječnost in zakaj nikakor ni tuja krščanski veri, ter delila marsikateri praktičen – tudi dopustniški – nasvet.

Kaj je tisto, kar vaju najbolj opredeljuje?

Marinka: Zelo sva ponosna, da lahko rečeva, da sva zakonca. Čez nekaj dni bova namreč praznovala 23 let zakona. Zakon nama veliko pomeni. Že ko sva se spoznala, sva se kmalu začela pogovarjati o tem, da bi se poročila, in oba sva želela odnos zastaviti zelo resno. Sva tudi starša štirih sinov. Najmlajši ima 10 let.

V teh letih zakona in starševstva sva prešla marsikatero obdobje, tako v odnosu, v vzgoji in v vseh izzivih družinskega življenja. Našla sva se tudi poklicno, čeprav ne povsem na začetku. Mihael je psiholog, jaz pa sem po izobrazbi profesorica slovenščine. Kmalu pa sva našla skupne povezave in zanimanja, tako da danes oba opravljava isti poklic psihoterapevta. Sama sem opravila celotno prekvalifikacijo in pridobila vsa potrebna izobraževanja. Ukvarjava se s posamezniki, pa tudi pari. Sva tudi kristjana in globoka osebna vera ima zelo pomembno mesto v najinem življenju.

Pomemben del vajinega poklicnega, pa tudi zasebnega življenja je čuječnost. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Marinka: Res je. Več let že vodiva tečaj krščanske čuječnosti. Mihael je napisal knjigo o tej temi in je pravzaprav eden prvih psihologov, ki je čuječnost prinesel na slovenska tla; napisal je tudi pomemben članek, po katerem je slovenska strokovna in širša javnost sploh zvedela zanjo. Kmalu sva začela tudi svoje življenje prepredati s tem zavedanjem, s čuječnostjo – v vsakdanjem, osebnem in zakonskem življenju.

Kaj sploh je čuječnost in kaj nam lahko prinese?

Mihael: Zelo preprosto povedano je to zavestno življenje. A ni samo to. Samo zavedanje te lahko začne hitro obremenjevati, ker ko si zavesten, marsikaj vidiš pri sebi in pri drugih. A to še ni čuječnost. Čuječnost namreč vključuje tudi to, da svoje doživljanje in doživljanje drugih sprejmeš in da se ne vznemirjaš zaradi tega. Da nimaš notranjih ali zunanjih bojev, ampak si zavesten s sprejemanjem. Ne sprejemaš situacij, ampak doživljanje, ki ga različne situacije vzbudijo.

Definicija čuječnosti je torej: sprejemajoče, ne-presojajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Poudarek je na sedanjosti. Da res živiš tukaj in zdaj, saj je samo sedanji trenutek tista točka, kjer se življenje v resnici dogaja. Vse ostalo je bodisi preteklost, na katero nimamo več vpliva, bodisi prihodnost, ki je še ni. Na nekaj, kar še ni, ne moremo vplivati. Lahko se le v sedanjosti pripravimo na to, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti.

Globoka osebna vera ima zelo pomembno mesto v najinem življenju.

Kako si lahko s čuječnostjo pomagamo pri vsakodnevnem življenju?

Mihael: V zadnjih tridesetih letih je bilo o čuječnosti narejenih ogromno raziskav, ki so ugotovile številne koristi: od boljšega počutja, pomoči pri raznih duševnih težavah, boljših odnosov, večje učinkovitosti pri delu, do lajšanja kroničnih bolečin.

To ne pomeni, da je čuječnost zdravilo za vse, ima pa res zelo širok spekter učinkov. Sama po sebi ni nekaj novega, temveč je univerzalna človeška zmožnost, ki so jo skozi zgodovino neodvisno negovale različne kulture in religije. V zahodni svet je prišla predvsem prek budizma, če pa raziskujemo naprej, vidimo, da je pravzaprav avtohtono prisotna v različnih kulturah, religijah in nekaterih filozofskih sistemih.

Knjiga, ki sem jo napisal, govori o krščanski čuječnosti, saj je znotraj krščanstva nastala neka napetost: čuječnost ima številne blagodejne učinke – tudi na molitev, obenem pa velja za nekaj budističnega.

Res je, nekaj vzhodnjaškega, celo ‘newagevskega’ …

Mihael: Točno, in mnogi so imeli in nekateri še imajo, strah pred tem, saj si vsak vernik želi svojo vero živeti v čisti, pravoverni obliki, ne kot neko mešanico. Zato sem se, na Marinkino pobudo, lotil raziskave in bil navdušen, ko sem odkril, kako je čuječnost znotraj krščanstva prisotna že od samega začetka. Celo Jezus sam v Markovem evangeliju naroča, naj bomo čuječni. (Mr 13,37)

Tako je bilo v ekumenskem prevodu Svetega pisma in v nekaterih starejših prevodih. V Slovenskem standardnem prevodu (SSP3) so to zamenjali z “bodite budni”, kar sicer zveni zelo budistično, saj ime Buda pomeni prav “prebujeni”. V najnovejši, jeruzalemski izdaji pa so spet uporabili besedo “čujte”.

In takšno je tudi ime vajinega tečaja “Čujte!” …

Mihael: Tako je. Po Jezusovem naročilu, z Jezusovimi besedami. V knjigi je vse to natančno navedeno in utemeljeno: kako so vse tri sestavine čuječnosti: zavedanje, sprejemanje doživljanja in usmerjenost v sedanji trenutek – v resnici del samega tkiva krščanstva. To ni nekaj, kar bi na silo poiskali ali kar bi bilo obrobno, temveč je v samem jedru krščanstva. Krščanstvo lahko torej brez težav razumemo kot zelo čuječno religijo.

Marinka: Zdi se nama namreč, da je veliko ljudi krščanstvu odtujenih ravno zato, ker jim je manjkalo tisto osebno doživetje – nekaj, kar bi odgovorilo na njihove konkretne stiske in hrepenenja v življenju. Sporočiti jim želiva, da te globine so v krščanstvu in da so na dosegu roke.

Opažava, da je veliko ljudi, ki niso kristjani, a si vseeno želijo neke globlje duhovnosti, bolj poglobljenega življenja. Mnogi imajo občutek izgubljenosti in iščejo neko višjo silo, nekateri jo poimenujejo kar “vesolje”. Dejstvo je, da lahko znotraj krščanstva najdejo prav to poglobljeno duhovno življenje, po katerem hrepenijo. Tisto, kar bi jih resnično nahranilo in jim dalo občutek, da so njihove bojazni, strahovi in nezadovoljstva prepoznani in nato tudi predelani.

Veliko ljudi je krščanstvu odtujenih ravno zato, ker jim je manjkalo tisto osebno doživetje – nekaj, kar bi odgovorilo na njihove konkretne stiske in hrepenenja v življenju.

Na kateri točki smo zgodovinsko izgubili to zavedanje o čuječnosti, da je morala v sodobnem času priti nazaj z vzhoda, da smo jo kristjani znova odkrili?

Mihael: Mislim, da krščanstvo tega nikoli ni izgubilo. Če pogledamo vzpon meništva v krščanstvu, ki sega v četrto oziroma že v drugo polovico tretjega stoletja v Egiptu – takratnim menihom je bila čuječnost, oziroma nepsis, ena najpomembnejših stvari. Prevaja se tudi kot pozornost ali trezno-umje. Ta tradicija se je nato prenesla iz vzhoda v zahodno, latinsko Cerkev; pri njej se je pri oblikovanju svojega pravila navdihoval tudi sveti Benedikt. V meništvu, tako vzhodnem kot zahodnem, je bila čuječnost torej ves čas prisotna, medtem ko so jo laična javnost oziroma manj poučeni krogi kristjanov znova odkrili šele prek vala, ki se je na zahodu razmahnil po zaslugi budizma.

Krščanstvo torej ostaja takšno, kot je. Ni se spremenilo, spremenilo se je le, kako dobro ga poznamo. Sekularizacija na zahodu ima že dolgo tradicijo. Z vzponom renesanse in razsvetljenstva je čedalje bolj prevladoval razum, kar se je začelo že v visokem srednjem veku s sholastiko, medtem ko smo na “drugo pljučno krilo” – tisto izkustveno, čuječe – dihali čedalje manj. Če pogledamo pravoslavje, torej vzhodno krščanstvo, je tam ta nepsis vsaj na izkustveni ravni, ostala bolj prisotna.

Če vzamemo primer laika – kristjana, ki bi rad poglobil svojo duhovnost oziroma osebni odnos z Bogom … kako mu lahko konkretno krščanska čuječnost pomaga pri molitvi, pri približevanju Bogu?

Mihael: Mislim, da je prav tu krščanska čuječnost lahko v veliko pomoč. Prvič zato, ker je v duhovnosti lahko velik izziv že sam vstop vanjo. Če si poln stresa, boš težko molil, težko se boš umiril. Tu lahko metodologija in tehnike čuječnosti zelo pomagajo; poznamo jih tudi iz meništva, neodvisno od budizma. Gre torej za konkreten know-how, kako sploh doseči, da se lahko umiriš za molitev.

Druga stvar je poudarek na izkustvenem doživljanju. Na zahodu imamo v krščanstvu težavo, da krščanstvo ni le duhovnost, ampak tudi kultura. Nekdo lahko hodi k maši vsako nedeljo vse življenje, pa to ne zagotavlja, da bo prišel do osebnega odnosa z Bogom. Čuječnost pa odpira prav ta izkustveni, doživljajski vidik: odpira “polkna”, skozi katera lahko nekaj začne prihajati navznoter in navzven. Šele ko so ta polkna odprta, lahko vanje posije sonce in šele takrat lahko v nas resnično posije in se občuti tudi božja milost. V krščanski meniški tradiciji so vse te stopnje že dodobra opisane, in to se zelo sklada s tem, kar danes ugotavljajo sodobne psihološke raziskave o čuječnosti.

Rad bi dodal še en vidik – vidik telesa. Na zahodu je zgodovinsko, tudi znotraj Cerkve, prišlo do tega, da je bilo telo odrinjeno in nismo več znali živeti v stiku z njim. Čuječnost pa to spreminja: ena od osnovnih vaj je zavedanje telesa, in to ne brez razloga, saj je naš um lahko v prihodnosti ali preteklosti, telo pa je lahko samo v sedanjosti. Že s tem, da sem osredotočen na telesne občutke, se sidram v sedanjosti in s tem v čuječnosti. Poleg tega, če sem v stiku s telesom, sem tudi v stiku s čustvi. Če telo odrežem stran in ostanem le v glavi, samo razumsko, bom zelo težko v stiku sam s sabo.

Marinka: Res je. Čuječnost prav prek vaj ta stik spodbuja. Vaje se vedno začnejo s stikom z dihanjem – to je osnova, ki se nato širi v telesne občutke, ti pa prebudijo čustva, spomine, različno doživljanje. Tako se vidi tudi pri udeležencih tečajev, kako se od začetka do konca nekaj razvije. Od tega, da je že stik z dihanjem izziv, do tega, da se skozenj odpre marsikaj in postanejo zmožni videti in začutiti eno novo vstopno okno. Vase, v svet, v Boga.

Če si poln stresa, boš težko molil, težko se boš umiril. Tu lahko metodologija in tehnike čuječnosti zelo pomagajo.

Mnogi so pravkar na dopustu ali pa jih dopust še čaka. Kako se na dopustu res spočiti in ne priti domov z občutkom, da rabiš dopust, da si opomoreš od dopusta?

Mihael: Vredno se je tudi vprašati: dopust za koga? Dokler so otroci majhni, je povsem normalno, da je dopust naporen, saj gremo na drugo lokacijo, kjer nimamo enake ureditve in rutine kot doma. Kar zame kot za starša majhnega otroka pomeni, da bom moral biti bolj pozoren in bom posledično počival manj, kot bi sicer lahko. Morda je to za otroke pravi dopust, zame pa v resnici ni – zame bi bil morda bolj smiseln počitek doma. Ko sem čuječ, torej pozoren na to, kako stvari name vplivajo, lahko take stvari prepoznam in se vprašam, kaj bi jaz v resnici potreboval. To ne pomeni, da moram za tri mesece nekam sam, lahko pomeni le to, da se z ženo dogovoriva, da bom recimo pol ure v miru bral na plaži, ali kaj drugega, kar mi ustreza.

Ko so otroci večji in imajo več samostojnosti, se to običajno nekoliko spremeni.

Ljudje imamo veliko pričakovanj do dopusta, hkrati pa velja, da s sabo vedno nesemo tudi sebe.

Marinka: Veliko ljudi gre na dopust s pričakovanji in predstavami, in nekateri se skoraj prisilijo v to, da mora biti tam vsem lepo. Če pri tem nismo v stiku s svojimi potrebami, še težje predvidimo, kaj v resnici potrebujemo. Zato je tudi tu čuječnost pomembna. Da vidim, kje sem v tem življenjskem obdobju ali delu leta, kaj me motivira, kako se zares spočijem, in da o tem zmorem komunicirati z drugimi.

Midva sva se tudi navadila, da so prazniki in dopusti lahko zelo občutljivi trenutki, zato se, ko ju načrtujeva, pogovoriva, kaj si vsak od naju želi, tudi na ravni čustev: želim biti spočita, želim imeti občutek, da sem res na dopustu, želim biti slišana, želim imeti čas zase. In se dogovoriva, kako do tega priti. Mihael pogosto pove, da mu je zelo pomembno, da ima čas za branje ali dnevno kavico, torej nek svoj mir. O tem se prej pogovoriva ter uskladiva pričakovanja. Podobno velja tudi za otroke.

Recimo, letos smo se pred krajšim oddihom vprašali, ali si res želimo stati v prometnem zastoju na avtocesti. Dozorelo je spoznanje, da to sploh ne bi bil dopust, temveč stres in frustracija, zato smo se odločili za vlak, saj se nam je zdelo, da bo bolj sproščeno.

Pri dopustu se mi zdi pomembno tudi to, da imamo ljudje veliko pričakovanj do njega, hkrati pa velja, da s sabo vedno nesemo tudi sebe. Svoje vzorce vlečemo s seboj, naj gremo kamorkoli. Zato se mi zdi smiselno, da se pred dopustom vprašamo, kaj bi na njem želeli imeti drugače. Morda: na dopustu se ne želim toliko obremenjevati kot sicer, ne želim se toliko sekirati zaradi stvari, ki v resnici niso tako pomembne. Če te zavestne odločitve ni, bom na dopustu enako ali celo bolj obremenjen. Enako velja tudi v partnerskem odnosu: če recimo teden dni preživljamo skupaj z otroki, lahko že vnaprej povem partnerju, da si želim en večer preživeti samo z njim, da imava čas zase, za romantiko in da to res umestiva v načrt, namesto da grem s pričakovanji, ki jih nikoli ne izrazim.