Mag. Lidija Šket Kamenšek: “Vsi imamo ščepec ADHD-ja.”

Mesec oktober je mesec ADHD. In čeprav se o njem govori več kot v preteklosti, mnogi še vedno ne vedo, kako bi z njim živeli: tako osebe, ki imajo ADHD, kot tisti, ki se z njimi vsakodnevno srečujejo. V primeru otrok so to starši, vzgojitelji ali učitelji ter seveda njihovi sošolci. A tudi odrasli z ADHD-jem in njihov (ožji) socialni krog potrebujejo orodja in načine, kako z njim živeti.

O tem smo se pogovarjali z mag. Lidijo Šket Kamenšek, prof., soc. ped., ki se intenzivno ukvarja s težavami pozornosti, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo oz. z otroki, mladostniki in odraslimi z ADHD. Je avtorica priročnika ADHD – Ampak Danes Hočem Drugače, ustanoviteljica zavoda Izjemni, predava in vodi socialno-pedagoške delavnice za učitelje, vzgojitelje in starše ter tako osvešča o posebnostih ADHD-ja in udeležence spodbuja k srčnosti.

Lidija, kako bi kot strokovnjakinja z več kot 25-letnimi izkušnjami s področja ADHD-ja na kratko opisali ADHD za tiste, ki so to kratico že slišali in vedo, da gre za motnjo, ne pa točno, za kakšno?

V bistvu niti ne govorim, da gre za motnjo, ampak bolj za posebnost, ker vidim možnost razvoja. ADHD sicer prevajamo v slovenščino kot težave s pozornostjo in hiperaktivnostjo, je pa zraven tudi impulzivnost.

To se najbolje prepozna v osnovni šoli pri učencih, ki težje sedijo, ki begajo s svojim pogledom, vse jih pritegne, vse jih zanima, se pa težje osredotočijo na učno snov, težko poslušajo. Zakaj? Ker so zelo dojemljivi za vse dražljaje, ki jih pritegnejo. Tako njihova pozornost bega od enega do drugega dražljaja in tako naprej.

Učitelji pri omenjeni populaciji učencev opažajo, da ne sedijo pri miru, so zelo nemirni, hiperaktivni, povzročajo hrup, s težavo vzpostavljajo socialne odnose in so pri tem pogosto neuspešni. Ozadje vsega tega so v bistvu posebnosti otroka, ki ne zmore drugače. Pogosto pa je označen, da nagaja, da je “žleht”.

So pa področja, kjer ti učenci nimajo težav, izzivov, so umirjeni, pozorni. To so njihova močna področja, iz katerih izhaja njihova nadarjenost, talent: lahko je šport, umetnost ali znanost.

Pomembno je tudi vedeti, da se ADHD pri dečkih najpogostelje kaže kot prej omenjeni nemir, hiperaktivnost. Dekleta pa imajo predvsem težave s pozornostjo, zato so v osnovni šoli pogosto spregledana, saj sedijo pri miru in ne motijo pouka. Lahko pa slabši učni uspeh glede na zmožnosti nakazuje posebnosti težav s pozornostjo.

Kako lahko potem v tem primeru sklepamo, da gre za ADHD in ne za učne težave?

Pozorna učiteljica bo na primer opazila, da je deklica zelo vedoželjna, da jo zanima veliko stvari, a se med učno razlago zasanja. Pri vrednotenju znanja ta učenka potrebuje posebno pozornost: smiselno je, da sedi blizu učiteljice, ki je pozorna na dekličino pozornost. Če ta odtava, jo lahko z dogovorjenim znakom opomni, kaj je treba storiti.

Zato je pomembno, da smo pozorni na dogajanje v razredu, v družini … Da opazimo, če se pri otroku dogaja še nekaj drugega, ne samo učna snov ali domača opravila.

V enem od intervjujev, ki sem jih poslušala, mi je bila zanimiva izjava intervjuvanke, ki je rekla, da ji gre na živce, ko jo zaradi ADHD-ja obravnavajo kot “posebno”. Da bi si sama želela bolj razmišljanja v smer, da gre pri osebah z ADHD-jem za ljudi, ki stvari procesirajo drugače, so pa še vedno povsem “običajni” ljudje, kot na primer operacijska sistema pametnih telefonov (android in iPhone). Je ta primerjava na mestu?

Tudi sama imam težave s pozornostjo in sem hiperaktivna, kar sem s pomočjo psihologa odkrila šele v študentskih letih. Smo vsakdanji, a nas nekatere posebnosti ločujejo od drugih. Zaznamo stvari, ki jih drugi ne, stvari doživljamo drugače. V okolju, ki nam je naklonjeno, vzcvetimo. V nerazumevajočem okolju pa otrpnemo, postanemo zelo, kako bi rekla, nefunkcionalni, neprilagojeni. Z veliko truda dosežemo zadovoljivo raven.

Zelo sem hvaležna okolju, ki me podpira, tam lahko delam neverjetne stvari. V okolju, ki me omejuje, pa se počutim utesnjeno. Na daljše obdobje je takšno okolje zame škodljivo.

V bistvu imamo vsi ščepec ADHD-ja.

Ko se pogovarjam, mi večkrat kdo reče, da se mu zdi, da ima tudi sam ADHD. V bistvu imamo vsi ščepec ADHD-ja. Vsi smo včasih nepozorni, hiperaktivni, včasih zelo senzibilni, impulzivni, odvisno je tudi od življenjskih okoliščin in dogodkov, ki se nam godijo.

A tistim, ki imamo tega več, je v nekaterih okoljih ali obdobjih težko preživeti. Srednja šola je bila zame zelo naporna, kot študentka pa sem zacvetela. Takrat sem v Mariboru našla svoj “trop” – skupino ljudi, ki smo si bili zelo različni, a družila nas je umetnost, poezija, proza, ljubezen do jezika.

A v osnovnih in srednjih šolah pogosto težko najdemo svoj “trop”, ker so zadeve precej bolj vodene, tudi otroci enega razreda imajo izjemno različna zanimanja. Kako lahko pristopimo k tem otrokom in jim pomagamo?

Začne se pri starših, ko si priznajo, da je njihov otrok drugačen. Nato sprejmejo svojega drugačnega  otroka z izzivi in močnimi področji. Skupaj z njim raziskujejo. In ugotovijo, kaj otroku ustreza in kaj ga moti.

Ni ga smiselno siliti v neko dejavnost, kot je npr. branje ali pisanje. Vprašati se je treba, kaj otrok potrebuje in kaj v tem trenutku zmore.

Če otroka izjemno vznemirjajo svetloba in zvoki, ga ne peljemo v nakupovalne centre.

Tudi moj otrok ima znake, ki kažejo na posebnosti ADHD, in mi je bilo sprva zelo hudo. Ko pa sem to dejstvo sprejela, sem iskala načine, kako ga lahko na igriv način podprem in mu pomagam. Ko je bil mlajši, je imel težave z motoriko. Ker se je vedno zgodaj zbujal, sva skupaj risala. Danes je deček zelo ustvarjalen in nadvse lepo pišoč. Ko starši sprejmemo izzive, potem začnemo videti tudi močna področja: srčnost, empatičnost, pripravljenost pomagati, nenavadne ideje, miselne rešitve …

Če otroka izjemno vznemirjajo svetloba in zvoki, ga ne peljemo v nakupovalne centre, temveč v naravo, kjer se dobro počuti. Morda bomo izpustili tudi kakšno bučno praznovanje. Popoldne ga ne vozimo na številne dejavnosti, ampak gremo z njim na zrak, v gozd, plavat, mu beremo knjige, se z njim igramo družabne igre …

Ko ugotovimo, kaj otroka vznemirja, to povemo tudi v šoli oziroma vrtcu. Marsikateri starši se bojijo, da bo njihov otrok zaznamovan. Kot učiteljica sem zelo hvaležna, da starši z menoj delijo otrokove posebnosti, ker sem še bolj pozorna in lahko delujem še drugače.

To ne pomeni, da mu prizanašam s stvarmi, ampak jih prilagodim oziroma ga ne izpostavim, ko si otrok tega ne želi. V tem trenutku tudi jaz kot učiteljica začnem z omenjenim otrokom vzpostavljati drugačen odnos in raziskujem, kaj mu ustreza, kaj ga moti, katera so močna področja, izzivi.

A šolskega sistema žal ne moremo prilagoditi vsakemu posamezniku. Kako lahko učitelj, ki ima poln razred – po normativih je lahko v razredu največ 28 otrok – otroku z ADHD-jem (ali sumom nanj) vseeno pomaga, ne da bi pri tem trpelo delo s preostalimi učenci?

V osnovni šoli sem bila magnet za otroke z ADHD-jem, vedno so bili tudi v mojem razredu (smeh). Najprej sem bila izjemno samozavestna, “obvladam področje ADHD”. A sem kar hitro spoznala, da z vsakim otrokom začnem novo zgodbo.

Kako vzpostaviti odnos? Raziskati je treba svoja in otrokova močna področja – in tu se začne graditi odnos. Iz podobnih zanimanj vzklije komunikacija in posredno medsebojno zanimanje ter odnos. Seveda pa učitelj opazuje učenca še med poukom, odmorom, po pouku in pride do novih spoznanj in uvidov. Dobro je, da je omenjeni učenec poseden blizu učitelja.

Če na primer deklica med uro odplava, gremo do nje in ji samo položimo roko na ramo, da jo zdramimo iz zasanjanosti. Če imamo v načrtu kakšno posebno dejavnost, jo napovemo vnaprej, da se otrok (psihično) pripravi nanjo in na spremembo urnika. Točno razložimo potek, ker otrok potrebuje sistem, rutino. Otroka lahko zelo iztiri, če mu zjutraj povemo, da imamo danes kulturni dan in gremo v gledališče. Ker mora biti pripravljen. Sicer se vznemiri in takrat pride na plan njegovo šibko področje: nemiren bo, nagajal bo sošolcem …

Socialni odnosi so pri učencih z ADHD izjemno šibki.

Njegovo močno področje pa je na nek način sredstvo, da ga motiviramo za njemu manj ljube stvari. V šoli sem poučevala dečka, ki je oboževal dinozavre. Pripravil je referat in ga predstavil sošolcem. Izvedel je lutkovno igrico. Odlično je bilo. S tem pa ni samo opravil šolskih obveznosti, ampak tudi vzpostavljal pozitivni odnos s svojimi sošolci. Socialni odnosi so pri učencih z ADHD izjemno šibki.

Pri tem je zelo pomembno tudi to, kakšen odnos vzpostavljam in imam kot učiteljica s tem učencem, saj sem zgled drugim v razredu. Če se do njega vedem spoštljivo, vljudno, ga podpiram, spodbujam, pohvalim, bodo tudi njegovi sošolci praviloma sledili temu zgledu. In obratno: če imam s tem otrokom slab odnos, ga bodo imeli tudi učenci.

Ne trdim, da jih moramo ves čas hvaliti, saj tudi ti otroci ne delajo vsega prav oz. bi bilo bolje, da bi se česa lotili drugače. Na meni – kot učiteljici – je, da ga spodbudim k temu, da naredi drugače. In seveda tudi pohvalim, ko kaj naredi dobro.

Zato je pomembno, da na začetku dneva najdem čas, da “preverim”, kako je takšen učenec. Kolegica s predmetne stopnje mi je povedala, da je dovolj samo to, da učenca ob vstopu v razred pogleda in vpraša, kako je. Če reče v redu, je super. Če vidi, da ni v redu, tisti dan ne dreza preveč vanj.

Omenili ste, da ima vsak od nas malo ADHD-ja, a kako prepoznamo, kdaj pa gre res za ADHD in poiščemo ustrezno pomoč, kdaj pa gre le za težave z disciplino ali spremembe v obnašanju, ki so posledica trenutnega obdobja, stresne situacije, v kateri se je otrok znašel, kot je preobremenjenost, smrt v družini ipd.? Torej za situacije, ki so načeloma z ustrezno podporo rešljive in bodo minile, saj ne gre za nek dolgoročen problem ali motnjo, če jo ustrezno naslovimo.

Takšne situacije, ki so za otroka stresne, vsekakor povzročijo drugačno vedenje, kot smo ga vajeni. Na začetku šolskega leta so nekateri otroci pod stresom – tega sicer ne bodo rekli, a bodo to izražali z vedenjem. Podobno lahko opazimo tudi ob selitvi, smrti bližnjih, ločitvi staršev ipd.

Takoj ne moremo vedeti, da ima otrok težave s pozornostjo in/ali hiperaktivnostjo. Starši običajno zaslutijo prvi, potem pa je treba otroka opazovati, biti pozoren tudi na to, kaj nam o njem povedo vzgojiteljice oz. učitelji.

V predšolskem obdobju se lahko zgodi, da se otrok ne ujame z vzgojiteljico, da mu ni prijetno v skupini in se zato obnaša zanj neobičajno. Če pa se isti izzivi ponavljajo tudi pri starih starših in v drugih socialnih okoljih tudi naslednje leto, ko ima drugo vzgojiteljico, potem je treba temu posvetiti dodatno pozornost.

Starši v sebi vemo za te posebnosti, a potrebujemo čas, da si to priznamo, sprejmemo in poiščemo podporo.

Stroka pravi, da se otrok, ko ima težave s pozornostjo, ne more osredotočiti, lahko je zelo hiperaktiven, tudi impulziven, te posebnosti se izražajo v več socialnih okoljih: v šoli, doma, pri starih starših, na krožkih … Takrat morajo starši poiskati podporo in pomoč. Starši v sebi vemo za te posebnosti, a potrebujemo čas, da si to priznamo, sprejmemo in poiščemo podporo.

In kaj so najpogostejši razlogi, da starši tega ne sprejmejo?

Nekateri menijo, da je takšno vedenje normalno za ta leta ali da so bili tudi sami takšni in da to ni nič posebnega.

Zelo pomembno je, da starši ne zanikamo otrokove posebnosti, saj otrok najbolj trpi. Na začetku gre za težave s pozornostjo, hiperaktivnostjo in impulzivnostjo, pozneje – če otrok ni ustrezno obravnavan, nima ustrezne podpore in pomoči – pa se temu pridružijo še učne težave, čustvene in vedenjske motnje. Učitelji na predmetni stopnji povedo, da je s takšnim otrokom izjemno težko delati, ker je neobvladljiv. Zato je ključno, da se ukrepa čimprej in se omenjenemu otroku že v zgodnjih letih nudi ustrezna strokovna podpora in pomoč.

Ob tem pa se raziščejo in najdejo tudi otrokova močna področja, kjer ga lahko izdatneje podpremo in spodbujamo. Če to storimo na pravi način, zasijejo v svoji talentiranosti in genialnosti. Ti otroci imajo moč spremeniti stvari v družbi, ne zapravimo tega.

Kot je povedala specialna pedagoginja Katarina Kesič Dimic v intervjuju za naš portal, je kadra, ki bi z DSP pomagal učencem premagovati učne izzive, premalo. Otroci lahko tudi na samo obravnavo in uradno diagnozo, ki je pogoj za DSP, čakajo (pre)dolgo časa. Kaj lahko v šoli naredijo v takih primerih? Lahko v osnovi morda pomaga že kakšen pripomoček za nemoteče porabljanje energije, kot na primer žogica, fidget spinner, elastika …?

Poleg prijemov, o katerih sva že govorili, se uporablja tudi tovrstne pripomočke, s katerimi sprostijo svojo energijo in lažje ohranjajo pozornost. Tudi če otrok nima odločbe, mu učitelji v dogovoru lahko omogočimo omenjene prilagoditve, ki so zanj pomagalo, vsekakor pa ne izgovor za motenje pouka.

Odličen pripomoček so tudi kinestetične mize, njihova sponka spodaj omogoča gibanje nog brez večjih motenj. Prav tako poseben stolček, ki ima spodaj okroglino – otrok mora imeti nogi na tleh, a se lahko na stolu pozibava. Mora pa biti previden, da ne pade.

Ena izmed možnosti je tudi glasba. Klasična glasba na začetku ure ali med poukom umiri in sprosti ne samo osebe z ADHD, temveč ugodno vpliva tudi na druge.

Učitelj naj spodbuja k redu – urejena miza, peresnica in torba. Na učenca z ADHD zelo pozitivno vpliva tudi bližina sošolca, s katerim se dobro ujameta in mu je lahko v dodatno oporo in pomoč. Slednje je zelo učinkovito na predmetni stopnji, če smo pri oblikovanju skupin za projektno delo pozorni na to, da so skupaj učenci, ki se medsebojno podpirajo.

V sodelovanju z izvajalcem DSP lahko podpremo otroke z ADHD-jem. Izpostavimo njihove talente, da jih razvijajo in uresničujejo. Pohvalimo jih, četudi za malenkosti. Ravno tako njihove prizadevne starše. Odnos z njimi je ključen – skupaj smo učinkovita podpora otroku z ADHD.

Fotografije v članku (avtorji oz. vir): Andraž Purg, Blaž Weindorfer in osebni arhiv Lidije Šket Kamenšek.