Mag. Katarina Kesič Dimic: “Ni človeka, ki mu ne bi bilo mogoče najti neke težave.” (1.del)

Foto: Bojana Klemenc.

Mag. Katarina Kesič Dimic je specialna pedagoginja, antropologinja, pisateljica in vodnica terapevtske psičke. Pri svojem delu se srečuje z otroki s posebnimi potrebami in njihovimi starši. V intervjuju za naš portal je razbila marsikateri predsodek, ki velja za “posebne potrebe”. Opozorila je tudi na neurejenost področja pri pridobivanju dodatne strokovne pomoči (DSP) in z nami delila svoje bogate izkušnje ter nakazala svojo vizijo šolskega sistema.

Veliko (oz. vedno več) otrok ima neke »posebne potrebe«. Je bilo vedno tako in ti otroci pač niso bili prepoznani ter so tiho trpeli ali so tudi kakšni objektivni razlogi, da ima danes marsikje tretjina razreda odločbo?

Odstotek otrok s posebnimi potrebami se globalno ni spremenil. Teh otrok je bilo vedno približno enako. Razlog za občutek, da jih je sedaj več, pa je, ker se šola skuša obnašati bolj inkluzivno. To je danes precej moden izraz. Cilj inkluzije je umestiti čim več otrok s posebnimi potrebami v redne programe osnovnih šol. Trenutna realnost je, da za pravo inkluzijo šole nimajo niti dovolj sredstev (pripomočkov) niti dovolj usposobljenega kadra. Današnjemu stanju v šolah lahko rečemo integracija, čeprav marsikdo tega ne želi slišati. Šele ko se bosta program in napredovanje otrok popolnoma prilagodila posameznemu otroku, bomo lahko govorili o inkluziji.

Ko sem sama hodila v šolo, so bile meje zelo jasne. Otroci s kakršnimikoli težavami so bili zelo hitro premeščeni v šole s prilagojenimi programi. Spominjam se, da sem bila kot študentka na praksi v šoli s prilagojenim programom in sem težko razumela, zakaj je bil tam nek fantek, ki je bil očitno zelo bister. Učiteljica mi je odgovorila, da je tam zato, ker težko in počasi bere. Danes bi bil tak otrok na redni osnovni šoli z odločbo zaradi disleksije. Časovno to sploh ni tako zelo daleč nazaj.

Eden od razlogov, da imamo občutek, da je danes tega več, je gotovo v tem, da v družbi obstaja večja ozaveščenost in prepoznavanje raznih motenj. V šolstvu, pa tudi v družbi se je glede tega v zadnjih petindvajsetih letih zgodil velik obrat. Leta 2002 je bil sprejet Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Tudi prej so sicer na osnovne šole prihajale mobilne specialne pedagoginje in nudile individualno pomoč otrokom s specifičnimi učnimi težavami.

Pred tridesetimi leti je bil otrok, ki ni zmogel rednega programa, hitro prešolan v šolo s prilagojenim programom. S tem se ni nihče kaj posebej ukvarjal ali obremenjeval. Tako je bilo. A ker je bilo tovrstno šolanje tako ločeno, je bila tudi stigma zelo močna in očitna. Z leti je šola postala bolj »prijazna« do otrok s težavami, ostajajo v rednem šolanju in mi imamo občutek, da jih je več.

Drugi razlog, zakaj imamo občutek, da jih je več, pa je ta, ker imamo danes neprimerljivo večji dostop do informacij. Z dobo interneta vemo vse o vseh. Včasih si vedel, kaj se dogaja v tvoji šoli, pa še v kaki sosednji … In to je bilo to. Danes pa lahko po spletu bereš o vsem, kaj se dogaja v katerikoli šoli. In enako prehajajo informacije o težavah otrok, o možnih pomočeh …

Posledično se je zgodila tudi destigmatizacija teh motenj …

Ja, po eni strani pozitivna destigmatizacija, po drugi strani pa ta destigmatizacija postaja zaželjena, saj si marsikdo že umisli imeti kakšno motnjo, da bi lažje shajal v šoli s pomočjo in pripadajočimi prilagoditvami. Pogosto bi na tak način radi tudi starši prikrili neučinkovite vzgojne prijeme in posledično slabe delovne in učne navade. To je pa druga plat te zgodbe, ki zahteva precej previdnosti in znanja.

Izjemno pomembno se mi zdi omeniti tudi to, da trenutno vlada precej neurejeno stanje na področju diagnosticiranja teh motenj za pridobitev odločbe o usmeritvi v program z dodatno strokovno pomočjo (DSP).

Pogosto bi radi tudi starši z diagnozo neke motnje prikrili neučinkovite vzgojne prijeme in posledično slabe delovne in učne navade.

Nam poveste več o tem …

Iz vrst specialnih pedagogov je šlo veliko ljudi v zasebne vode in tako proti plačilu izvajajo preglede in izdajajo strokovna mnenja. Zakonodaja temu ne sledi in zaenkrat še ne obstaja nobena regulativa, koliko ur naj bi nekdo opravil z otrokom, preden lahko mnenje izda. V šolah dobivamo poročila, ki jih nekateri zasebni specialni pedagogi izdajo mnenje za posameznega otroka že po dveh urah. Kar je izjemno pogumno. Mislim, da prihaja do konkretnega konflikta interesov. Opažamo namreč, da je lahko ista oseba – specialni pedagog, zaposlen na neki osnovni šoli in izvaja DSP, popoldne prek popoldanskega S.P. izvaja diagnostiko za otroke, katerih starši potrebujejo mnenje zunanje institucije za pridobitev odločbe. Potem pa je lahko isti človek še član ali celo predsednik Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Kako higienično je to, lahko vsak premisli pri sebi. Nekateri starši želijo prehiteti sistem in so za to pripravljeni in zmožni plačati. Če pogledamo realno, če za nekaj plačaš, je običajno, da nekaj dobiš v zameno. Dejstvo pa je, da ni človeka, ki mu ne bi bilo mogoče najti neke težave. Če bi vas podrobno analizirala, vam gotovo lahko ugotovim kakšno motnjo. Če nič drugega, bi bil lahko napačen vaš prijem pisala.

O tem sploh ne dvomim …

Ja, ampak – in to vedno povem tudi staršem – vprašanje je, ali te ta motnja ovira ali ne. Dokler te nekaj ne ovira, tega ni treba izpostavljati in obešati na veliki zvon, temveč otroka opogumljati pri tem, kar zmore, ter mu ponujati določene strategije za pomoč. Specialni pedagogi vedno korigiramo pisavo in držo pisala – pravilen tritočkovni prijem. Dejstvo pa je, da vsaj polovica odraslih napačno drži pisalo. Ampak če si to avtomatiziral in učinkovito zapisuješ in si s tako držo pisala uspešen v življenju, je popolnoma vseeno. Zagotovo ni potrebe, da bi to korigirali pri dvajsetletniku. Poznam otroke, ki enico pišejo od spodaj gor. Učiteljicam običajno to ni všeč. Pa vendar … V primerih, ko za nas pravilen vrstni red zapisa otroku ne steče, mu pustimo njegovega, če je ličen in čitljiv. Nimamo vpogleda v nevrološki potek razvoja pri otroku, zato se ne smemo igrati bogov. V določenih primerih lahko otroku z nekim preusmerjanjem na silo bolj škodimo kot koristimo. Zato je potrebne veliko modrosti in opazovanja konkretnega otroka.

Realno je, da lahko pri vsakem človeku najdeš kakšno motnjo, če jo iščeš. Zasebno diagnosticiranje se trenutno izvaja zelo pogosto, skoraj večinoma.

V določenih primerih lahko otroku z nekim preusmerjanjem na silo bolj škodimo kot koristimo. Zato je potrebne veliko modrosti in opazovanja konkretnega otroka.

Zakaj?

Ker imamo v javnih (koncesijskih) inštitucijah stanje, da če se danes naročiš, čakaš na vrsto dve leti. Kar je nevzdržno. Tako je prepoznavanje težav in posledično tudi pridobitev odločbe o usmeritvi žal postal privilegij otrok bolje situiranih staršev (sploh gledano z vidika časovnih okvirov). Kot nam povejo starši, za diagnostiko – vsa strokovna mnenja – odštejejo med 700 € in 1000 €. Zadnjič sem ravno ujela podatek, da je ura pri nekem zasebnem psihologu 80 €, da prideš na vrsto v treh tednih. Če gre za intervencijo in potrebuješ pomoč jutri, pa 180 €. To področje se je močno amerikaniziralo in to je hudo narobe. Gre za zaslužkarstvo na račun šibkih in potrebnih pomoči.

To zveni zelo grozljivo. Vsi plačujemo (in to ne malo) zdravstveno zavarovanje …

Pomembno je, da se o tem govori in se predstavi realnost. Takšno stanje je pri razvijajočih se otrocih in mladostnikih nevzdržno.

Kaj bi se moralo zgoditi na ravni ministrstva, na ravni države, da bi se te stvari uredile?

Mislim, da bi se moral sistem vrniti v stanje, kot je bilo nekoč, pred 2002, a z nekaj temeljitimi strokovnimi prenovami. Menim, da bi moralo biti tako: Kot ima sedaj vsaka šola glede na število učencev normativ, koliko ur svetovalnega delavca jim pripada, bi morali podobno uvesti za specialne in socialne pedagoge. Potem bi bili ti časovno razbremenjeni (za DSP gre enormno število ur, čemur sledi pomanjkanje ustreznega kadra) in bi lahko precej bolj kvalitetno in učinkovito izvajali svoje delo. Imeli bi več časa za prepoznavanje in odkrivanje otrok z različnimi težavami. Začeti bi bilo treba že takoj v prvi triadi, že tam prepoznati težave in močno vključiti ter opolnomočiti starše za delo z otrokom doma. Pri otroku bi razvijali kompenzacijske strategije. Pomoč bi dobili takoj, ko bi bilo to potrebno. Sedaj pa lahko nekateri otroci na odločbe čakajo 2 leti, vmes so brez prave strokovne podpore in poleg vseh učnih težav se lahko zaradi tega pridružijo še težave v vedenju in čustvovanju.

Prepoznavanje težav in posledično tudi pridobitev odločbe o usmeritvi žal postaja privilegij otrok bolje situiranih staršev (sploh gledano z vidika časovnih okvirov).

Določeni starši imajo ambicije, da so otroci odličnjaki in v odločbi vidijo orodje do tega cilja. Otroci dobijo dodatno strokovno pomoč, ki jo starši vidijo kot brezplačne kvalitetne inštrukcije (kar realno tudi so), tudi vpisni postopek na srednje šole je posledično olajšan. Žal ti starši ne poskrbijo za krepitev delovnih in učnih navad. Katastrofa na dolgi je rok je brezizhodna.

Gotovo pa tudi sodobni svet vpliva na nek odstotek otrok s težavami v razvoju in mnoga težavna stanja so pridobljena z načinom življenja. Prehrana, medikalizacija otrok, ekranizacija, odsotnost gibanja, spanja … Že dojenčki so zaprti v lupinice, stolčke, vozičke in gledajo v ekrane med hranjenjem ali celo dojenjem …

Verjetno bi kakšni starši potrebovali odločbe še bolj kot otroci …

Predvsem učenja vzgojnega ukrepanja. Veščine, ki so bile nekaj generacij nazaj popolnoma samoumevne, del kmečke pameti. Nekateri starši potrebujejo veliko pomoči pri vzgojnih prijemih. Opogumljanja, da si sploh upajo speljati določene zahteve. Spomnim se na primer očeta, visokega skoraj 2 metra, ki je spraševal, kako naj svojemu najstniku vzame mobitel. Starši imajo tudi pomisleke pri vzdrževanju rutine in strogosti. Mnogi mislijo, da je vzpostavljanje discipline kazatelj odsotnosti ljubezni. Pa je ravno obratno. Primerna in jasna strogost je pogoj varne navezanosti in tudi spoštovanja. Seveda je otroci na začetku ne sprejmejo z navdušenjem. So pa kasneje kot odrasli močno hvaležni staršem. In za vzgojo svojih otrok dobijo prave smernice in vrednote.

Primerna in jasna strogost je pogoj varne navezanosti in tudi spoštovanja.

Veliko odraslih spoznava, ko njihovim otrokom postavijo neko diagnozo, da so tudi sami trpeli za isto motnjo v otroštvu in jo z velikimi mukami nekako zaobšli ali pa za njo trpijo še danes,  posledično pa niso (v polnosti) razvili svojih potencialov, saj je šla večina energije v korekcijo te motnje. Bi morali več delati tudi na ozaveščanju odraslih? Na našem portalu imamo odličen članek o tem, kako je mama pri svojem četrtem otroku, ki so mu diagnosticirali disleksijo, tudi pri sebi ugotovila isto motnjo. In tudi to, da se je sama priučila nekih obvodov, da je to motnjo presegla …

Da je vse to presegla, je njena velika zmaga. Osvojila je marsikatere veščine, ki jih sicer verjetno ne bi nikoli. Po drugi strani pa se je do takrat gotovo večkrat slabo počutila in se imela za neučinkovito. Kadar trpimo za nekim stanjem, ki pa ni imenovano in naslovljeno, se v večini primerov počutimo izgubljene, prestrašene in celo nesposobne. To zelo vpliva na človekovo življenje. Pri nekaterih lahko neodkrite motnje vodijo v depresivna stanja. To se lahko zgodi pri deklicah z motnjo ADHD. Ta motnja se še vedno obravnava kot fantovska in mnoga dekleta, ki samo veliko govorijo in jih imajo za zmedene ter raztresene, ostanejo neodkrita.

Opažam, da ima veliko staršev zadrego priti v šolo. Zbuja jim tesnobo in odpor. Motenj pa je seveda veliko tudi pri odraslih, saj ne izzvenijo, ko zapustimo šole. Zagotovo imam kakšno tudi sama. Jemljem pa jih kot prednost, saj tako lažje pomagam otrokom ali pa jih vsaj razumem. Pomoč s piedestala superiornosti je vedno manj učinkovita. Velikokrat tudi rekrutiram starejše učence, da pomagajo mlajšim, in sploh ne bi mogla reči, da so v tej pomoči vedno najboljši odličnjaki, učenci brez težav pri učenju. Tisti, ki je zelo sposoben in mu je pridobivanje znanja zelo naravno ter se mu ni treba veliko učiti, tak otrok ali tudi odrasel, običajno težje uči druge. Svetovni prvak v neki športni disciplini ni nujno tudi najboljši trener.

Pogosto javno povem, da še danes nimam avtomatizirane poštevanke. Ne vem, zakaj. Možgani imajo pri vsakem človeku vzpostavljene drugačne povezave in sisteme delovanja. Imam pa kljub vsemu magisterij znanosti. Zagotovo sem že kot mala deklica našla neke kompenzacijske načine, da poštevanko vseeno prikličem na prav poseben način in včasih pri računanju prehitim tiste, ki težav sploh nimajo. Ovire so torej diskutabilne. Je pa podporno okolje izrednega pomena.

Da prepoznaš neko motnjo pri sebi, še zlasti v odrasli dobi, je lahko velika priložnost. Morda izstopiš iz vloge žrtve in drugim ponudiš veliko svojih izkušenj in vedenj.

Obstaja sploh neki prototip popolnoma zdravega otroka ali tudi odraslega človeka?

V trenutni družbi očitno ne. Že farmacevtski lobi si želi, da bi bili vsi bolni. Zdrave meje za določene laboratorijske postavke se nižajo hitreje od vse evolucije … Žal opažamo izjemno medikalizacijo otrok. Če gre najstnik nekam v obravnavo, se praviloma vrne z zdravili. Ne glede na težave. To me zelo skrbi. Zaradi narave svojega dela poznam ozadja mnogih različnih družinskih zgodb. Kako naj medikamentozna terapija pri otroku reši družinske težave?! Otrok ne bo v redu, dokler bo v neustreznih razmerah. Praviloma se obravnava posameznega otroka, ne pa vedno tudi družine, čeprav včasih težave očitno izvirajo iz družinskega okolja. Manjka celosten pristop.

Z neučinkovito in neustrezno ciljano medikalizacijo pa njegove težave dolgoročno samo še povečamo. Naučen občutek, da za vsako čustveno težavo obstaja čudežna tabletka, je žal zgrešen in ne vodi v dober razplet v odraslosti.

Praviloma se obravnava posameznega otroka, ne pa vedno tudi družine, čeprav včasih težave očitno izvirajo iz družinskega okolja. Manjka celosten pristop.

Kako vi osebno uspete predelati žalostne zgodbe s katerimi se srečujete?

Počasi. Mogoče jih niti ne predelam. Večina jih ostane nekje v meni. Žal se nikomur ne zdi pomembno, da bi bili specialni in socialni pedagogi upravičeni do supervizije. Za ta namen ni predvidenih sredstev. Bilo bi pa dobrodošlo in precej potrebno.

Sicer veliko hodim po gozdu in hribih s svojo terapevtsko psičko, kopljem po vrtu in se ukvarjam z zelišči. Tudi berem veliko. Zdravilni in blagodejni so tudi pogovori s podobno mislečimi stanovskimi kolegicami – delujejo in učinkujejo kot intervizija.

Terapevtski pes?

Z uvajanjem terapevtskega psa sem začela pred leti. Prvi kuža, ki je začel obiskovati moje ure, je bil Lord z vodnikom Matjažem Reisnerjem, mojim sodelavcem. Ta pasja naveza je prerasla v željo, tako da sem sama posvojila psičko Rozi iz zavetišča s Hrvaške. Po vseh opravljenih šolanjih sva zdaj tudi midve terapevtski par pri društvu Tačke pomagačke. Enkrat tedensko hodi z mano v šolo. Imava pasjo bralno značko, da spodbujamo čim več branja. Obiskujeva tudi lokalno knjižnico in občasno nekatere druge ustanove. Otroci prebirajo kužku in izvajajo druge dejavnosti, povezane z branjem in računanjem. Pes posluša na drugačen način kot odrasli ljudje. Ne kritizira. Predstavlja zelo pozitivno pedagoško manipulacijo in motivacijo. S pomočjo živali se da zelo učinkovito delati z otroki s posebnimi potrebami. Še zlasti na področju branja, matematike, čutenja in čustvovanja.

Druga pozitivna stvar je delo s psom v naravi. Tam se otroci nastavijo na prave frekvence in se umirijo, čeprav navidezno kričijo in tekajo. Učinkov sicer ne moremo meriti, a lahko vam povem, da se včasih zgodijo pravi čudeži. Manjka nam samo še glasba iz filma Sreča na vrvici.

Nekoč je posebna šola veljala za veliko stigmo. Kako je danes glede tega? Mnogi poročajo o tem, da so se njihovi otroci ob vključitvi v posebno šolo prerodili …

V večini primerov družina zadiha. Prej so starši cele dneve sedeli ob otroku in zvezkih. Vsa družina je bila obremenjena, tudi sorojenci, ki so izgubljali pozornost staršev. Mame so izčrpane, otrok je izčrpan, nima nobenega otroštva. Vedno je najslabši – ne glede na to, koliko dela vloži. Njegove ocene ne kažejo količine njegovega truda. Otroci se resnično prerodijo ob prešolanju. So uspešni, zadovoljni in končno imajo občutek lastne vrednosti. Za svoj vložen čas dobijo realen rezultat.

Z vključitvijo v šolo s prilagojenim programom mu ni zaprta nobena pot. Tudi otrok s takšne šole lahko kasneje pride do doktorata. Morda nekdo potrebuje samo malce dlje časa za zorenje. Ni vredno življenja, zdravja, otroštva …, da se otroka sili in potiska v nekaj, česar ne zmore.

Stigmo pa vedno ustvari celotna družba. Način, kako gledamo na šibke in na kakšno mesto jih postavimo v družbi, kakšen odnos do njih zavzamemo, kako jih obravnavamo, pove vse o kulturi naše družbe.

Z vključitvijo v šolo s prilagojenim programom ni otroku zaprta nobena pot. Tudi otrok s takšne šole lahko kasneje pride do doktorata.

Kje vidite največjo težavo slovenskega šolskega sistema in kaj bi morali storiti danes, da bi bilo čez pet let bolje?

Trenutno je eden največjih problemov kader. Primanjkuje ga in v praksi se že dogaja, da je primeren kdorkoli. Za delo v šoli moraš biti najprej pedagog, šele potem pride strokovno znanje in poučevanje konkretnega predmeta …

V poplavi odločb se sedaj pojavlja tudi težava, ker ni ustreznih izvajalcev (specialnih pedagogov) in na odločbah je zapisan ves nabor možnih izvajalcev. Recimo to, da otrok dobi DSP tri ure na teden in da jih lahko izvaja specialni pedagog ali socialni pedagog ali pedagog ali skoraj že kdorkoli. To je podobno temu, kot da bi imela operacijo na srcu in bi mi napisali, da me bo operiral zobozdravnik ali ginekolog ali kardiolog.

Pot do odločbe zna biti za starše kar naporna, Komisije za usmerjanje v nekaterih primerih vztrajajo, da mora otrok nujno po mnenje k pedopsihiatru, sploh v primerih ADHD. Če nimajo tega mnenja, se otroka ne da usmeriti kot dolgotrajno bolnega, da lahko dobi pet ur DSP na teden. Na pedopsihiatra se čaka tudi dve leti. Na koncu postopka usmerjanja, po vsej kalvariji čakanja in pridobivanja mnenj, pa šola otroku ne more ponuditi ustreznega izvajalca in na odločbi zapišejo »ali–ali« in na koncu otrok sploh ne dobi primerne obravnave. Sami presodite, koliko je to strokovno in ustrezno.

Država bi morala ukrepati, da bi pedagoški poklic zopet pridobil na ugledu. Na prvem mestu so seveda plače. Pa ne toliko plače tistih, s kilometrino v šolstvu, ki so že imeli možnost napredovati. Ampak plače mladih pedagogov, ki so občutno prenizke. Veliko mladih, ki dokončajo pedagoško fakulteto, si poišče zaposlitev v drugih, bolje plačanih panogah. Veliko se govori, zgodi se pa nič.

Predstavljam si, da je to psihično lahko zelo naporen poklic …

To je poklic, kjer pet, šest ur ne greš na stranišče, ker če greš, tvegaš, da se bo kaj zgodilo. In ti si odgovoren in boš kriv. Poznam primere učiteljic, ki na stranišče hodijo z učencem, saj se bojijo, kaj bo med njihovo odsotnostjo ušpičil v razredu. Počaka jih pred vrati wc-ja. Žal je to realnost. Ni enostavno. Seveda odpadejo tudi vsi zasebni klici zdravnika in drugih uradnih ustanov, ki jih je običajno treba opraviti v dopoldanskem času. Zelo naporen je tudi občutek odgovornosti. Predvsem pri gibanju na prostem, kjer se otrokom lahko še hitreje kaj zgodi – kljub vsem absolutnim varnostnim ukrepom.

Mnogi učitelji tudi pravijo, da imajo večje težave s starši kot z otroki …

Seveda. Manca Košir je nekoč podala odlično izjavo: »Starši se bojijo svojih otrok, učitelji pa staršev.«

Starši se pogosto vmešavajo v stvari, kjer ni smotrno, da se. Veliko bolje bi naredili, če bi energijo porabili za to, da doma opolnomočijo svojega otroka, da se bo drugič bolje znašel v neki situaciji. Istočasno pa se ne odzivajo in ne vključujejo v stvari, v katere bi se nujno morali. Včasih te najbolj nujne stvari zahtevajo veliko napora in tudi dela na sebi, kar pa ni vabljivo, ker je trdo in dolgotrajno opravilo. Iskati krivdo izven sebe ali domačega okolja pa je precej lahko.

Mnogi očitki so tudi, da so otroci zasičeni s snovjo, da je preveč podrobna … Je kaj na tem?

Še vedno je velik poudarek na faktografskem znanju in premalo je spodbujanja h kritičnemu razmišljanju. V manj kot v pol minute lahko na Googlu najdemo vse podatke, ki se jih otroci učijo v OŠ. Veliko vprašanje pa je, koliko jih učimo kritično presojati in umeščati te informacije. O njih razmišljati in nanje pogledati z različnih zornih kotov. Na primer: je bil napredek, da je Krištof Kolumb odkril Ameriko? Za koga je bil in za koga ne? Premalo je tudi učenja o čustvovanju, primerni in spoštljivi komunikaciji, o reševanju prepirov, odgovornosti, vrednotah. V življenju kasneje potrebujemo veliko tega znanja, pa je samoumevno, da ga imamo, čeprav ga nikjer nismo dobili.