Igor Vovk: “Delo v stiku z naravo je za duševno zdravje izjemnega pomena”

Igor Vovk med svojim govorom ob dvajsetletnici Zavoda Iskreni. (Foto: Tomo Strle_CITRUS)

Igor Vovk je ustanovitelj in direktor Zavoda Iskreni. Je prodoren in podjeten človek izjemno širokih znanj in zanimanj. Pred dvajsetimi leti je sledil notranjemu klicu in ustanovil organizacijo, katere cilj je podpirati in opolnomočiti slovenske družine na vseh področjih njihovih življenj. V intervjuju ob dvajsetletnici Zavoda Iskreni je spregovoril o začetkih zavoda, o njegovem poslanstvu, o svojem osebnem razvoju skozi ta leta, pa tudi o preizkušnjah, ki jih prav tako ni manjkalo. 

Zakaj ste ustanovili Zavod Iskreni? Kako se je vse skupaj začelo?

Začetna zgodba sega na duhovne vaje poleti 2004. Poslovili smo se od Mladi.net in se na teh duhovnih vajah pri Sv. Marku nad Koprom z Lojzetom Kržišnikom poglabljali v prve apostole ter njihovo življenje in vzporedno brali knjigo Kje je moj sir. Knjiga govori o tem, da miške tekajo iz dneva v dan na isti kraj, kjer je sir, potem pa, ko tam zmanjka hrane, sta dva tipa – tisti, ki obupa, in tisti, ki začne iskati nov sir. No, mi smo se takrat odločili, da smo mladi.net sicer prerasli, da pa smo poklicani na novo pot – novo lokacijo »sira«. Vedeli smo, da mora biti ta pot prek spleta in za družine. Začeli smo s portalom iskreni.net in šele potem pripravili načrt za družinsko organizacijo oz. nekaj več.

Kaj je bil ta več?

Že takoj ob začetku portala smo pričeli tudi z e-pripravo na zakon. Z njo smo ponudili nekaj, česar takrat obstoječe priprave niso ponujale. Procesnost, globino in možnost, da se par res temeljito pogovarja. Rezultate pogovora je vsak zapisal, kajti ugotovili smo, da je zapis izjemno koristen, saj z njim narediš tudi samorefleksijo. Novost je bila tudi to, da smo v ospredje priprave kot voditelji stopili zakonski pari.

Na vseh takratnih pripravah je bila glavnina voditeljev duhovnikov. Zakonski pari, ki bi mladim kaj povedali, so bili tam zgolj za popestritev. Običajno je žena nekaj povedala in mož je kimal. To je tudi nas osebno nekoliko nerviralo, saj smo se tudi sami v tistih letih pripravljali na zakon. Takrat smo se odločili, da želimo biti protagonisti priprave na zakon zakonski pari in da v to potem povabimo duhovnika, ki spregovori o zakramentu svetega zakona. To se je izkazalo kot zelo dobro. Tudi duhovniki, ki so vstopili v ta proces – in veliko jih je bilo v teh letih – so povedali, da so tudi sami izjemno veliko dobili.

Lotili ste se tudi organizacije dogodkov in pričeli z načrtnim delom organizacije?

Ja, leta 2007 smo organizirali prvi dogodek za družine. Gasilci so imeli dogodke, motoristi … družine pa ne. Ob mednarodnem dnevu družine v maju smo tako pripravili prvi Festival družin, ki je presenetil tako nas, udeležence kot medije. Povzročili smo lokalne zastoje. 🙂

Takrat smo bili vsi po svojih službah in smo vse delali v svojem prostem času. Ta Festival družin nas je porinil čez meje naših zmožnosti in spoznali smo, da je edina pot ta, da delamo poslanstvo v svojem službenem času. Takrat smo pisali veliko ljudem, podjetjem, cerkvi, šolskim sestram … s prošnjo, ali bi podprli delo naše družinske organizacije, da bi lahko začeli delo opravljati profesionalno. Povsod smo dobivali negativne odzive, Šolske sestre Sv. Frančiška Kristusa Kralja pa so bile pripravljene podpreti prvo seme. Vzpodbudile so nas, da naj isto količino sredstev v prvem letu pridobimo še dodatno na trgu. In to smo tudi presegli – to je bil začetek profesionalizacije. Od takrat naprej se je začelo vse skupaj precej hitro razvijati.

Vmes ste začeli tudi projekte, ki pa se niso prijeli … Kako ste razločevali, katera pot je prava?  

Vedno smo delali refleksijo trenutne družbe in tega, kakšne potrebe ima. Potem pa smo šli to testirat na trg. Najboljša pot se je namreč skozi leta izkazala ta, da nekaj dejansko preskusiš. Marsikaj se je zelo prijelo, marsikaj pa tudi ne. Eden od projektov, ki se ni prijel, pa smo k temu projektu zelo resno pristopili, je bila Družinska kartica, ki bi družinam omogočila različne popuste. Želeli smo prenesti uspešen belgijski model. Vendar je tam vse slonelo na mikro trgovcih in mikro okolje je bilo tam izjemno spodbudno za manjša družinska podjetja. Tam so imetniki kartice celo gorivo točili s popustom. Zelo trdo smo delali. Ni večjega podjetja v Sloveniji, ki ga ne bi obiskali, tu in tam smo kaj dobili, ampak nič večjega in predvsem na trgu goriva, ki je med največjimi stroški družinskega proračuna, se ni dalo doseči nobenega popusta. Država ga je namreč tako močno regulirala (in ga še regulira), da še danes dajo popust za vse, samo za gorivo ne.

Podpirati želimo družine tam, kjer so v sodobnem svetu najbolj ranljive, in s tem prinašati v družbo kulturo življenja ter zavest o pomenu družine.

Kaj je poslanstvo Zavoda Iskreni?

Na začetku je bilo poslanstvo zelo preprosto. Narediti portal in organizacijo, ki bosta podpirala družine. Potem pa smo naše poslanstvo izpopolnili. Podpirati želimo družine tam, kjer so v sodobnem svetu najbolj ranljive, in s tem prinašati v družbo kulturo življenja ter zavest o pomenu družine. Zato je Zavod Iskreni zavod za kulturo življenja.

Že pred leti smo zaznavali, da kultura smrti sistematično vdira v sam ekonomski, družbeni in kulturni svet. Na koncu celo v šolstvo. To so bile vedno naše ključne teme. Nedotakljivost življenja od spočetja pa do naravne smrti. Kontraceptivna miselnost je v vseh main-stream medijih. Največjo pozornost je družba posvečala temu, kako preprečiti življenje, ne pa temu, kako ga spodbuditi. Sam življenjski slog pa je z leti prinesel popolnoma diametralno težavo. Najprej hormonsko kontracepcijo kot nekaj splošno dobrega, potem življenjski slog, vključno z nezdravo prehrano ter življenjskim ritmom. Danes je tako bistveno večja težava neplodnost.

Kako pa podpirate konkretne družine v vsakdanjem življenju?

Prek izobraževanj in terapij skušamo opolnomočiti posameznike, zakonce in družine, da v polnosti zaživijo to, za kar so ustvarjeni. Od čisto konkretnih spodbud pri vzgoji od dojenčka, šolarja in najstnika, pa vse do odnosov med zakoncema in s starimi starši. In tudi nenazadnje o družinskem proračunu in financah. Vse se med seboj zelo prepleta. Velik pomen dajemo tudi duhovnosti. Verjamemo, da ima Bog načrt za vsakega človeka. In ta načrt za vsakega je izjemen. Uresniči pa se lahko le takrat, ko mu človek prisluhne in ga izpolnjuje.

V teh dvajsetih letih se je tudi na tvojem osebnem življenjskem področju marsikaj spremenilo. Začel si kot neporočen, danes pa si poročen in izkušen oče štirih otrok. Kako si osebno zorel skozi razvoj zavoda?

Brez žene ne bi tega niti začel. Maja je vedno bila in je podpora tako pri mojem delu kot zavodu, a ne želi biti v ospredju. Tukaj namreč letijo po tebi tako dobre kot slabe stvari. Skozi leta seveda vsak človek odrašča. Bilo je kar nekaj obdobij, ko si rečeš: »Ma, kaj mi je tega treba.« Veliko je bilo zunanjih napadov. Toda najbolj so boleli notranji. Od tako imenovanih zaveznikov, od katerih tega ne bi nikoli pričakoval. To ne vpliva le nate osebno, ampak tudi na vso tvojo družino. To so preizkušnje ob katerih se vprašaš, ali so sploh smiselne, ampak ko vidiš sadove, veš, da so in da se splača iti preko vsega tega. Večkrat vidim, da ima Bog res smisel za humor. Predvsem pa ima največkrat popolnoma drugačno vizijo, kot si jo jaz predstavljam.

Vsi štirje otroci me zelo spreminjajo in mi nastavljajo ogledalo vsak na drugem področju. Glavna sprememba na mojem osebnem področju v teh dvajsetih letih pa je v tem, da sem postal izjemno ponižen do vsakega človeka in odnosa. Ne sodim več toliko kot prej, ko sem slonel na nekih teoretskih okvirih. Skozi teh dvajset let sem doživel in videl toliko zgodb, da imam izjemno veliko spoštovanje do slehernega človeka – tudi do tistega, ki me morda napada, ponavadi iz svoje stiske in nemoči.

Največjo pozornost je družba posvečala temu, kako preprečiti življenje, ne pa temu, kako ga spodbuditi.

Katere so bile najhujše preizkušnje v teh dvajsetih letih?

Prva preizkušnja je bila leta 2012. Za Festival družin smo imeli že ves program, vabila in sponzorje …Vse je bilo pripravljeno. A kot vedno je nekaj tednov prej napeto tudi že brez preizkušenj. Potem pa so se začeli močni pritiski, grozili so našim sponzorjem s protesti, grozili po telefonu, z najetimi osebami in mediji. Ti napadi so bili sistematični in dobro organizirani. Neuradno smo izvedeli, da so plačani iz javnih sredstev. Bilo mi je nedoumljivo, zakaj vendar nekoga moti en preprost praznik družine. Zakaj jih lahko nekaj tako preprostega moti? To je bilo lahko le sad zla.

Druga stvar, ki je bila vedno velika bolečina in ovira, pa je bila stalna in dosledna ignoranca večinskih medijev pri naših ključnih temah. Ena od teh je bila recimo demografija. Pa ne v nekem političnem smislu, ampak v podajanju sporočila, da se »otroka splača imeti« tako za zakonca kot za narod. Mediji so raje sejali in še vedno sejejo zgodbice, da je boljše ne imeti otrok, da je boljše ne biti rodoviten, da je boljše iti na lahko skozi življenje … Naredili smo recimo raziskavo o splavu na reprezentativnem vzorcu. Ljudje so bili seveda večinsko za splav. A zastavili smo še eno zanimivo vprašanje. Se strinjate s tem, da bi bil pred splavom nujen posvet s stroko? S tem se je strinjalo kar 91 % ljudi. V nekaterih zahodnih državah je namreč to urejeno tako, da mora od posveta pa do splava miniti vsaj 3 dni.

Toda nobenega medija to ni zanimalo in noben medij tega ni želel objaviti. To nas je bolelo. Da ključni vidiki našega naroda, naše države ne zanimajo nobenega medija. Iz tega se je takrat rodila zamisel, da bi ustvarili svoj medij, ki bi bil odprt za različne teme in bi bil predvsem zrcalo družbi. Tako je Zavod Iskreni leta 2013 ustanovil Domovino, ki je izhajala znotraj Iskreni vse do junija leta 2022, ko je krenila povsem na svojo pot.

V preteklosti ste sodelovali tudi pri ustanovitvi civilne iniciative Dovolj.je, ki nudi oporo žrtvam spolnih zlorab … 

Res je. Že dva meseca po zagonu iskreni.net se je na nas obrnila prva žrtev. Tega je bilo kasneje vedno več. Nekega dne je do nas prišla gospa iz katoliškega medija in povedala, da se tam vsi pogovarjajo o določenem primeru, a nihče nič ne stori. Z različnimi ljudmi smo potem ustanovili civilno iniciativo Dovolj.je. Namen je bil opolnomočiti žrtve in jim nuditi varno okolje, kjer bodo slišani in bodo lahko začeli proces zdravljenja in na koncu odpuščanja. Ker dokler žrtev ni slišana, dokler ji ni priznano, da se je zgodilo, kar se je zgodilo, se proces zdravljenja in tudi žalovanja ne more začeti.

Predno pa smo zagnali civilno iniciativo Dovolj.je, sem razločeval več kot teden dni: naj grem osebno v to ali ne. Vmes sem imel tudi močne skušnjave, da bi odnehal. V trenutku, preden smo javnosti poslali vabilo na tiskovno konferenco, kjer naj bi se prvič pojavilo moje ime, sem tudi od nekaterih bližnjih slišal – pusti to, ker ni hvaležna tema, naj to drugi počnejo, to ti bo škodilo. In ravno v tisti uri, ko je bilo najtežje, me je poklical duhovnik Simon Potnik ter mi dejal: »Danes med mašo sem dobil jasno znamenje, da te moram poklicat. Kaj se dogaja?” Bil sem pretresen. Povedal sem mu, kaj se dogaja in za močne skušnjave. On pa mi odgovori zelo jasno: »Ne umakni se zlu, bodi ob žrtvah.«

Vse skupaj me je kar pretreslo, saj se s Simonom sicer poznava, a ne vidiva in slišiva se ravno pogosto – tudi po leto ali dve nisva v stiku. Tudi kasneje so se dogajale zelo močne silnice odpora in metanja polen pod noge. In to od ljudi, od katerih tega nikoli ne bi pričakoval. Danes lažje razumem, zakaj žrtve ne spregovorijo.

Prek izobraževanj in terapij skušamo opolnomočiti posameznike, zakonce in družine, da v polnosti zaživijo to, za kar so ustvarjeni.

Kljub temu pa so se na tem področju zgodili veliki premiki …

Dejansko se je več in prej spremenilo, kot sem pričakoval. V vseh teh letih so spremembe več kot očitne. Senzibilnost je neprimerljivo večja. Škofje iz leta v leto to temo jemljejo bolj resno. Danes je tudi papež zelo jasen. Spoznali so, da če ne začneš reševati takoj, pride vsaka mala stvar nazaj kot še večji cunami.

Kakšno vlogo ima Bog v tvojem osebnem življenju?

Držim se Ignacijevega načela: Moli, kot da je vse odvisno od Boga, delaj, kot da je vse odvisno od tebe. V življenju sem imel tri velike preskoke v odnosu do Boga. Prvi se mi je zgodil, ko sem šel z Majo v Medžugorje. Do takrat sem bil sicer aktiven, a predvsem tradicionalno veren. Tam pa sem prvič začutil močno navzočnost Marije in predvsem njeno varstvo. Potem nisem več hodil tja, ampak to zavedanje je ostalo. Naslednji korak je bil poroka z Majo. Ob poroki sem res začutil, da je Bog z nama in da ima načrt za naju. Tretji moment pa so bile 30-dnevne Ignacijeve duhovne vaje, ko greš postopno skozi Jezusovo življenje. Dobesedno s celim telesom. Te je vodil moj takratni duhovni spremljevalec p. Jože Roblek. Ta proces mi je dal bližino Boga v vsakdanjem življenju. Od takrat naprej skušam vsako jutro opraviti svoj ritual hoje/teka in molitve.

Držim se Ignacijevega načela: Moli, kot da je vse odvisno od Boga, delaj, kot da je vse odvisno od tebe.

Katera so bila tvoja največja spoznanja v teh dvajsetih letih?

Prvo je, da ne podcenjuj mladih in njihovih sposobnosti. Denimo to, da se dva odločita, da bosta oblikovala skupno življenje in družino, je ena največjih odločitev v življenju. Drugo je to, da je dobra priprava na zakon potrebna kot šoferski izpit za avto. Ogromno ljudi skoči v zakon le z nekimi čustvi, manjkajo pa jim osnovna orodja uspešnega skupnega življenja, manjka jim poznavanje različnosti ženske in moške narave, vpliv hormonov, ciklusa, načinov sporazumevanja …

Tretje spoznanje pa je bilo to, da smo moški ustvarjeni kot močnejši. Pa ne zato, da bomo nekoga povozili in nadvladali, ampak da bi ščitili ženske kot tudi vse, ki so v družbi šibkejši. Ženska pa je tista, ki v vse vdahne življenje, ljubezen, toplino in ustvarjalnost. Ti dve naravi sta si dopolnjujoči. Ideologija spola, ki danes skuša izenačiti – razvrednotiti moškega in žensko ju v bistvu oropa svojega bistva.

Kakšen bo svet za družine čez dvajset, trideset let?

Vem, da bo čez deset, dvajset let težji kot danes. Čez trideset let pa upam, da se bo trend začel obračati na boljše. Ker življenje skozi zgodovino je sinusno valovanje. Trenutno smo, vsaj v Evropi, na področju odnosov in družine v izjemnem padanju in očitno moramo pasti na neka trda tla, da se bomo zavedali realnosti in se nenazadnje tudi lahko odbili spet navzgor.

Zelo spodbudno se mi zdi to, da ljudje različnih nazorskih in političnih prepričanj vedno bolj začenjajo ceniti družino kot osnovo celico družbe. Danes pa tudi zagrizen levičar ugotavlja, da je dobra družina temelj za zdravo življenje in tudi družbo. Tega sicer še ne zmorejo reči na glas. Na kratki rok vidim, da še nismo na dnu, za naprej sem pa optimist. Tudi mladi so vse bolj prebujeni, saj konkretno čutijo slabosti t. i. modernizma in digitalne kulture.

Zavod Iskreni ni namenjen le kristjanom. Številni bralci portala, pa tudi udeleženci programov se ne deklarirajo kot verni, vseeno pa prepoznavajo družinske vrednote in odnose kot ključne … Kaj Zavod Iskreni lahko ponudi tem ljudem?

Na vseh področjih – portal, delavnice, terapije – se trudimo, da sprejmemo ljudi v takšnem stanju, kot so. In jih ne skušamo spreminjati. Pokažemo pa jim držo odnosov in družine, ki so univerzalna in gredo preko vseh meja. Tiste, ki so verni, pa tudi vzamemo zares in jim skušamo ponuditi poglobitev tudi na duhovnem področju. Zdi se mi, da je ta odprtost ključna. Drža »samo mi kristjani« je kontraproduktivna. To, da smo kristjani, moramo kazati predvsem s pristno držo in življenjem, ne pa z nekimi parolami in manifesti.

Kakšne načrte imaš za prihodnost?

Načrte razgrnemo sproti, ko »postanejo meso«. Bo še nekaj presenečenj. 🙂 Zadnje leto in pol krepimo video vsebine. Njihov namen je, da vsak posameznik ne glede na to, v katerem obdobju življenja je, najde nekaj zase. Podobno je s programi. Analiziramo duh časa in potrebe zakoncev in družin v spremenjenem se svetu in poleg obstoječih razvijamo nove. Trenutno delamo na programu za menopavzo. Opažamo namreč, da je med ljudmi ogromno neznanja o tem. Nemalo zakoncev gre v tem obdobju celo narazen, ker ne moški ne ženske ne razumejo naravnih fiziološko-psiholoških procesov, ki se jim dogajajo.

Tudi v Terapevtskem centru Iskreni imamo velike načrte, predvsem v smeri interdisciplinarnosti, da bi lahko vsako osebno obravnavali celostno.

To, da smo kristjani moramo kazati predvsem s pristno držo in življenjem, ne pa z nekimi parolami in manifesti.

Pomemben vir financiranja zavoda so tudi donatorji …

Ključni del našega delovanja ostajajo naši donatorji. Brez donatorjev se ne bi zgodilo nič, kar se do danes je. Samo donacije omogočajo, da delamo to, kar je resnično potrebno. Kjer gremo na razpise ali po sponzorska sredstva, so cilji vedno drugi. Zato je ta dar, ki ga namenite Iskrenim, blagoslov ne samo za nas in vas, ampak predvsem za številne, ki jim lahko dejansko pomagamo. Mnogim smo spremenili tok življenja in so zelo hvaležni za to.

Treba pa je poudariti, da so največji donatorji v bistvu najmanjši. Tudi to je pomembno spoznanje teh dvajsetih let. Tam, kjer daruje veliko ljudi po malo, je bistveno bolj v pravem duhu in smeri. Ko pridejo velike donacije posameznikov, denar hitro dobi nek drug okus in pride do neizrečenih pogojev oz. pričakovanj.

Letos smo oblikovali naročniški sistem, ki je tudi cenovno bližje ljudem. Hkrati pa kdor zmore, je povabljen tudi k donacijski naročnini. Naročnine in donacije so temelj delovanja portala iskreni.net.

Kaj pa dobijo naročniki?

V relativno kratkem času dobijo odgovor na njihove trenutne izzive življenja. Včasih lahko preprost stavek obrne vse. Iščemo sogovornike, strokovnjake, ki so že nekaj preživeli, že ustvarili nekaj globokega, dragocenega in so to pripravljeni deliti. Zakaj bi šli vsi na led, če so nekateri že bili in nam lahko o tem povedo. To je temelj, da se drug od drugega skušamo učiti in se podpirati v različnih življenjskih situacijah.

Kaj počneš za razbremenitev od vsakdanjega službenega stresa, ki ti ga očitno ne manjka?

Hoja, tek, posvečen čas z družino in kmetijstvo. Z ženo sva najela nekaj oljčnikov. Delo v stiku z naravo je po mojem mnenju za duševno zdravje izjemnega pomena. Dobesedno te prizemlji in ti da stik z realnostjo. Ni vse od tebe odvisno. Kakšna bo letina, je močno odvisno od vremena. Tako je tudi na drugih področjih življenja. Tudi če se ti zgodi kaj težkega, se ti zato, da boš zrastel na določenem področju.

Tam, kjer daruje veliko ljudi po malo, je bistveno bolj v pravem duhu in smeri. Ko pridejo velike donacije posameznikov, denar hitro dobi nek drug okus in pride do neizrečenih pogojev oz. pričakovanj.

Kaj pa si želiš zase osebno?

Zase si najbolj želim, da bi uspel spoznati in izpolniti to, kar Bog od mene pričakuje v določenem obdobju. Ker, ko jaz dajem neke svoje načrte v ospredje, si običajno lomim zobe. Ko prisluhnem Gospodu, pa najprej rečem: »Kaj, resno – to želiš, da delam? Pa to je pretežko in ni smiselno, še manj ekonomično.« Potem pa vidim, da je to daleč najboljše.

V vseh teh letih sem spoznal, da je denar samo sredstvo, da lahko ustvarjaš to, za kar si poklican. Če ga je premalo, težko delaš. Če ga je preveč, te hitro usmeri stran od tistega, za kar si poklican. Preveč kariere in denarja te vodi stran od družine, stran od žene, od otrok, od Boga …  Za prihodnost si želim, da bomo lahko v Zavodu Iskreni ustvarjali različne projekte tako, da bodo lahko sodelavci mirno usklajevali službeno, družinsko in zakonsko življenje in posledično pomagali drugim. V veliki večini nam to že uspeva. Žal ne vedno. Bog daj, da bi lahko tudi v prihodnje podpirali moške, ženske in družine.