»Ampak kuhinjo bosta imela svojo!«

pod_isto_streho

Večina najstnikov in mladostnikov zagotovo vsaj enkrat v dobi odraščanja pomisli na to, kako bo fajn, ko bodo polnoletni in bodo odšli od doma. Ko jim nihče več ne bo težil, ko ne bo nadzora, ko ne bo slabe vesti, ker nekaj ni narejeno. In veliko jih potem res, ob prvi priložnosti spakira kovčke in zgrabi priložnost ter odhiti od doma. Na svoje. In niti približno si ne znajo predstavljati, da bi si družino in dom ustvarili pod isto streho s svojimi starši.

Sam spadam v drugo skupino 🙂 Čeprav sem z veseljem izkušal študij in življenje izven kraja stalnega bivanja, sem se po študiju vrnil domov, na podeželje, v družinsko hišo. Na nek način sem se vrnil  k staršem, ampak z jasnim prepričanjem – vrnil sem se na svoje, da si doma ustvarim družino!

»Mladi« in »stari« pod eno streho

Otroci vsak dan znova spoznavajo, da imamo različne generacije različne poglede, a da se vsi trudimo, da si med sabo pomagamo, upoštevamo želje drug drugega in se znamo poslušati.Ustvariti si družino v družinski hiši, kjer že biva ena generacija pomeni, da je to projekt, ki zajema precej usklajevanj, dogovarjanj, popuščanj … Predvsem pa zahteva spoštovanje. Spoštovanje obeh generacij, tako »mlade« kot »stare«. In to spoštovanje se mora kazati v vseh vidikih takšnega življenja. Najbolj pa se mora kazati v tem, da znamo oboji spoštovati dejstvo, da smo še vedno dve ločeni družini. Dve gospodinjstvi, (vsaj) dva načina razmišljanja … Če ena izmed generacij ne bi znala spoštovati načina življenja in razmišljanja druge, potem bi se naše življenje po eno streho hitro približalo koncu. To ne pomeni, da se vedno o vsem strinjamo – ravno nasprotno. Skušamo pa vedno spoštovati odločitve drug drugega.

Temelj so jasno postavljena pravila!

Spomnim se, da smo dan po najini poroki z mojimi starši odšli na večerjo. Načrtno smo se usedli, v tistih nekaj urah smo postavili jasna pravila življenja pod isto streho, dogovorili smo se o finančnem vidiku takšnega življenja itd. Še danes sem ponosen, da smo pravila postavili takoj na začetku in čeprav smo jih potem še večkrat morali malo ponoviti in »utrditi«, so še vedno temelj našega »skupnega« življenja.

Dom je isti, a življenja ločena!

Ko sva se z očetom, še v mojih študentskih časih, pogovarjala o tem, da bi ostal doma in si dom ustvaril pod isto streho z njima. je rekel zelo preprosto: »Odlično. Ampak kuhinjo morata imeti svojo!«

Ta njegov argument sem najprej sprejel z nasmehom, skozi leta pa sem dojel, kaj mi je želel sporočiti. Danes spoznavava, kako pomembno je, da imamo pod isto streho vsak svoj dom. Da se lahko oboji umaknemo. Nenazadnje, da se lahko z ženo skregava brez skrbi, da naju bo kdo v prepiru »zmotil«.

Tako imamo oboji dom pod isto streho, obenem pa smo dve ločeni družini, vsak s svojimi težavami, vsak s svojim življenjem.

Otroke želim naučiti, da se moramo različne generacije znati poslušati med sabo

Takšno življenje ima tudi obilo prednosti. Ne samo v finančnem smislu, ko si delimo stroške bivanja. Ali pa samo v tem, da hitreje najdeva varstvo za otroke in da lahko stopimo le po stopnicah eno nadstropje nižje v hladilnik, ko zmanjka jajc, ali pa da si lahko sposodimo njun avtomobil, ko ga potrebujemo. Največja prednost zame je v tem, da svojim otrokom kažem, kaj pomeni živeti s starejšo generacijo.

Otroci hitro »izkoristijo« dobroto starih staršev. Hitro opazijo, da lahko z milim pogledom pri dedku in babici dosežejo kakšno »ugodnost«. In nič zato, prav je da vedo, da jim starši na eni strani in stari starši na drugi strani postavljamo različne meje, ki pa morajo temeljiti na istih pravilih. Tako otroci vsak dan znova spoznavajo, da imamo različne generacije različne poglede, a da se obenem vsi trudimo, da si med sabo pomagamo, upoštevamo želje drug drugega in se znamo poslušati.

Hvaležnost in ponos, da znamo biti skupaj!

Brez sposobnosti, da vedno znova slišimo potrebe »ta starih« in otrokom pokažemo, da so potrebe mojih staršev tudi pomembne, ne morem pričakovati, da bodo otroci znali čez leta prisluhniti mojim potrebam. Kako naj znajo prisluhniti potrebam starejših, če jim nikoli ni bilo treba prisluhniti in se prilagoditi?

Še vedno je eden najbolj prijetnih občutkov, ko se pred hišo, pod »brajdo« usedemo vsi skupaj (včasih se nam pridružita še moja dedek in babica). Tako se večkrat zgodi, da smo za isto mizo štiri generacije, ki s(m)o del življenja preživeli pod to isto streho. In vidim ponos na obrazu mojega dedka in babice ter mojih staršev. Ponos, ker družinska domačija ne sameva. Ponos, ker znamo in zmoremo živeti skupaj. Predvsem pa ponos, da so tudi oni del naših vsakodnevnih pripetljajev. In hvaležnost, da niso sami.

Le želim si lahko, da bom tudi jaz nekoč na podoben način hvaležen svojim otrokom!