Foto: ShutterstockGrem stavit, da ste se s tem vprašanjem ob svojih šolajočih otrocih soočili že čisto vsi starši. Ne spomnim se, če sem to vprašanje kdaj zastavila svojim staršem, vem pa, da sem o njem kot otrok in najstnica razmišljala. Še kot študentka sem se kdaj vprašala, če so vse stvari, ki jih moram znati, resnično potrebne za življenje in moj bodoči poklic.
Kako otroku utemeljiti, da mora nekaj znati, čemur ne najde smisla?
Otroci so praktična bitja. Kdaj v življenju mi bo koristilo, da znam vse teoretične podrobnosti o sklanjatvah, zakaj imam včasih pri aritmetičnih in algebrskih nalogah občutek, da so sestavljane tako, kot da me hoče nekdo nalašč zafrkavati z njimi? Pa vse te enote in letnice, formule in tujke, možje iz zaprašene zgodovine, in učenje besedil na pamet… zakaj?
Praktične osnove
Najlažje je otrokom snov osmisliti tako, da jim pokažemo praktično domačo vrednost. Procentni račun postane lažji in razumljivejši, če majčko ali kolo kupimo na razprodaji in zaradi tega manj plačamo. Poštevanka in enote dobijo smisel, ko v domači kuhinji kuhamo in pečemo. Sklepni račun se da imenitno povaditi medtem, ko preračunavamo koliko ljudi moramo nahraniti in kako povečati ali zmanjšati količino, ki jo predvideva recept. Kemija tudi postane zanimivo uporabna v kuhinji in med čiščenjem doma. Kaj pa vse ostalo?
Otroke je smiselno spodbujati, da spoznavajo najrazličnejša življenjska področja in se o njih vsaj malo informirajo.
Mladi možgani še posebej potrebujejo izzive
Otroci morajo vedeti, da so njihovi možgani izjemno hitro razvijajoč in spreminjajoči se organ. Rečemo, da se možgani kravžljajo in možganske gube resnično izgledajo kot nekakšni »kravželjčki«. V času otroštva in pubertete so še posebej mehki in voljni. Tedaj jih je treba spraviti v pogon. Malo zaradi tega, ker možgani potrebujejo izzive za zdrav razvoj in ker ti izzivi otroku predstavljajo prepotrebne življenjske izkušnje, malo pa zato, ker je na začetku treba nekaj znanja preprosto nakopičiti, da ga kasneje lahko začneš zares povezovati.
Človek, ki veliko ve, se lažje vključi v družbo in je manj vodljiv
Verjetno imamo vsi izkušnjo prijetnosti pogovora s človekom, s katerimi se lahko pogovarjaš o vsem, ker o vsem vsaj nekaj malega ve. Zato je otroke smiselno spodbujati, da spoznavajo najrazličnejša življenjska področja in se o njih vsaj malo informirajo. Ko bodo odrasli, jih bo težje voditi v smer potrošnje, razčlovečenja, poneumljanja, sledenja lažnim idealom. Za svoje otroke si vendar želimo, da bodo znali ločevati zrnje od plev.
Učenje na pamet?
Kot otrok in mladostnica sem tako ljubila slovensko besedo zloženo v rime in verze, da iz tistih časov še vedno znam na pamet kup pesmi in krajših besedil. Pristnih slovenskih in takih, ki so lepo prevedene. Dotikale so se me, in se me še danes, na toliko ravneh, da to težko opišem. Včasih še danes s kakšnim besedilom postrežem svoji družini ali pa sama sebi. Učenje na pamet uri spomin in strokovnjaki priporočajo, da bi se na pamet učili besedila vse življenje. Zakaj torej ne v mladosti?
Za svoje otroke si vendar želimo, da bodo znali ločevati zrnje od plev.
Zgodovina je učiteljica življenja
Zgodovinske letnice, dogodki in osebe nas spomnijo, v kaj smo kot družba vpeti, kje na časovni osi se nahajamo. Od kod prihajamo, kje so razlogi, da imamo določene lastnosti, da se odzivamo kot se, kako nas vidijo drugi. Zgodovina pokaže, v kaj se razvijejo konflikti, kako jih reševati, kdo sploh smo. Zgodovino nosimo v genih, v spominu, v narodu, v družinah. Zgodovino ponavljamo in, če dovolimo, je naša učiteljica življenja. Daje nam zavest, kdo vse je zaslužen za svet v katerem živimo, v kakšne razmere in čustveno intelektualna stanja smo se rodili. Daje nam vpogled v vrednote, ki smo jih podedovali in jih dajemo, zavestno ali podzavestno, naprej. Vsega tega ne dojemamo, dokler smo v vrtincu piflanja za ocene. Šele v kombinaciji z življenjem in izkušnjami se zavemo korenin, ki jih imamo ali nimamo.
Kaj pa dolgočasna slovnica?
Slovnica, pa če bi jo znali še tako dobro uporabljati v praksi, nam kaže teoretično urejenost jezika ter razgrinja njegove zakone. Mar nismo dolžni natančno raziskati in poznati vsaj pravil in izjem najmilejšega jezika tega sveta – naše materinščine?
Hvaležna sem za možnost izobraževanja
V času šolanja sem se naučila veliko stvari. Marsikaj sem pozabila, marsikaj sem morala znati samo za spraševanje, test, izpit in kasneje nikoli več. Marsikaj sem prepoznala kot koristno šele med študijem ali kasneje v službi. Nekaj stvari pa je takih, ki so mi prišle prav v izjemnih trenutkih, ki jih je ponudilo življenje in sem potem iz nekih pajčevinastih kotov spomina izvlekla znanje, ki sem ga nekoč imela, nanj pozabila, pa se je nenadoma vse poklopilo, košček je skočil na svoje mesto in rešil problem. Nekatera »neuporabna« znanja pa sem nepričakovano uspešno prezrcalila na povsem druga življenjska področja, kjer so dobila novo življenje, smisel in pomen. Seveda pa, žal, obstajajo tudi šolske vsebine brez vrednosti, smisla in celo takšne, za katere sem ugotovila, da sploh ne držijo. Da pa sem se do slednjega sploh lahko dokopala, je bil potreben »celoten paket«.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Sabina Košmrl Kaučič: Na pomoč! Učiteljica ima mojega otroka na piki!
Dr. Katarina Kompan Erzar: “Kako bo otrok razvijal sebe in svoj potencial, je odprto do konca”
Mag. Miran Možina: Starši naj otrokom omogočijo močno socialno mrežo in pristne stike
V šoli smo se marsikaj učili. Pomembne in nepomembne stvari, zanimive in uporabne stvari in stvari, ki jih nikoli v življenju nismo potrebovali. Zelo hitro smo jih pozabili.
Na žalost pa smo se v šolah zelo malo (ali skoraj nič) učili o življenju, o odnosih med ljudmi, o odnosih v družini, zakonu, o vzgoji otrok, o sobivanju v različnih skupnostih. Tako danes srečamo odrasle in izobražene ljudi, ki so na mnogih področjih popolnoma nerazgledani. Da ne govorimo o tem, da se nismo učili nič o zdravju, o boleznih, o težavah v najstništvu, v nosečnosti, v starosti. Tako danes srečamo mlade ljudi, ki rečejo o starih ljudeh, da so leni, žleht, neumni, pri tem pa ne vedo, da se človek v starosti spremeni, da mu vse peša, tudi možgani in da človek ni sam kriv, da postane dementen in bolan.
Po drugi strani pa forsiramo poznavanje vseh mogočih enačb, formul, logaritmov itd., ki jih večina navadnih ljudi v življenju nikoli ne potrebuje. Znanje vsega tega potrebujejo posamezni strokovnjaki, ki delajo na določenih področjih. Še vedno iščemo neznanje namesto znanja. Marsikdo bi lahko postal zelo uspešen v življenju, a so ga v šoli dobesedno potlačili, ker mu en predmet ni ležal in mu nikakor niso hoteli dati tiste milostne dvojke.
Prijateljičina hči je profesorica matematike. Prijateljica mi je povedala, da njena hči ne zabija cvekov in da tiste, ki imajo težave v matematiki, v drugih predmetih pa ne, ne muči s popravnimi izpiti, ampak jim da tisto ubogo dvojko. Itak tisti, ki ima težave v matematiki, ne bo šel študirat na fakulteto, kjer je dosti matematike (gradbeništvo, elektro, strojništvo…), ampak si bo izbral kaj drugega.
Ljudje smo različni. Imamo različne sposobnosti in različne talente. Nekdo je lahko zelo dober za matematiko, je pa šibak na kakšen drugem področju. Nekdo je lahko zelo nadarjen za jezike, je pa za tehnične stvari popoln antitalent.
Prav bi bilo, da bi spodbujali otroke na področjih, na katerih so močni.
Bravo, modro morje.
V šoli je veliko stvari, ki jih ne potrebujemo ali so celo škodljive. Recimo ideologoja, ki jo servirajo zraven redne snovi, posebej pri zgodovini in slovenščini, pa tudi drugi učitelji so zvesti ideologi. Višje ko se otroci pomikajo po šolski lestvici več je tega. Najbolj pa so indoktrinirani višje izobraženi. Rezultati naše družbe pa govorijo sami zase.
Teodor,tako je. Ničesar ne bi dodala.
Glede učenja slovnice in pravopisa: pravzaprav je to naša koda, da se lahko uspešno sporazumevamo med sabo. Da so pravila enaka tako pri tistemu, ki sporoča, in naslovniku, sicer lahko pride do nesporazumov. To bi se moralo bolj poudarjati in bi se tako osmislilo učenje tega.
Verjetno smo se nekdanji šolarji spraševali zakaj se moramo neko snov naučiti in prav gotovo se to sprašujejo današnji učenci in tudi bodoči šolarji se bodo čez nekaj let spraševali enako. Človek je ustvarjen tako, da rad naredi stvari s čim manj napora in po bljižnjicah. In tudi z učenjem je tako.