Petra Kmet, mama osmih otrok: “Bolj je pomembno, da imajo otroci pametne starše kot pa pametne telefone.”

Petra Kmet je žena in mama osmih otrok. Zadnja, Lucija se je rodila prav ta teden. ♥ Petra je v mladosti prestala številne preizkušnje in je danes žena globoke vere. Z njo smo govorili o njeni mladosti, o družini, o duhovnosti, o vzgoji in o tem, kako poteka vsakdanje življenje v tako veliko družini. Vabljeni k branju. 

Kako je živeti v družini s sedmimi otroki, kako poteka vaš vsakdan?

No, sedaj marca pričakujemo osmega otroka ☺. Lahko rečem, da se dinamika zelo spreminja glede na število otrok in različna obdobja. Šli smo že skozi marsikatero etapo. Na začetku sem bila polno zaposlena, potem za šest ur in zadnja leta za štiri ure. Po rojstvu petega otroka pa sem ostala doma. Vsekakor nam nikoli ni dolgčas.

Moj mož si je vedno želel imeti več otrok. Res ima posebno karizmo za otroke.  In otroci ga obožujejo. Že ko sva bila fant in punca in smo bili v družbi, kjer so imeli nekateri prijatelji že otroke, smo se odrasli pogovarjali na enem koncu, on pa se je igral z otroki v sosednji sobi. Še predno sva postala par, se je večkrat pošalil, da jih bo imel pet. Mama pa mu je rekla, da takšne žene ne bo dobil.

Kot najstnica si sploh nisem predstavljala, da bi se kdaj poročila, kaj šele, da bi imela otroke.

No, pa je imel srečo …

Smeh. Jaz pa si kot najstnica sploh nisem predstavljala, da bi se kdaj poročila, kaj šele, da bi imela otroke. Moja starša sta se namreč ločila na zelo težak način in sta imela tudi po ločitvi veliko sporov. Zato sem se začela spraševati, če je lep zakon sploh mogoč. Opazovala sem zakonce v soseščini in sorodstvu, a bolj ko sem jih opazovala, bolj se mi je zdelo, da v zakonu niso srečni. Nekateri so se ločili, drugi so se neprestano kregali ali postrani gledali, tretji pa so živeli drug mimo drugega skoraj brez komunikacije ali vsaj brez tiste globlje, ki si jo vsak želi. Tako sem prišla do prepričanja, da lep zakon pač ni mogoč – na začetku si sicer zaljubljen in je vse lepo, potem pa neizbežno pride realnost, ko nikomur ni lepše biti skupaj kot narazen. Zato sem se odločila, da se ne bom nikoli poročila.

Veliko mladih prihaja danes iz razbitih družin s podobno izkušnjo kot je vaša. Kako ste vi premagali te ovire in si kljub vsemu ustvarili ljubeč zakon in družino?

V resnici sem obupala nad zakonom in družino in navsezadnje tudi nad smislom življenja. Vse lepo hitro mine in vedno ostane le trpljenje, ki pa ga nisem znala osmisliti.

Potem pa me je domači župnik povabil na duhovne vaje Gibanja fokolarov. Tam se mi je odprl povsem nov svet. Spoznala sem cel kup ljudi, ki so bili pristni ter verni tudi v dejanjih, ne le v besedah. Močno so se mi vtisnila v spomin njihova pričevanja, iz katerih je bilo videti, da so imeli težave tako kot vsi ostali, a so jih z ljubeznijo tudi premagovali. Tam sem prvič spoznala, da je zakon lahko tudi srečen in da če imaš ljubezen, lahko najdeš rešitev za vse težave ali pa vsaj odkriješ smisel trpljenja. Tam sem počasi začela dobivati upanje, da je možno živeti tudi drugače.

Bila sem zelo ranjena, imela sem zelo slabo samopodobo, med temi ljudmi pa sem se prvič počutila resnično sprejeto v tem, kar sem. Nihče ni ničesar zahteval od mene, ni mi bilo treba biti drugačna, da bi bila ljubljena. To me je izredno pritegnilo in ostala sem zelo povezana z njimi. Povsod sem šla z njimi, na vsak dogodek, da sem le lahko bila med temi ljudmi.

Prav v tej družbi sem čez leta spoznala tudi svojega moža. Duhovnost fokolarov naju je oba zelo gradila. Hodila sva na zaročensko in potem zakonsko skupino. In seveda imela tukaj en velik krog prijateljev s podobnimi vrednotami. Danes sva hvaležna, da imajo tudi najini otroci možnost rasti v tem vzdušju in družbi.

Torej bodo šli vaši otroci v življenje s povsem drugačno izkušnjo družine in zakona …  Se je začaran krog prekinil z vami …

Velikokrat sem se spraševala, zakaj ravno jaz, zakaj se je ravno meni moralo vse to zgoditi v otroštvu in mladosti … Zdaj, ko pogledam nazaj, sem v resnici iskreno hvaležna Bogu za to izkušnjo. Ker če je ne bi dala skozi na tak način, seveda ob podpori vseh ljudi, ki so me enostavno sprejeli in me imeli radi, nikoli ne bi bila takšna oseba kot sem. Prav gotovo se ne bi tako trudila za najin odnos.

Pri trinajstih letih so mi na Centru za socialno delo kar direktno povedali, da iz takšnih razmer lahko postanem samo prostitutka, narkomanka ali pa se mi bo popolnoma zmešalo.

Torej je imela v vašem ozdravljenju od otroških travm veliko vlogo duhovnost, Bog. Veliko govorimo o nekih psiholoških metodah in načinih zdravljenja, pozabljamo pa na duhovnost, ki ima največjo moč, da naredi premike v človekovi duševnosti. Malokdo sploh upa o tem spregovoriti.

Ljubezen je tista, ki ozdravlja. Ljubezen je tam, kjer se imata dva rada in tam je Bog. Seveda je psihoterapija lahko v veliko pomoč in včasih nujno potrebna, a menim, da tudi ta deluje le, če je v službi ljubezni, sprejetosti in poslušanja.

Ko komu povem, tudi kakšnemu strokovnjaku, kakšno življenjsko izkušnjo sem imela, me vedno začudeno vprašajo, kako mi je uspelo zaživeti. Po njihovih izkušnjah in statistikah je to pravi čudež. Pri trinajstih letih so mi na Centru za socialno delo kar direktno povedali, da iz takšnih razmer lahko postanem samo prostitutka, narkomanka ali pa se mi bo popolnoma zmešalo. Niti ene osebe nisem imela, ki bi ji lahko popolnoma zaupala.

Mislim, da je bilo zame odrešilno to, da sem preko ljudi prejemala neizmerno božjo ljubezen, ki ljubi brez interesa. Največji čudež je to, da se ni našel nekdo, ki bi si zadal, da reši moj problem … Pač pa je bilo veliko ljudi, ki so enostavno brez velikih načrtov ali poznavanja moje situacije živeli po navdihu ljubezni v sedanjem trenutku. Enostavno so ljubili tam, kjer so bili in delali dobro tisto, kar so delali.

Tako moji spomini na prva srečanja z Bogom in pravo človeško ljubeznijo, ki proseva Boga, segajo že v obdobje predšolskega verouka. Naš župnik in njegova sestra (kuharica in katehistinja) sta imela med seboj res lep odnos, v luči katerega sta ljubila tudi vse nas župljane. Težko je izraziti, ampak to, da te nekdo sprejema, da te ima rad, kljub vsemu, karkoli ti počneš, je res posebno doživetje. Čeprav nista dobro poznala moje situacija, pa sta bila v mojih mislih vedno zatočišče upanja v skrajni sili. Ko je bilo doma zelo hudo in me je skrbelo, da morda ne zdržim več, sem vedno pomislila nanju in vedela, da me ne bosta pustila na cedilu, tudi če pridem sredi noči.

Pozneje, ko sem se sama vključila v Gibanje fokolarov sem bila deležna mnogih izrazov ljubezni: nekdo mi je poslal kartico z morja, drugi mi je ponudil prevoz na duhovne vaje, tretji mi je podaril nekaj svojih oblačil …  Pri 17 letih so me prijateljice povabile, da sem z njimi živela v študentskem stanovanju – to je bila prava odrešitev …  skupaj smo 24 ur na dan živele v ozračju ljubezni. Tu sem tudi dobila dovolj spodbud in samozavesti za opravljanje mature. Ena od punc me je učila angleščino, druga matematiko, ena mi je pomagala pri izbiri fakultete, z menoj so šle k frizerju pred maturantskim plesom … Res čudovita mladost polna bližine, ki bi jo privoščila vsakomur. Kar pa je najpomembneje, naučili so me ljubiti – lepo je biti ljubljen, a veliko lepše in bolj odrešilno je Bogu in človeku vračati ljubezen – menim, da je to edina rešitev za vsako težavo.

Hvala za dragoceno pričevanje o lepih stvareh, ki vam jih je dala Cerkev. Danes velikokrat slišimo le o slabem, pa je toliko več dobrega, o katerem pa nihče ne govori.

Običajno smo glasni, ko nas kaj boli, … ko je lepo, pa samo uživamo, … Včasih moraš doživeti pekel, da znaš ceniti nebesa.

Sta že na začetku vajine skupne poti načrtovala, da bosta imela veliko družino?

V času priprave na zakon sva se z Boštjanom pogovarjala, da bi imela pet otrok, vendar sem vedno dodala, da bova sproti videla, kako nama bo šlo. In ko sva imela petega dojenčka, je Boštjan rekel, da bi bilo lepo, če bi imeli še kakšnega. Res sem hvaležna, da se je vsakega tako razveselil, po drugi strani pa je razumel tudi, ko na novo življenje nisem bila pripravljena.  Bila so obdobja, ko si res nisem predstavljala, da bi imela še enega. Ko pa smo se imeli v družini posebno lepo, se mi je zdelo kar škoda, da se ne bi imel še nekdo tako fletno z nami.

Se mi zdi, da sva si res prisluhnila glede tega.

Po mojem mnenju otrok najbolj potrebujejo starša, ki se imata rada.

Očitno imata karizmo starševstva …

Od tretjega otroka naprej so tudi otroci pogosto prosili, da bi imeli še enega bratca ali sestrico. Včasih sva jih dala spat, potem sva pa skozi vrata slišala, kako so molili, da bi imeli še enega. Za tega, ki prihaja v marcu, so na romanju  v Trentu v vsaki cerkvi prosili Boga. Zanimivo je tudi, da so otroci, predno so izvedeli, da sem noseča, pogosto rekli, da imajo občutek, da nas je malo ali da nekdo manjka.

Vzgajati toliko otrok je gotovo izziv. Kaj se vam zdi pri vzgoji najpomembnejše? Kaj otroci najbolj potrebujejo?

Po mojem mnenju otroci najbolj potrebujejo starša, ki se imata rada. Normalno je, da se tudi skregata, le da je osnova trdna in da otroci vedo, da bo na koncu vse v redu. Gre za občutek varnosti. Jaz sama vidim, da če sva z možem usklajena, če sva midva okej, potem hitro najdemo rešitev tudi za bolj zoprne stvari pri vzgoji. Včasih pa se zgodi, da se najin odnos malo razvodeni ali kaj ostane nerešeno med nama … takrat pa sem jaz tečna in tudi otroci so povesem ‘razštelani’. Edina rešitev takrat je, da dvignem telefon in pokličem moža in da razčistiva … takoj je bolje. Pa otroci niti ne vedo, da je karkoli bilo narobe. Otroci naju čutijo.

Pomemben pa je tudi zgled, ki ga dam otrokom. Učim jih sicer marsikaj, a običajno posnemajo le to, kar delava midva.

Otroci so naše ogledalo. Vi imate potemtakem veliko ogledal. Kaj vam kažejo vaša ogledala?

Vsak otrok je popolnoma drugačen in čisto vsak je najino ogledalo. Le da vsak zrcali iz svojega zornega kota. Ko želim pri temperamentnem otroku kaj doseči na silo, se ta še bolj upre in pogosto iz njegovih ust slišim svoje besede.

Drugi pa gre ob konfliktu na skrivaj v sobo jokat. Spomnim se obdobja, ko je eden od otrok pogosto sam v sobi skrival solze in ni niti povedal, kaj je narobe. Kljub prigovarjanju in nasvetom, se stanje ni popravilo. Ko pa sem jaz v odnosu z neko osebo, po dolgem času uspela postaviti meje, se je tudi ta otrok v roku dveh tednov začel postavljati zase, čeprav ni nič vedel o mojih odnosih s to osebo. Težko razložim, ampak otrok je očitno na neki nezavedni ravni zaznal moj osebnostni preboj na tem področju in tudi sam našel moč zanj.

Resnično dober primer. Kar bomo torej starši predelali v svojih odnosih in koraki, ki jih bomo mi prehodili v svoji osebnostni rasti, so podarjeni otroku in bo on začel z višjim izhodiščem.

Res je. Nekatere otroke moraš spodbujati, druge nekoliko ‘bremzati’. Zelo smo si različni. Otroci so vedno priložnost, da se bolj zaveš sebe in delaš spremembe.

Kako pa poteka vsakdanja organizacija v tako veliki družini?

Jaz sem doma, zjutraj jih pripravim za šolo in vrtec. Popoldne smo skupaj, imajo pa tudi svoje  dejavnosti. Glede tega sva se z možem že vnaprej odločila, da jih vozila ne bova, da pa jim bova omogočila to, kar je na voljo v našem kraju na dosegu nog. Oziroma jim bova omogočila dejavnosti, ki jih glede na starost lahko sami obiščejo z avtobusom. Zavestno sva se odločila, da ne bova taksista. Da zaradi dejavnosti enega otroka ne bova razbijala celotne družine. Veliko bolj kot obšolske dejavnosti, nama je pomembna neka umirjenost, da smo skupaj in sproščeni, da preživljamo mirne popoldneve kot družina. Zelo malo je vrhunskih glasbenikov ali športnikov, vsi otroci pa potrebujejo mirno družinsko okolje. Če bi kateri od otrok kazal res tako velik talent in željo po nečem in bi to videl kot svoje življenjsko poslanstvo, bi se verjetno prilagodili, ampak tega zaenkrat še ni bilo. Hodijo v glasbeno šolo, tudi na šport, nič od tega pa ni na profesionalnem nivoju.

Težko razložim, ampak otrok je očitno na neki nezavedni ravni zaznal moj osebnostni preboj na tem področju in tudi sam našel moč zanj.

Zelo modra odločitev. Danes je veliko otrok, ki imajo izkušnjo nabitih urnikov, pa zelo malo otrok z izkušnjo umirjenega družinskega življenja.

Je pa tudi odvisno od otroka. Tistega, ki ne bi nikamor šel tudi spodbujava, da se odloči vsaj za eno dejavnost, ker je dobro razvijati talente. Ni enoznačnega odgovora. Midva pač nisva želela našega celotnega družinskega življenja podrediti obšolskim dejavnostim otrok. Hčerka recimo hodi v Ljubljano z avtobusom, kjer se uči igrati orgle. Če je kaj izrednega, jo tudi peljemo, vendar nismo taksi služba.

Kje si vi osebno napolnite baterije?

Zelo veliko mi pomeni, če lahko grem med tednom k maši. Tam se res umirim, izročim stvari Bogu. Potem molitev rožnega venca. Rada imam tudi duhovno branje, Sveto pismo … Potem seveda druženje s prijatelji. Največ pa mi da energije odnos z možem. Da sva na isti frekvenci, da sva povezana, se slišiva … To mi pomeni največ. Včasih je lažje izvedljivo, včasih težje, ampak opažam, da če se ta povezava med nama prekine, potem gre vse narobe.

Ob večerih greva skupaj po mleko na 15 min oddaljeno kmetijo in to je najin čas. Takrat si poveva, kako sva in kaj sva doživela tekom dneva – od težav do smešnih stvari. Narediva plan za naprej, ali pa sva enostavno skupaj tudi v tišini.

Kako pa načrtujeta družinski proračun za tako veliko družino?

Osnova je v tem, da ne porabimo več kot zaslužimo. Privoščimo si tiste stvari, za katere se nam zdi, da jih res rabimo ali tiste, za katere se nam zdi, da nam zelo veliko pomenijo, tudi če jih ne rabimo. Tega načela bi se držali, ne glede na to, kako veliko denarja bi imeli. Ker če imaš vse, izgubiš hrepenenje.

Zavestno sva se odločila, da ne bova taksista. Da zaradi dejavnosti enega otroka ne bova razbijala celotne družine.

Kakšen odnos imate v vaši družini do pametnih naprav?

Včasih se pošaliva in rečeva, da je bolj pomembno, da imajo otroci pametne starše kot pa pametne telefone. Telefon je super, tudi tablice, računalniki … vse to so stvari, ki nam lahko dobro služijo. So uporabni in tudi zabavni. Prav je, da jih do neke mere uporabljamo. So pa močan medij, ki te lahko zelo potegne vase. Najprej morava paziti, da jih midva dobro uporabljava. Ko smo skupaj, skušamo odstraniti ekrane, kadar ne služijo naši medsebojni povezanosti.

Starejša hčerka je dobila pametni telefon, ko je šla v srednjo šolo. Ostali otroci pa imajo skupaj en telefon, ki načeloma ostaja doma. Če je z vidika varnosti ali praktičnosti potrebno, pa ga kateri vzame s seboj na pot. Uporabljajo ga lahko vsi. Pošljejo si šolsko snov, slikajo, se pokličejo … Za YouTube, igrice in podobne reči se morajo prej dogovoriti z nama. Za te stvari uporabljamo družinski računalnik, ki je v dnevni sobi. V omejenih količinah in ob primernih vsebinah je to lahko tudi  motivacija in sprostitev po dobro opravljenem delu.

Se je pa tudi zgodilo, da je eden od otrok preveč časa preživel s telefonom, ves čas ga je želel imeti, si ga nosil v sobo zvečer, ko smo bili skupaj je tipkal … potem smo se pogovorili in naredili dogovor, a s časoma so se stvari ponovile. Kljub razumevanju se ni uspel upreti. Videla sva, da je bil zanj ta impulz premočan, zato sva v naprej povedala, da bova zbrisala aplikacijo, ki je bila prevelik magnet. Otroku sva dala čas, da si je shranil slike, sporočil prijateljem, da odhaja iz omrežja … potem smo izbrisali. Za vse je bilo težko, a z otrokom imamo spet lep odnos.

Ko smo skupaj, skušamo odstraniti ekrane, kadar ne služijo naši medsebojni povezanosti.

Potrebno je imeti odprte oči in spremljati otroka. Če se oddalji, ga nikjer več ni, se potegne nekam zase in je na telefonu, so za naju to že znaki, da nekaj ni v redu. Vedno pravim vsakemu otroku: »Bodi z ljudmi, ki so okoli tebe. Pokliči sošolca, prijateljico … naj pride sem, pojdita na sprehod, pojdita ven, klepetajta, se družita … Vse je dovoljeno. Samo bodi v pristnem odnosu. Skrivanje za ekranom ni pravi odnos.«

Imate že najstnike. Kaj svetujete glede njih?

Ko se začne puberteta je vedno znova šok (podobno kot pri trmi). Otrok se v resnici spremeni. Pojavi se nov način doživljanja in občutljivosti. Včasih si se lahko hecal in mu je bilo smešno, naenkrat pa v trenutku jok in užaljenost. Zelo pomembno je, da to razumeva in da se zavedava, da je sedaj otrok v drugem obdobju in da potrebuje od naju nekaj drugega. Tudi midva se morava spremeniti s svojim otrokom. Če je bil že prej pristen odnos in dobra komunikacija, se odnos ohrani in počasi se vsi prilagodimo.

Pomembno je tudi, da se ne prenagliva in ne obsojava otroka. Tolikokrat sem doživela, da na prvi pogled izgleda, da je otrok naredil nekaj zelo narobe, da bi si res zaslužil kazen, če pa pristopim z razumevanjem, mu prisluhnem … ugotovim, da zelo redko ali nikoli ne naredijo kaj slabega nalašč in da največkrat gre za nesporazum. Pogosto naredimo mladim veliko krivico. Vedno je nekaj zadaj. Tudi če je otrok preveč na telefonu. Zakaj je preveč na telefonu? Pred čem se skriva, ima nek problem? Se ne more sam upreti telefonu? Pomagajmo mu. Se mi zdi, da je dobro stvari priti do dna in razčistiti.

Seveda je treba biti odločen in vztrajati pri mejah, a super je, če so bile te meje tako močno postavljene že v ranem otroštvu, da jih je otrok sprejel in se nam potem v najstništvu vsem fino zdi, ko jih lahko začnemo spuščati in odraščajočim otrokom vse bolj zaupamo.