Starši, ki se bojijo počitnic …

Foto: Shutterstock

Starše lahko razdelimo na dve kategoriji. Tiste, ki se veselijo poletnih tednov in skupnega časa z otroki, ter tiste, ki se jih bojijo. Da ne bo pomote – tudi prva kategorija staršev se zaveda, da so počitnice z majhnimi otroki naporne. (Kdo si je že izmislil izraz družinske počitnice?) Normalno je, da imamo starši včasih vsega dovolj in hrepenimo po trenutku miru. Vendar se ne more primerjati z grozo, ki obhaja nekatere starše ob misli na počitnice.

Ko pogledam okrog sebe, se mi zdi, da sem obkrožena z družinami, ki komaj čakajo poletne počitnice in skupne dogodivščine. Vendar se za pološčeno fasado skriva marsikaj. Prijateljica, ki dela v vrtcu, pravi, da nekateri starši v vrtec pripeljejo napol bolne otroke, čeprav imajo zanje odobreno nego. Ne zaradi pritiska delodajalca, ampak zato, ker doma ne zdržijo z njimi. Pripoveduje tudi o mamah, ki so na porodniškem dopustu, vendar starejšega otroka vse poletje pustijo v vrtcu. Iz enakega razloga. »Če bi videla te otroke, bi ti bilo jasno, zakaj jih nočejo imeti doma. Čisto so podivjani,« pravi prijateljica.

Tisti, ki delajo z otroki in mladostniki, pravijo, da se nad šolskimi delavci najbolj pritožujejo ravno starši problematičnih otrok.

Med počitnicami vidimo sadove svoje vzgoje

Za družine so počitnice stresni test. Veliko skupnega časa pomeni več priložnosti za konflikte, kreganje in ostale stresne situacije. Hkrati pa so pokazatelj, ali družina deluje. Enako kot zakon. Mož in žena se na morju (ali še rajši med pripravami na odhod) lahko skregata. Ampak če skupaj preživita dva tedna in na koncu nista na smrt skregana ali na tihi maši, potem njun zakon verjetno deluje. V najboljšem primeru bosta nazaj prišla bolj povezana in polna energije, vendar v življenju pridejo tudi obdobja, ko je dovolj, da sta »še kar v redu«.

Ko so otroci dlje časa doma, lahko najbolje vidimo sadove svojega dela – torej svoje vzgoje. Lahko z njimi sobivamo, ne da bi postali živčne razvaline? Ali naš vsakdan deluje? Se otroci vsaj približno držijo svojih zadolžitev in domačih pravil? Ali imamo občutek, da smo ob njih nemočni? Počitnice, ob katerih molimo, naj jih bo čim prej konec, so najboljši pokazatelj, da v družini nekaj ne štima.

Ko so otroci dlje časa doma, lahko najbolje vidimo sadove svojega dela – torej svoje vzgoje. Lahko z njimi sobivamo, ne da bi postali živčne razvaline?

Ne iščimo krivcev pri drugih

Starši za težave svojih otrok zelo radi krivimo druge. Nesposobne vzgojiteljice, nepoštene učitelje, slabe strokovne delavce, pogosto celo moža ali ženo. Ali pa družbo, vpliv zaslonov, cepiva in mikroplastiko. Nekateri se izgovarjajo celo na posebne potrebe, čeprav neprimerno vedenje še niso posebne potrebe, kot je odlično povzela mag. Katarina Kesič Dimic. Skratka, nekdo drug je kriv, da moj otrok ne posluša, mu ne gre v šoli in se ne zna obnašati. Drugi so krivi celo za to, da je moj otrok nasilen, preveč časa preživi na telefonu ali preveč tehta.

Tisti, ki delajo z otroki in mladostniki, pravijo, da se nad šolskimi delavci najbolj pritožujejo ravno starši problematičnih otrok. Gotovo se je težko soočiti z resnico, da ima otrok vedenjske težave ali pa da je, po domače, nevzgojen. Vendar ravno to kaže na zrelost. Sem sposobna kot zrela odrasla oseba priznati, da mi je na nekem področju spodletelo in poiskati ustrezno pomoč? Sem sposobna ozavestiti in spremeniti prakse, ki ne prinašajo sadov? Ali se rajši zatekam v infantilno obtoževanje drugih (»Učiteljica ima mojega otroka na piki,«), posploševanje (»Danes so vsi otroci takšni,«) in nemoč (»Glede tega ne morem storiti ničesar.«)?

Vsem nam želim, da bi čim bolje opravili letošnji stresni test. V prihajajočih tednih se bomo tudi kregali in si šli na živce, vendar upam, da bomo jeseni lahko rekli: »Za nami je lepo poletje.« Ob napornih dneh bomo hvaležni vzgojiteljicam, učiteljem in trenerjem, ki se celo leto ukvarjajo z našimi otroki. Če bomo videli, da nas počitnice presegajo, pa nam vsem želim modrosti, da bi se znali zazreti vase, namesto da s prstom kažemo na druge.

Če želite to poletje storiti nekaj dobrega na vzgoji in izboljšati razpoloženje v družini, odnosih in v vašem srcu, vam močno priporočamo naše naročniške vsebine. Številni strokovnjaki vam bodo pomagali z zelo konkretnimi nasveti in predlogi. Spodaj je le nekaj primerov, oglejte pa si tudi bogato knjižnico oddaj in se seveda naročite!

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Kaj pa tisti otroci, ki so med počitnicami sami doma?
    Nimajo vsi starši dva meseca dopusta, da bi bili lahko doma s svojimi otroki. Posebej tisti, ki delajo v privat firmah, imajo po teden, deset dni, štirinajst dni dopusta, ali pa tisti, ki imajo s.p. in delajo cele dneve. Na dopust gredo za en teden, deset dni, kaj pa ves preostali čas?
    Nimajo tudi vsi otroci starih staršev, h katerim bi lahko šli na počitnice. Stari starši tudi niso vedno pripravljeni prevzeti odgovornosti.
    Starši zato vozijo otroke na razne delavnice, oratorije, ipd. Verjamem pa, da so otroci tudi sami doma in za vprašat se je, kaj počnejo v tem času.
    Glede nevzgojenih otrok pa: večinoma izhajajo iz problematičnih družin, kjer je problematičen eden od zakoncev, lahko tudi oba. Če je posredi še alkohol ali pa mamila, potem se je za vprašati, le kaj bo iz teh otrok.
    Kljub vsem upam, da so problematični otroci v manjšini, vendar nastane problem, ker lahko potegnejo za seboj tudi ostale otroke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja