Starši, prosim, ne vpisujte predšolskih otrok na popoldanske dejavnosti!

Foto: Shutterstock

Včasih smo s krožki, kot se je takrat reklo, začeli, ko smo šli v šolo. Pri sedmih. Pogosto še kasneje. V vsakem razredu sta dva ali morda trije učenci hodili v glasbeno šolo, nekaj jih je hodilo na športne treninge. Večina si je izbrala dejavnost, ki je potekala v šoli – pevski zbor, šah ali odbojko.

Danes že tri- ali štiriletniki obiskujejo dejavnosti. Ponudba je impresivna. Glasbene in baletne urice, plavanje, tenis, zgodnje učenje tujih jezikov, najrazličnejše telovadbe. Glede na to, česa vsega se učijo predšolski otroci, bi lahko predvidevali, da bodo današnji desetletniki geniji, ki obvladajo tisoč in eno področje. Kar je seveda daleč od resnice.

Kaj otroci popoldne zares potrebujejo?

Predšolski otroci in – bodimo realni – velika večina prvošolcev pride domov utrujenih. Vrtec še zdaleč ni »samo igra«, kot ga doživljamo starši. Za otroke je vrtec služba, po kateri se morajo sprostiti. Potrebujejo premor od hrupa, skupinske dinamike, vodenih dejavnosti. Otrok ima po vrtcu lahko veliko energije, morda ga celo razganja, vendar to ne pomeni, da potrebuje še več vodenih aktivnosti. V resnici potrebuje čas zase in za bližnje. Za prosto igro, svež zrak, čas s starši, divjanje. Čas potrebuje tudi za to, da ugotovi, kaj bi sploh rad počel, kaj bi se rad igral. Naučiti se mora prepoznavati svoje želje, uporabljati domišljijo, poslušati svoje telo. Kako naj to stori, če mu ves dan nekdo govori, kaj mora početi?

Predstavljajte si, da bi nam delodajalec nekajkrat na teden naložil dodatne popoldanske obveznosti. Lahko bi šlo za čisto prijetne zadeve – teambuilding s kolegi ali kreativno delo, v katerem drugače uživamo. Prva dva tedna bi nam bilo morda všeč. Morda celo ves mesec. Potem pa bi se začeli kopičiti utrujenost in naveličanost. Hrepeneli bi samo še po tem, da nam nehajo govoriti, kaj naj počnemo v prostem času.

Otrok ima po vrtcu lahko veliko energije, morda ga celo razganja, vendar to ne pomeni, da potrebuje še več vodenih aktivnosti. V resnici potrebuje čas zase in za bližnje. Za prosto igro, svež zrak, čas s starši, divjanje.

Izživljanje starševskih frustracij

Otroci si želijo marsičesa. Ko vidijo posnetek plezanja, bi radi plezali. Ko vidijo baletno krilce, bi radi plesali balet. Vendar pri večini mlajših otrok to ne pomeni, da si želijo vpisati na tečaj. Enako veseli bodo, če se bodo v baletnem krilcu zavrteli po dnevni sobi ali šli z očetom plezat na igrišče. Od časa do časa morda celo na otroško plezalno steno, kakšno doživetje!

Obstajajo tudi otroci, ki so dejansko bodoči vrhunski umetniki in športniki. Starše nas je strah, da bomo spregledali njihov talent, če jim ne bomo dali priložnosti, da ga razvijejo. No, strah je odveč. Če imamo doma bodočega Lamina Yamala ali Paganinija, bomo to brez dvoma opazili, če nismo ravno na koktajlu zdravil in drog.

Večina otrok pa je čisto običajnih. Potrebujejo ljubeče domače okolje, povezanost s starši, dovolj gibanja, spanja in normalno prehrano. Ja, stvar je dejansko precej nezapletena. Otroštvo je dovolj dolgo, da lahko otroci v svojem ritmu odkrivajo talente ter jih urijo svoji starosti primerno. Morda bo otrok pri osmih letih navdušeno in samoiniciativno začel s treningi plavanja. Ničesar ne bo zamudil, če tja ne bo hodil že pri štirih.

Starši preko otrok žal prevečkrat zdravimo svoje frustracije. Sošolci so me zafrkavali pri telovadbi, zato bom otroka čim prej vpisal na gibalne urice. Želim si, da bi znala več tujih jezikov, zato naj otrok čim prej začne z nemščino. Gimnastičarke so take elegantne, torej naj … In tako dalje. Za svoje otroke si želimo, da obvladajo kup področij, ker živimo v iluziji, da jim bomo s tem zagotovili bleščečo prihodnost.

Obsedenost s hitenjem in natrpanimi urniki je pogosto beg pred odnosi. Otroke je lažje razvoziti na dejavnosti kot z njimi preživljati čas.

Beg pred odnosi

Številni starši razočarano ugotavljajo, da otrok noče hoditi na dejavnost, ki so mu jo izbrali. Mlajši otroci pogosto nočejo biti sami in iščejo bližino staršev. Drugi otroci se imajo čisto fino in sodelujejo. Vendar se pri majhnih otrocih lahko vprašamo – je to, kar počnejo, res nujno?

Obsedenost s hitenjem in natrpanimi urniki je pogosto beg pred odnosi. Otroke je lažje razvoziti na dejavnosti kot z njimi preživljati čas. Ker so naporni. Včasih so tečni, kregajo se, vpijejo in nikakor nočejo biti tisti lepo počesani otrok iz reklamnih družinskih fotografij.

Vendar otroci potrebujejo točno to. Namesto glasbenih uric potrebujejo starše, ki bodo z njimi zapeli kakšno pesem in preizkušali domače instrumente. Namesto gibalnih uric potrebujejo očeta, ki bo z njimi brcal žogo. Namesto tečaja plavanja potrebujejo družino, ki gre popoldne skupaj v gozd in pleza po deblih. Potrebujejo starše, ki imajo čas prebrati pravljico in z njimi pogledati risanko. Ravno tako potrebujejo čas za dolgčas in samostojno igro. Starši ne moremo biti animatorji, ki si neprestano izmišljujejo nove igre, s čimer ni nič narobe.

Če bomo otrokom pustili, da raziskujejo in razvijajo svoja zanimanja, bomo presenečeno ugotovili, da … se stvari izkristalizirajo. Otroci se naučijo prepoznavati svoje želje in prevzemati odgovornost. Starši, ki imamo z njimi stik, pa jih lažje usmerimo in jim stojimo ob strani. Do takrat pa jih brez slabe vesti peljimo na igrišče.