Kdaj in kako smo profesionalizirali otrokove krožke?

Foto: Shutterstock

Tisti, ki smo odraščali kadarkoli pred letom 2000, se gotovo spomnimo, da je bilo po pouku v šoli na voljo veliko krožkov. Od športnih, pevskih, šahovskih, naravoslovnih … Na začetku leta si izbral tiste, ki so ti bili všeč in to je bilo to. Nekateri otroci so sicer obiskovali tudi glasbeno šolo ali kak športni trening. Ampak teh ni bilo veliko in praviloma so za te dejavnosti izkazovali posebno nadarjenost. Ali pa se je vsaj nam ostalim tako zdelo.

Ampak namen in smisel vseh obšolskih dejavnosti je bil najprej sprostitev in igra, šele nato razvijanje spretnosti. Že res, da smo se pripravljali na kakšno tekmovanje, se pomerili s katero drugo šolo, ampak osnovni smisel dejavnosti nikakor ni bilo tekmovanje, niti biti čim boljši. Posledično smo lahko otroci poljubno (na letni ravni) rotirali od enega krožka k drugemu in se preizkušali v različnih vlogah, dejavnostih … In si tudi širili krog poznanstev in prijateljev.

Danes otroci skorajda nimajo možnosti dejavnosti, ki ne teži k profesionalizaciji.

Dobri stari časi

Še morda malo bolj zgodaj, v osemdesetih, je bila marsikje dejavnost, ki se ji je preprosto reklo TELOVADBA.

Kam greš? Na telovadbo.

Kaj tam delate? Telovadimo.

Telovadba je izgledala tako, da smo se v zimskem času zbrali v telovadnici, poleti zunaj, zraven je bila ena ali dve odrasli osebi. Na voljo so bila telovadna orodja, blazine, žoge … In je vsak načeloma počel, kar je želel. Nekateri so igrali med dvema ognjema, košarko, drugi so skakali prek koze, plezali na drog, igrali pink ponk … Starejši otroci so pri nekaterih dejavnostih že prevzeli vlogo mentorjev. Vmes so kakšni tudi poležavali na blazinah. In ti ter tisti, ki so morebiti spravljali sebe ali druge v nevarnost, so bili pravzaprav edini deležni posebne pozornosti odraslih spremljevalcev.

Na telovadbi si telovadil. To, kar ti je bilo všeč. Vsaj večinoma. Preizkusil si različne športe, kar je – motorično in razvojno gledano – neprimerljivo bolje kot natančen trening zgolj določenih gibov. Temeljito si se razmigal, preznojil in se sprostil, naigral. V bistvu je bila to nekakšna športna verzija montessori pristopa. Ponujeni so bili različni materiali, spremstvo in pomoč odraslega, predvsem pa svoboda izbire tistega, kar te pritegne.

Novi časi, novi standardi

Danes otroci skorajda nimajo možnosti dejavnosti, ki ne teži k profesionalizaciji. To, kar se v prvih razredih osnovne šole začne kot neka osnovna dejavnost, do tretje triade postane skoraj profesionalni trening in pričakuje se, da tisti, ki ne pridejo skozi sito visokih meril, počasi odpadajo.

Če želiš biti na dejavnosti »uspešen«, moraš postajati vedno boljši in to je cilj dejavnosti. Stalno se odvijajo nastopi, tekme, tekmovanja, pred njimi dodatne vaje, treningi …

Cilj obšolske dejavnosti ni, da se razmigaš, ohranjaš kondicijo, dobro preživljaš svoj prosti čas, se malo ukvarjaš z glasbo … Cilj je, da si vedno boljši in boljši in da postaneš profesionalec. Tudi na zgoraj omenjeni telovadbi si nenazadnje postajal vedno boljši v fizičnih spretnostih (in to v različnih, kar je, če poslušamo strokovnjake, daleč najbolje), ampak to ni bil primarni cilj. Zgolj posledica te dejavnosti. Nobenega pritiska ni bilo.

Gotovo obstaja procent otrok, ki so sposobni in motivirani, da dosežejo vrhove. Toda večina drugih nas ima otroke, ki so povprečni otroci in bodo povprečni odrasli ljudje. Srečni odrasli ljudje, ki so imeli srečno otroštvo, v katerem so preizkusili različne dejavnosti, da so našli svojo identiteto. Ni potrebe, da se doživljajo kot povprečen nogometaš, ki je obupal pri U12, ali podpovprečna balerina, ki ni dosegla perfekcije gibov.

To, kar se v prvem ali drugem razredu začne kot za družinski urnik znosna stvar, postane z leti stvar, ki zahteva lastno taksi službo, stalno pripravljene obroke in našponanega otroka.

Si starši res želimo še ene vzporedne šole? Ali si želimo dejavnost, na kateri bo otrok užival, se sprostil, se tudi učil, a cilj dejavnosti ne bo na noben način njena profesionalizacija. Večina naših otrok ne bo vrhunskih nogometašev, niti prima balerin ali profesionalnih glasbenikov. Bodo, kar pač bodo. In to je v redu.

Ubijalski urnik

To, kar se v prvem ali drugem razredu začne kot za družinski urnik znosna stvar, postane z leti stvar, ki zahteva lastno taksi službo, stalno pripravljene obroke in našponanega otroka. Glasbena šola v višjih razredih s teorijo in orkestrom neizogibno postane dejavnost 4x/teden. Prav tako vsak šport in ples. Tudi stroški teh dejavnosti tako glede mesečnega plačila kot nabave opreme niso zanemarljivi in niti ne morejo biti, če se naj dejavnost odvija na vedno višjem nivoju.

Če bi danes otrok hodil enkrat tedensko na telovadbo in mogoče še na verouk, bi ne glede na siceršnji šolski uspeh, veljal za neuspešnega.

Morda moramo vsi skupaj – predvsem pa starši – malo potegniti zavoro. Seveda so se časi spremenili, ampak pomislimo, kako prijetno bi bilo hoditi na dobro staro telovadbo, katere namen je izključno ta, da se malo razmigaš in sprostiš. Nobene tekme ni, če pa že je, je za zabavo. Potrebuješ le staro trenirko in dobro voljo.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Hvala za tale čudovit članek, Andreja. Zelo dobro napisano in hkrati grozno za prebrat. Imam sina v 3. razredu OŠ, ki obožuje šport, vendar se z njim rekreativno ukvarja, hodi na plesne vaje hip hopa, nato na stripovsko delavnico (v šoli) in na judo (v šoli). Ker ni tekmovalno usmerjen, se bojim, da bo svoje veselje do plesa in juda opustil, ko juda ne bo več v šoli na voljo in tudi plesne bo opustil, saj vem kako je v plesni šoli draga šolnina za tiste, ki se potem podajo v tekmovalne vode.
    Seveda tudi če ne bo tekmoval v plesu in judu, mu bo ostala narava, rekreativni šport, igrišče, hribi, plavanje v morju ali bazenu. Ampak tako kot veliko staršev tudi sama ugotavljam, ali tekmuješ ali pa se ne moreš nikamor vključiti rekreativno na način, da bi bil nek odrasel človek zraven ob skupini otrok, mogoče malo pazil na igro, na pravila, jih usmerjal itd…

  2. Zelo se poistovetim s člankom. Saj so tudi včasih obstajali treningi za napredovanje v profesionalno kariero … a da dandanes na osnovnih šolah ni nobene izbire rekreativnih športov (pač eno uro po pouku, pred prihodom avtobusa) je polom.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja