Eva in Rok Markovič: »Načrtno sva se odločila, da otrok ne bova razvažala okrog.«

Foto: Polona Avanzo

Eva in Rok Markovič sta zakonca in starša štirih otrok. Eva je dolgoletna prodorna avtorica našega portala, sodelavka založbe Iskreni in prevajalka. Rok je uspešen podjetnik na področju letalske industrije. V intervjuju sta spregovorila o svojih začetkih, pa o izzivih v zakonu, kjer je en zakonec zelo veren, drugi pa nekrščen. Povedala sta tudi, zakaj gredo njuni otroci v vrtec šele pri treh letih in zakaj se v prvem razredu šolajo na domu. Vabljeni k branju. 

Kako sta se spoznala?

Rok: Spoznala sva se pred skoraj osemnajstimi leti na drsališču v Hali Tivoli. V tistem obdobju sem pogosto hodil drsat, tudi hokej sem igral. Enkrat je prišla drsat tudi Eva, opazil sem jo in začel pogovor z njo.

Eva: Potem sva en mesec oba hodila drsat, se tam videvala in pogovarjala … Nobenega skupnega znanca nisva imela. Zame je bilo to kar malo strašljivo, saj mi nihče ni mogel zagotoviti, da je ta človek ok. Po kakšnem mesecu pa me je Rok povabil na prvi zmenek.

Rok: Na prvi zmenek sva šla na bazen. V tistem obdobju sem tudi veliko plaval. (smeh)

Eva: Meni se je zdel predlog malo čuden. Ampak do takrat sem že prišla do zaključka, da je Rok v redu fant in ne kakšen psihopat. (smeh)

Po kolikšnem času sta vedela, da želita biti za vedno skupaj?

Eva: Po mojem po kakšnega pol leta.

Rok: Jaz sem vedel takoj. Že na bazenu. (smeh)

Eva: Ja, jaz sem potrebovala več časa. Veliko stvari me je skrbelo in obremenjevalo. V mnogih stvareh sva si namreč zelo različna. Imela sva se lepo, bila sva zaljubljena, toda skrbelo me je, kako naj bom prepričana, ali je on res tisti pravi. Kako na neki točki reči, da želim z nekom ostati vse življenje? Zdelo se mi je, da se sploh nisem sposobna nekomu tako predati. Ga tako ljubiti. To me je precej obremenjevalo.

Kako si potem vseeno prišla do odločitve?

Eva: To je sovpadlo z enotedenskimi duhovnimi vajami v tišini, ki so bile pravzaprav moje prve duhovne vaje. To je bilo tudi moje osebno spreobrnjenje. Imela sem sicer opravljene zakramente, vendar je bila moja vera plitva, poleg tega nisem bila nikoli nikamor vključena, ne v mladinsko skupino ne v župnijo … To, da sem šla pri dobrih dvajsetih letih na prve duhovne vaje, je bil čudež. In tam sem začutila res močan Božji dotik. Tak, ki ti pretrese življenje. V tistem trenutku sem čisto fizično začutila, kako neskončno me ima Bog rad. Mene osebno. Ob tem je prišlo tudi spoznanje, da imam zaradi Božje ljubezni tudi jaz lahko rada druge. Da lahko ljubezen, ki jo dobivam od Boga, dajem naprej. Takrat se je vame naselil globok mir in zavedanje, da nama je z Rokom namenjeno, da sva kljub najini različnosti skupaj. Da je to najina pot.

V vseh teh letih se mi ni zgodilo, da bi kdaj podvomila v najino zvezo. Tudi v trenutkih, ko sem najbolj besna nanj, nisem nikoli pomislila, da je bila ta odločitev napaka in da nisva za skupaj.

Vame se je naselil globok mir in zavedanje, da nama je z Rokom namenjeno, da sva kljub najini različnosti skupaj. Da je to najina pot.

Rok, glede na to, da ti nisi krščen, te ni motilo, da tvoja izbranka tako osebno in aktivno živi svojo vero?

Rok: To, da bi se rad z njo poročil in imel družino, sem vedel že zelo hitro. Moj proces odločanja je bil precej enostavnejši. O razlikah med nama sem seveda razmišljal, še posebej ker prihajam iz izrazito neverne družine. Z vero nisem imel nobenega stika, kvečjemu kak negativen stereotip. Veliko stvari mi je bilo nenavadnih, moral sem se jih navaditi in nekako sprejeti to »čudaškost«.

Oba sta si pa želela velike družine?

Eva: Ja, to pa res. Rok še večjo kot jaz.

Imata štiri otroke in zanimiv sistem vključevanja v sistem javnega izobraževanja. Otroke vključita v vrtec pri tretjem letu, prvi razred osnovne šole se šolajo na domu, potem pa se normalno vključijo v drugi razred. Nam povesta več o tem …

Rok: Obema se je zdelo, da so otroci pri enajstih mesecih premajhni za vrtec in da to ni optimalno. Pri treh letih pa otrok že uživa v družbi vrstnikov. Poleg tega si je Eva želela, da bi bila z otroki v prvem obdobju doma.

Eva: Jaz sem si po prvi porodniški želela spremembe na svoji poklicni poti. Nisem se videla v takratni službi, ki se mi ni zdela kompatibilna z družinskim življenjem. Želela sem delati na področjih, za katera sem čutila, da mi je bil dan talent.  In zdelo se mi je, da to lahko uresničim z delom od doma za krajši delovni čas.

Rok je mojo odločitev podprl, kljub temu, da sva takrat reševala stanovanjski problem in je bilo tudi njegovo podjetje v negotovi situaciji. V to sva šla z zaupanjem, da narediva, kar se nama zdi najboljše za najino družino, za kar sva se bila pripravljena tudi finančno čemu odreči. Odločitev se je izkazala za dobro in hvaležna sva, da sva jo lahko izpeljala. Gotovo bi si marsikdo želel enako, pa nima možnosti. Mnogim pa se zdi, da se jim finančno ne bi izšlo, čeprav to morda ni res. Ko preračunamo, razlika v denarju sploh ni tako velika, razlika za otroke pa je ogromna.

Nekje pri tretjem otroku opustiš teorije in vzgajaš iz trenutka v trenutek. Nehaš si domišljati, da si pameten.

Kako pa potem s prvim razredom?

Eva: Misel na šolski sistem naju je rahlo frustrirala. Opazovala sva otroke prijateljev in videla veliko stvari, ki nama niso bile všeč. Takrat smo se družili z nekaj družinami, ki so kakšno leto, nekatere tudi več, šolale otroke na domu. Videla sva, da je to ena izmed opcij. Ko je šla najstarejša hči v prvi razred, sem bila doma na porodniški, zato sva se odločila, da si lahko privoščimo eno lepo leto, brez stresa in zunanjih pritiskov, kaj naj bi delali in do kdaj naj bi kaj delali. Snovi za prvi razred je zelo malo. Delali smo od pol ure do ene ure na dan. Kak dan tudi nič, če smo kam šli. Tisto leto nam je ostalo v res lepem spominu.

Tudi potem, ko so šli otroci v šolo, so se vsi brez težav vključili v sistem. Tudi sami se radi spominjajo tega domačega obdobja. V tistem letu se z otrokom še bolj povežeš, več časa imaš samo zanj. Seveda pa pride tudi do napetosti in konfliktov, ker si veliko skupaj. Ne želim idealizirati.

Rok: Meni se je predvsem zdelo, da bi moral biti prvi razred nek blag prehod iz vrtca v šolo. Podobno mali šoli, kot smo jo imeli nekoč. Prvi razred pa žal ni to. Veliko sedenja, snovi, usmerjenost k dosežkom … Za večino šestletnikov tak način dela ni idealen. Na ta način sva se vsaj malo uprla šolskemu sistemu.

Zanimiva izkušnja, ki bo gotovo komu dala misliti … Kaj pa se vama zdi sicer pri vzgoji otrok najpomembnejše?

Rok: Treba se je zavedati, da ima vsak otrok svoj karakter, čemur je treba prilagoditi vzgojo. Vzgajava bolj po občutku in predvsem z zgledom. Vsaj jaz.

Eva: Ja, jaz sem na to temo prebrala precej več knjig in člankov in se s tem tudi bolj obremenjevala. Vsaj pri prvih dveh otrocih se mi je zdelo, da moram preštudirati vso teorijo. Dokler nisem ugotovila, da imaš samo občutek, da si nekaj usvojil, potem pa ti vsak nov otrok to podre. Nekje pri tretjem otroku opustiš teorije in vzgajaš iz trenutka v trenutek. Nehaš si domišljati, da si pameten. (smeh)

V vseh teh letih sem se predvsem nehala obremenjevati s tem, kaj vse bom naredila narobe. Preprosto sem sprejela, da bom marsikaj naredila narobe. Po karakterju sem malo kolerika in pogosto ne odreagiram tako, kot bi si želela. Ampak če imajo otroci v osnovi nek varen dom, kjer se čutijo sprejete in slišane, kjer vlada kolikor toliko prijetno vzdušje, se mi zdi, da je to dovolj. Del odraščanja so tudi določene frustracije, za katere poskrbimo starši s svojo nepopolnostjo. Tega seveda ne mislim kot izgovor, da lahko starši delamo, kar hočemo, ali da nam ni treba rasti. Moramo! Ampak upam, da bodo otroci odrasli v odgovorne in zrele posameznike tudi po Božji milosti. Veliko jih izročam Bogu, naj On doda, česar nama zmanjka.

Odločila sva se, da si lahko privoščimo eno lepo leto, brez stresa in zunanjih pritiskov, kaj naj bi delali in do kdaj naj bi kaj delali.

Kako pa rešujeta nesoglasja pri vzgoji?

Rok: Glede vzgoje sva še kar soglasna. Ponavadi se skregava glede česa drugega. (smeh)

Eva: Pri vzgoji se moram včasih jaz umakniti. Rok me kdaj opomni, naj ga neham popravljati. Tako da naredim korak nazaj in mu pustim, da reši stvari po svoje, bolj po moško.

Rok, ti imaš precej zanimivo poklicno življenje. Nam poveš več o tem …

Rok: Sem podjetnik. Že kot študent elektrotehnike sem z dvema prijateljema ustanovil podjetje na področju letalstva, s čimer smo se ukvarjali v prostem času. Začeli smo iz nič, razvili smo vse od programske opreme, elektronike, mehanike … Prvih nekaj let je bilo zelo težkih, prihodkov je bilo malo. V tistem obdobju sem tudi spoznal Evo. No, vztrajnost se je obrestovala in vloženo delo je začelo počasi prinašati sadove. Razvijamo in izdelujemo inštrumente za ultralahka letala. Zastopnike imamo v več kot dvajsetih različnih državah, kupci prihajajo z vsega sveta. Trenutno ima podjetje deset zaposlenih.

Eva: Deset let smo bili navajeni živeti zelo skromno. V tistem obdobju sva se poročila, preselila in dobila tri otroke. Šele potem smo počasi prišli na zeleno vejo.

Rok: Po svoje to niti ni bilo slabo. Je pa sedaj veliko lažje. Tudi bolj sem razbremenjen, kar se dela tiče. In seveda je lepo videti sadove svojega dela. Poleg tega se v službi še vedno ukvarjam s svojim hobijem.

Čestitke za uspeh. Si tudi pilot?

Rok: Sem. Imam pa podobno težavo kot večina ostalih. Na koncu zmanjka časa za letenje.

Pelješ kdaj tudi Evo?

Rok: Eva je z mano letela samo enkrat. Ni ljubiteljica letenja, takoj ji postane slabo. Peljem pa večkrat otroke.

Lepo je videti sadove svojega dela. Poleg tega se v službi še vedno ukvarjam s svojim hobijem.

Kako usklajuješ svoje zahtevno delo z družinskim življenjem? Gotovo ti je šla pri tem na roko tudi žena, ki se je posvetila družini in kariero začasno postavila nekoliko na stranski tir …

Rok: Ja, to zelo veliko pomeni. Prva leta je bilo precej naporno. Delo je zahtevalo celega človeka, ogromno sem delal in si težko vzel dopust. Z leti sem potem našel neko ravnovesje. Veliko lažje je postalo, ko smo zaposlili več ljudi.

Eva: Zdi se mi, da je na neki točki ozavestil, da delo ne bo nikoli končano, ne glede na to, koliko bo delal. Nihče si ne bo vzel prosto namesto njega.

Rok: To je res. Vedno je treba opraviti še kaj, zato se je treba na neki točki pač ustaviti. Odločil sem se, da želim popoldneve preživljati z družino, in tega se držim.

Eva: Glede tega ga moram res zelo pohvaliti. Večino dni je doma že ob pol štirih. Popoldne je samo oče in mož, kar zelo cenim. Še posebej, ker vidim, koliko moških je cele popoldneve v službi.

Eva, tudi tvoje delo je zanimivo. Si dolgoletna prodorna avtorica našega portala, knjižna urednica, prevajaš iz francoščine in angleščine, pišeš tudi zgodbe za otroke …

Eva: Že od otroštva sem si želela pisati in se ukvarjati s knjigami, vendar si tega nisem upala nikomur povedati. Zdelo se mi je, da se bo slišalo, kot da bi bila rada astronavtka ali filmska zvezda. Po prvi porodniški pa sem zbrala pogum in se odločila, da poskusim. Znašla sem se v nekakšnem vakuumu, ker nisem v teh krogih nikogar poznala. Tako sem nekaj stvari napisala in jih začela pošiljati naokrog, če bi koga zanimale. Začela sem pisati za neko žensko revijo, pa sem zelo hitro začutila velik razkorak med njihovimi pričakovanji in svojimi vrednotami.

Takrat sem začela moliti: »Bog, ti si mi dal talente, kje želiš, da jih uporabim?« Počasi so se začela odpirati vrata. Za tisto laično žensko revijo sem napisala članek s pričevanji več parov o čistosti pred poroko. Prispevek je pritegnil ogromno zanimanja. (smeh) Opazili so ga na Iskrenih, ga poobjavili in me povabili k sodelovanju. Zdelo se mi je noro, ker sem Iskrene kot mlada mamica zelo rada brala. Potem je prišlo še prevajanje … Spoznala sem ogromno čudovitih ljudi, prevedla več krasnih knjig, sodelujem z različnimi založbami … Bog je splaniral bolje, kot bi sama.

V zadnjih letih pišeš tudi otroško literaturo …

Eva: Ja, kakšno mojo zgodbo lahko najdete v Mavrici in občasno v Cicibanu. To mi je v veliko veselje. Na papir prelivam našo družinsko dinamiko.

Kakšen knjižni namig za naše bralce?

Navdušena sem nad Najboljšo božično predstavo vseh časov Barbare Robinson (Iskreni, 2024). Že dolgo nisem imela v roki otroške knjige, ki bi bila hkrati tako zabavna in globoka! Zelo priporočam za družinsko branje v dneh pred božičem.

Nagovarja me tudi duhovna avtobiografija Milade Kalezić Vsa moja resnica je v Njem (Družina, 2024). Za duhovno poglobitev je krasen najnovejši prevod kultnega Jacquesa Philippa V šoli Svetega Duha (Emanuel, 2024), za ljubitelje zgodovine pa Cestnikov Razmik med žerjavi (Celjska Mohorjeva, 2024). Gre sicer za težko zgodbo, polno grozot 2. svetovne vojne, v kateri pa je v ospredje postavljen mlad Slovenec, mobiliziran v nemško vojsko, ki se odloči, da na ruski fronti ne bo nikogar ubil.

Za bolj sproščujoče branje sem zelo uživala ob Sprehajalcu knjig Carstena Henna (Mladinska knjiga, 2023). In za najstnike? Moj brat lovi dinozavre Giacoma Mazzariola (Vida, 2023). Krasno branje, tudi za starše!

Kje črpaš navdih za svoje delo?

Eva: Glavni navdih je naše družinsko življenje. Seveda ga ne opisujem dobesedno, bolj pišem o tem, kaj bi se lahko zgodilo pri nas doma. Drugače pa mi je zelo všeč izjava angleškega pisatelja Evelyna Waugha. Vprašali so ga, ali piše po urniku ali po navdihu. Dejal je, da seveda po navdihu, vendar ima srečo, ker navdih vedno pride točno ob devetih dopoldne. Dejansko je tako. Če čakaš navdih, ne narediš ničesar. Če pa se spraviš k delu, pride tudi navdih. Navdiha ne dojemam kot neko umetniško muzo, ki te preplavi ob posebnih priložnostih, čeprav se včasih zgodi tudi to. Bolj ga doživljam kot nekaj, kar pride, ko že delaš.

Če čakaš navdih, ne narediš ničesar. Če pa se spraviš k delu, pride tudi navdih.

Kako negujeta svoj odnos?

Eva: Zelo se boriva za to, da ohranjava miren življenjski tempo. To nama je ena od prioritet. Ob štirih otrocih sicer ni enostavno, saj je urnik poln že sam po sebi. Vendar si prizadevava, da ohranjava popoldneve čimbolj mirne. Radi smo doma in skupaj. V sodobnem tempu drugače zmanjka časa že za čisto običajno fizično bližino.

Rok: Zelo se nama zdi tudi pomembno, da si vzameva kak trenutek samo za naju. Ustvarjava si male rutine, ki naju zbližujejo.

Eva: Ja, na prvi pogled gre za malenkosti. Da se poljubiš ob prihodu domov in pred spanjem. Da skupaj popiješ kavo, greš na sprehod. Načrtno sva se odločila, da ob popoldnevih otrok ne bova razvažala okrog. Ker smo doma sredi Ljubljane, je to možno, čeprav tudi tukaj večina staršev otroke razvaža. Otrokom sva rekla, da lahko hodijo, kamorkoli hočejo, dokler je to v radiju dveh kilometrov in ko so dovolj stari, da gredo lahko sami. Izjema je verouk. (smeh) Starejša dva imata veliko hobijev, ampak za njih poskrbita sama.

Kako usklajujeta versko vzgojo, glede na to, da je eden veren, drugi pa ne?

Eva: O tem sva se veliko pogovarjala že pred poroko. Sploh jaz sem čutila potrebo, da nekatere stvari dorečeva. Zdelo se mi je neodgovorno, da imava otroke in se šele potem začneva prepirati, ali jih bova dala krstiti ali ne. Nekaj časa je trajalo, preden sva prišla na isto valovno dolžino in je Rok sploh razumel, kaj meni to pomeni. Da ne gre samo za nek hobi, kot npr. tečaj tenisa, ki njega sicer ne moti, nima pa večjega vpliva na naše življenje. Vera je način življenja. Tako da sva se že pred poroko dogovorila, da bodo otroci krščeni, da bom molila z njimi, hodila k maši, da bodo obiskovali verouk … V zavedanju, da se bodo na koncu tako ali tako sami odločili. Tukaj si ne delam utvar.

Rok: Meni je šlo na začetku marsikaj na živce, zdelo se mi je nepotrebno. Z leti sem se navadil in ugotovil, da ne škodi. (smeh) Pa ugotovil sem, da so krščanske vrednote nek temelj, ki se ga v resnici trudimo živeti vsi dobri ljudje.