Zakaj svoje otroke prvo leto šolam na domu?

Foto: osebni arhiv

To vprašanje me spremlja, odkar je šla v prvi razred najstarejša hči. Takrat sva se z možem odločila, da se bo prvo leto šolala na domu in šla v »pravo« šolo šele v drugem razredu. Letos je prvošolec najin tretji sin, ki se prav tako šola na domu. Zakaj takšna odločitev?

Razlogi so precej preprosti. Ko sem šla sama v osnovno šolo, sem bila stara sedem let in pol. V mali šoli smo risali, vlekli črte in poslušali pravljice. Skoraj nič »šolskega«, predvsem pa zelo malo sedenja, nobenih delovnih zvezkov, nobenega preverjanja znanja. Brati sem se naučila sama, spontano. Tisti sošolci, ki so se naučili brati v šoli, berejo enako dobro (če ne boljše) od današnjih generacij, ki z učenjem začnejo eno leto prej. Ko smo bili prvošolci, učiteljice niso imele nobenih urnikov. Vsako dopoldne smo že pred kosilom preživeli precej časa zunaj. V prizidku naše osnovne šole, kjer smo bili prvi in drugi razredi, šolski zvonec sploh ni zvonil, ampak so imele učiteljice pri razporejanju časa proste roke.

Prvošolcem na koncu leta uradno še ni treba znati brati, toda če pogledate naloge v delovnih zvezkih, se to od njih vsekakor pričakuje.

Prvi razred še zdaleč ni »mala šola«

In potem je prišla devetletka. Tisti »blagi prehod« in »prvo leto igranja« se je zelo hitro prelevil v obsežne učne načrte in izpolnjevanje zastavljenih ciljev. Učiteljice se trudijo, da bi imeli otroci dovolj časa za igro in gibanje, a že če hočejo predelati vse delovne zvezke, so pod časovnim pritiskom. Od računanja do deset smo prišli do računanja do dvajset. Prvošolcem na koncu leta uradno še ni treba znati brati, toda če pogledate naloge v delovnih zvezkih, se to od njih vsekakor pričakuje. Poleg tega morajo v drugem razredu nenadoma obvladati še male tiskane in pisane črke. Hm, kje je že tisti blagi prehod?

Poleg tega je v veliki večini razredov preveč otrok. Petindvajset, ponekod celo sedemindvajset ali osemindvajset. (Gospodje z ministrstva, ki določajo normative, očitno še nikoli niso stali v razredu.) Naj so učiteljice še tako sposobne in predane, morajo delati s petindvajsetimi šestletniki, od katerih nekateri tekoče berejo, drugi še ne poznajo črk, tretji pa niti svinčnika in škarij ne znajo držati v rokah. Kako poskrbeti, da bo za vse prav?

Šolanje na domu: individualen pristop in zelo malo sedenja

Zaradi vseh teh razlogov smo se odločili, da naši otroci prvo leto ostanejo doma. To je luksuz, ki si ga lahko privoščimo zaradi narave mojega dela. In kako je videti? Šolskega, torej sedečega dela, je zelo malo. V prvem razredu pol ure ali največ eno uro na dan. Velike večine snovi ne obdelujemo po delovnih zvezkih, ampak v vsakdanjem življenju, česar otrok ne doživlja kot šolsko delo. Glasba, ustvarjanje, gibanje, spoznavanja okolja, celo angleščina … Vse to je igra in ne šolski predmet. Ločevanja odpadkov se otrok ne uči z reševanjem nalog, ampak tako, da razvršča odpadke in jih odnese v pravilen zabojnik. Kadar sneži, nima pouka, ampak vse dopoldne gradi igluje. Z babico šiva, z dedkom sprehaja psa, pri atiju v službi programira vezja, na tržnici računa, koliko drobiža mu mora vrniti kmet, meni pomaga kuhati kosilo. Večkrat gremo na kakšen izlet, v muzej ali na predstavo.

Velike večine snovi ne obdelujemo po delovnih zvezkih, ampak v vsakdanjem življenju, česar otrok ne doživlja kot šolsko delo.

Veliko prednost vidim tudi v tem, da je delo individualno in prilagojeno temu, kako se otrok najlažje uči. Logično je, da se učenje z otrokom, ki tekoče bere, hkrati pa ima težave z grafomotoriko, precej razlikuje od učenja z otrokom, ki ga črke ne zanimajo kaj dosti, je pa zelo spreten. Poleg tega ima otrok veliko več časa za prosto igro in gibanje, saj je individualno šolsko delo precej bolj učinkovito. Da o vseh lepih trenutkih, ki se spletejo med preživljanjem skupnega časa, niti ne govorim.

Kaj pa socializacija?

Vsi naši otroci so od tretjega leta dalje hodili v vrtec, tako da so v tem smislu »socializirani«, torej navajeni na »sistem«. Vendar iskreno rečeno nimam občutka, da je ravno »sistem« v ključni meri odgovoren za to, da otroci normalno funkcionirajo. Vsi poznamo otroke, ki so od enega leta dalje vključeni vanj, pa pri desetih ali petnajstih letih še vedno ne delujejo. In otroke, ki so jih pazile babice ali se vsa leta šolajo na domu, pa so povsem »socializirani«.

Poleg tega nikjer ne piše, da otrok za uspešno socializacijo potrebuje ravno petindvajset vrstnikov. Otrok, ki se šola na domu, se druži s sorojenci, otroki z ulice, sorodniki, družinskimi prijatelji … S cestnimi delavci meša beton, v parku pomaga voziti motorno kosilnico, klepeta s starejšo sosedo. Če kaj, potem res ne morem reči, da otrokom v letu, ki ga preživijo doma, manjkajo medosebni stiki. Prilagajanja na skupino pa se najbolje učijo v vsakdanji družinski dinamiki.

Priznam pa, da me je rahlo skrbelo, kako se bodo otroci v drugem razredu vključili v razred. Po premisleku in z upoštevanjem naše družinske situacije smo se namreč odločili, da gredo otroci drugo leto v šolo. No, skrb je bila odveč. Vsaj starejša otroka sta se brez težav vključila v šolo. Težav nista imela ne z učenjem ne s sklepanjem prijateljstev ne z delom v skupini. Kako bo s tretjim in četrtim, seveda še ne morem reči, vendar zaupam, da se bo izšlo tako, kot je treba.

Največja potrditev, da je bila odločitev za šolanje na domu za našo družino pravilna, sta ravno starejša otroka, ki se z velikim veseljem spominjata tistega leta, ki sta ga preživela doma. Ko smo ponovno pretresali odločitev pri tretjem otroku, sta ravno onadva brez oklevanja rekla: »Mami, veš, koliko časa bo moral hoditi v šolo? Privošči mu še eno leto doma!«

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. To pač ni za vsakogar,oziroma morata starša imeti takšni službi (financna stabilnost),da lahko solas otroke doma.
    A lahko to počneta dva starša na minimalcu,ki živijo v najemu itd.
    Jaz si tega nisem mogla privoščiti,da bi sina šolala doma,je pa šel eno leto pozneje v šolo.
    In je bil potem čisto dobro pripravljen na šolanje.

  2. To, da se prvo leto šola otroka doma, se mi ne zdi slaba ideja, seveda, če imajo starši tako delo, da imajo to možnost, ali pa da je mama doma. Važno je tudi, kaj si želi otrok. Če si otrok želi iti v šolo skupaj s svojimi vrstniki, s katerimi je hodil v vrtec, je prav, da gre v šolo.
    Nikakor pa nisem pristaš šolanja otrok na domu skozi celo osemletko, otrok rabi tudi družbo svojih vrstnikov (doma jih nima!). Ne morem si tudi predstavljati, da starši obvladajo in dobro razložijo vso snov, prav vse predmete, ker potem šole in učiteljev sploh ne potrebujemo.
    Moji otroci so hodili v osemletko in res ne vem, kaj je bilo z osemletko narobe, da je bilo treba vpeljati devetletno osnovno šolo.
    Če je bila nekoč “moda”, da so starši vpisovali svoje otroke v prvi razred, čeprav so bili rojeni šele v januarju, februarju in celo marcu, ko bi dopolnili sedem let, je sedaj ravno obratno. Otroke, ki so rojeni decembra, starši večinoma vpišejo v šolo naslednje leto.
    Sama sem si kot otrok nepopisno želela iti v šolo. Doma sem se dolgočasila, saj nisem imela nobene prave družbe. Starši so garali po kmetiji in niso imeli časa, za “šolanje na domu”. Želela sem si znanja, bila sem vedoželjna, pa tudi zelo družabna.
    Ne morem si predstavljati, kako nas je že davno pokojna učiteljica naučila v prvem razredu pisati in računati do 20. Naučili smo se tudi brati, pisali smo že s pisanimi črkami. Nihče od otrok ni hodil v vrtec, večina jih še ni poznala črk, niti svinčnika v rokah ni znala držati. V šolo smo hodili peš ob vsakem vremenu, nihče ni imel dežnika! Imeli smo pelerine, pozimi pa gumijaste škornje. Ja, bili smo revčki, vendar se tega nismo zavedali. Kljub vsemu smo znali biti srečni. Še sedaj, po tolikih letih, grem peš v tisto vas, kjer sem hodila v osnovno šolo, prve štiri razrede.
    Nikoli ne bom pozabila sošolca, ki je bil rojen marca, torej je šel v šolo z dobrimi šestimi leti. V njegovem kraju ga niso sprejeli v prvi razred, v šolo, kjer sem hodila jaz, pa je bilo malo otrok, zato je bil sprejet na našo šolo. Sam je hodil peš in to več kot 5 km v eno smer, si lahko predstavljate?! Čisto sam! Bili so popolnoma drugačni časi in danes si kaj takega sploh ne moremo predstavljati.

  3. Samo barcaffe,hvala za podelitev tvoje izkušnje iz otroštva. Moja je bila podobna. Doma na vasi,na kmetiji,pred šolo delo v hlevu,po šoli vsak dan delo zvečer v hlevu,na travniku.
    Veliko smo bili zunaj. Z brati,sestrami,sosedi.
    Ni mi žal,da nisem hodila v vrtec. Malo šolo imam v lepem spominu.

    Slavko Gaber z ostalimi “svojimi” strokovnjaki pa je grobar slovenskega šolstva. Bo kdaj odgovarjal za to?
    Iz šole je izrinil vzgojo,čas posvečen odnosom,počutju v šoli,…
    Devetletka je polom in zločin nad otroki.
    Potem pa Leonida Zalokar že ne vem koliko let kritizira po dolgem in počez,kaj se dogaja z našimi otroki,da so nasilni,da jih vzgajamo v psihopat??? Nikoli pa se ni izpustila imen in priimkov teh odgovornih. Zakaj ne?
    Grozno,kako je lahko taka strokovnjakinja ravnateljica že toliko časa na položaju in ne najde ene lepe besede za otroke,mlade,starše.

    Kdo je odgovoren za vpeljavo permisivne vzgoje toliko in toliko let nazaj?

    1. Se popravljam:

      “Nikoli se ni izustila imen in priimkov odgovornih… za stanje v slovenskem šolstvu. Lahko je namreč ves čas kritizirati,rešitev pa se ni podala.

  4. Ko sem pred davnimi časi jaz hodil v osnovno šolo, se spomnim, da smo ob koncu prvega razreda znali brati in pisati in računati do dvajset. Pa sem se šolal v pretežno kmečkem okolju, kjer večina otrok, sicer stara že 7 let, ni imela kakšnega predznanja. Takrat ni bilo ne televizije ne računalnikov, v razredu nas je bilo več kot 30, pa to za učiteljico ni bil poseben problem.
    Tako se čudim, kako v današnjem času tolikšno neznanje. Ali je to posledica tega, da gredo sedaj otroci s 6. letom v šolo? Sicer sem tudi jaz šel v šolo s 6. letom.
    Šolanju doma, razen v primeru zelo slabih šol, nisem naklonjen. Otrok namreč potrebuje socializacijo, ki jo lahko dobi le v stiku z drugimi otroci. To je še posebej pomembno danes, ko imamo družine z malo otroki, skorajda prevladujejo že edinčki.

  5. Tudi sama sem se pred začetkom šolanja prvega otroka “poigravala” z idejo, da bi se sin prvo leto šolal doma. Fantek je se pred vstopom v 1.razred gladko bral, zanimalo ga je milijon stvari in prvo leto se je v soli večino časa dolgočasil! Leto raziskovanja po njegovem individualnem tempu v domačem varstvu bi mu bilo pisano na kozo! Pa je bilo zal neizvedljivo zaradi narave najinega dela. Tudi v obdobju korona šolanja na daljavo je užival, odpravil obveznosti celega tedna v treh dneh, ostale dni pa se je igral z mlajšima bratoma, bral in raziskoval. Mnoge tematike smo lahko skupaj raziskali bolj obširno, kot predvideva šolski načrt, balast smo lahko oskubili …

    Socializacija, na katero se vsi obešajo, je v prvi vrsti prilagajanje na družbo, ne pa sopomenka za stik z vrstniki. Z vrstniki pa se otroci lahko družijo (oz. Bi se morali) tudi izven šolskih prostorov, veliko bolj naravno in kvalitetno. Ne vem, zakaj bi ravno prisilno sobivanje s takimi in drugačnimi osebki enake starosti moralo biti družbeni model. Razen v obvezni državni osnovni soli se nam ni treba intenzivno družiti z vrstniki, ki s katerimi nimamo skupnih interesov in vrednot, le birokratsko so nas prisilno strpali v isti prostor in cas. Preživeti moramo 9 let z vrstniki, ko so do okolja moteči in do soljudi nasilni, ki nimajo motivacije, ki jim znanje ni vrednota!

  6. Čestitke, imate inteligentnega otroka.
    Kar se tiče socializacije – ja, socializacija je zelo pomembna. Noben človek namreč ni otok sam zase. Kjerkoli smo, se moramo prilagajati in se prilagoditi, otrok v šoli, mož in žena v zakonu, odrasli pa na delovnem mestu. Kje se lahko danes sploh otroci še lahko družijo med seboj? Včasih smo se otroci igrali po vasi, po vaških klancih, potikali smo se po bližnjem gozdičku, hodili peš v šolo, h verouku. V mestih so se igrali pred bloki, od jutra do večera. Danes žal tega ni več. Če otrok ne gre v šolo, ga osamimo od vrstnikov. Tudi, če je družina velika in je v njej več otrok, je vprašanje, koliko se otrok lahko ujame z ostalimi sorojenci (npr. v družini je samo ena deklica, več fantov in obratno, potem je tu starostna razlika ipd.).
    Skratka, kjerkoli smo, se moramo prilagajati. V šolo prihajajo otroci iz različnih okolij, iz bogatih in vplivnih družin, iz družin izobražencev, iz družin delavcev, kmetov, pa tudi iz dna družbene lestvice in iz neurejenih družin. Ampak nihče ne sme biti med njimi zato manj vreden.
    Še to: ste se kdaj vprašali, zakaj se nekateri otroci tako obnašajo, da so moteči? Kdo ve, kaj doživljajo v lastni družini? Najbrž se nihče ne rodi kot psihopat.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja