Foto: ShutterstockŠola v Sloveniji seveda ni brezplačna in na začetku šolskega leta starši skoraj neizogibno pademo v brezno potrošništva. Kljub učbeniškemu skladu otroci očitno potrebujejo cel kup delovnih zvezkov premium kvalitete dizajna in tiska. Potrebujejo tudi cel kup običajnih zvezkov, ki so nekoč stali drobiž, danes stanejo toliko kot manjša knjiga. Da se niti ne začnemo pogovarjati o torbah, čevljih, oblačilih, dresih … Pri šolskih potrebščinah starši nimamo veliko manevrskega prostora. Ga pa imamo nekaj pri ostalih “nujnih” stvareh, s katerimi je treba šolarja praviloma opremiti pred začetkom novega šolskega leta.
Kako svojim otrokom v tem svetu potrošništva razložiti, da je količina denarja, ki ga imamo na voljo, omejena in da ne morejo dobiti najdražjih čevljev in jakne? Kako jim razložiti, da tudi, če si lahko privoščimo najdražje čevlje in jakno, le ti običajno niso najbolj modra izbira in da ne bodo določile njihovega počutja in še bolj ne vrednosti? Kako jim razložiti, še zlasti na pragu novega šolskega leta, da znamke in to, kar imaš oblečeno ali obuto ne določa tvoje vrednosti in da si prijateljev, ki jih bodo sodili po tem niti ne želijo? Kako jim privzgojiti pravi odnos do denarja, jih naučiti modrega trošenja in varčevanja in shajanja s tem, kar imajo?
Dober primer iz prakse
Neka mama dveh otrok je na spletu opisala, kako je v svoji družini enkrat za vselej opravila s to temo. Njen odgovor je postal viralen. Kaj je naredila?
Naveličala se je svojima najstnikoma neprestano razlagati, zakaj ne morejo, zakaj ni pametno kupiti tega in tega … zato je problem preložila nanje.
Vsako leto jih je ob začetku šolskega leta prosila, da napišejo seznam, kaj je treba zamenjati v omari – od spodnjega perila, do plaščev, nahrbtnikov, superg, zimske opreme, celo smučarske opreme – vse! Seznam so natisnili in skupaj pregledali. Mama je označila, kaj se ji zdi razumna cena za vsako od omenjenih stvari. Nato so naredili skupni račun za vsak seznam (na otroka).
Nato je za oba otroka odprla bančno kartico z zneskom, ki se ji je zdel pravičen in razumen, in je pokrival večino stvari na seznamu.
Otroka sta dobila kartico in nekaj ‘nakupovalnih’ pravil. Da se, recimo, lahko porabi le znesek, ki je na kartici. Da morajo biti kupljene stvari primerne in dostojne. Da si lahko tudi premisliš in kupljeno vrneš (dokler ni nošeno seveda). Če želiš torej zapraviti 200 evrov za superge ali 150 evrov za šolsko torbo, prav. Boš pa potem moral celo leto nositi staro jakno, kavbojke, dres, staro spodnje perilo … Življenje je pač sestavljeno iz izbir.
Mama je še zapisala, da je bila to za njeno družino genialna poteza. Otrokom je po nakupu vseh stvari s seznama običajno vedno ostalo še nekaj denarja! Ker so računali, preštevali, spreminjali proračun, se odločali, kaj potrebujejo in česa morda ne … S tem denarjem razpolagajo sami. Lahko ga porabijo ali hranijo, odločijo se sami. Če je proračun presežen, ga mora otrok nadoknaditi iz prihrankov, žepnine ali zaslužka.
Mama poroča, da so njeni otroci kar naenkrat postali modri, varčni nakupovalci, ki primerjajo cene in to kaj dobijo za določeno ceno.
In kakšen je rezultat?
Naenkrat postanejo superge, ki stanejo 200 evrov, tudi zanje povsem nesmiseln nakup, ko pa lahko prihranijo 160 evrov, če si kupijo čisto spodobne superge za 40 evrov …
Mama poroča, da so njeni otroci kar naenkrat postali modri, varčni nakupovalci, ki primerjajo cene in to kaj dobijo za določeno ceno. Nove kolekcije jih sploh več ne zanimajo, saj dobijo isto kvaliteto iz stare kolekcije za nižjo ceno.
Predvsem pa ni več prepirov, jeze, izčrpanosti, razočaranja, loputanja z vrati, stresa … Ni več grozljivih razprav o tem, da denar ne pade z neba, da vsak živi s proračunom, ki ga ima, prerekanj v stilu “vseeno mi je, kaj kupi mama tvojega prijatelja” ali razlag, da moramo ostati znotraj proračuna, ki ga imamo, da lahko počnemo še kakšne druge zabavne stvari.
Ta sistem so preizkusili tudi ob maturantskem plesu in tudi tam se je odlično obnesel.
To, kako porabljamo svoj denar, kaže na to, kaj cenimo, kaj nam je pomembno.
Naloga starša je, da otroka nauči ravnanja z denarjem
Denar seveda ni vse v življenju, še zdaleč ne in Bog varuj, da bi bil središčna točna našega vsakdana. Je pa izjemno uporabno orodje. Če znamo z njim upravljati je naše življenje mnogo lažje in prijetnejše. Denar je tudi moč. In čeprav se o tem ne sliši velikokrat, je tudi vzgojna moč. To, kako porabljamo svoj denar, kaže na to, kaj cenimo, kaj nam je pomembno. Kot je povedal podjetnik in strokovnjak za finance mag. Aleš Lisac v eni od naročniških oddaj Iskreni, lahko denar uporabimo tudi tako, da z njim krepimo področja, ki jih želimo pri otroku spodbujati, s tem da vanje investiramo in druga slabimo. Sam recimo pove, da je imel njegov oče konkreten budget za njegovo izobraževanje. Če je želel na tečaj angleščine v Anglijo, ga je oče finančno podprl. Če je želel žurati in piti alkohol, je moral za to zaslužiti svoj denar.
Denar nam torej pri vzgoji lahko pomaga ali pa tudi ne. Žal nam šolski sistem pri finančnem izobraževanju ni ravno v pomoč, a to ne pomeni, da ne obstajajo pametni viri, ki so nam lahko v pomoč in navdih. Zgornji primer je gotovo eden teh. Prav tako tudi spodnji. 😉
Povabljeni k sklenitvi naročnine in ogledu oddaje, ki vam bo olajšala “finančno” vzgojo. Kar pa seveda še zdaleč ni vse, kar dobite z naročnino. PREVERITE
*Vir: Zelena učilnica
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Že otroke je treba učiti varčnosti, jih poučiti o tem, da denar ne raste na drevesu in da ne moremo imeti vsega, kar si želimo. Tale mama je naredila prav! Otroka si bosta zapomnila za vse večne čase, da ne smemo zapravljati čez svoje zmožnosti.
Če imaš malo denarja, se moraš naučiti preživeti tudi s tem!
Žal je tudi mnogo odraslih popolnoma nepismenih na področju financ in to celo izobraženih. Kupujejo neumnosti, zapravljajo čez svoje zmožnosti in stalno jočejo, da so brez denarja. Tudi, če bi imeli 5.000 € plače, jim še vedno ne bi bilo dovolj in bi vse zapravili. Denar dobimo enkrat mesečno, ven ga dajemo pa vsak dan. Zato moramo biti previdni, kako ravnamo z denarjem. Denar ni vse, vendar ga vsak dan nujno potrebujemo.
Za oblačila, obutev itd. res ne potrebujemo nekih dragih blagovnih znamk. Tudi s starejšim avtomobilom se lahko vozimo. Tudi novih omar ni treba kupovati vsakih par let, kot tudi ostalega pohištva.
60% Slovencev je na minimalcu +100 EUR: zanje tale članek nima pomena, ker imajo propračun 500 EUR Za vse otroke, kolikor jih že je. Ti otroci so že navajeni. Je pa žalostno, da bodo bolj kot varčnosti, navajeni revščine in jo bodo nosili v srcu tudi, ko je ne bi več rabili.