Barbara in Marko Zrnec: »Če ta mladim ne moreva reči ničesar lepega, sva tiho.«

Foto: osebni arhiv

Barbara in Marko Zrnec sta poročena 35 let, imata odraslo hčerko in dva vnučka. Od leta 2018 vodita zakonske tečaje Ljubezen in spoštovanje, ki jih je zasnoval Emerson Eggerich. Barbara je po poklicu fizioterapevtka, Marko pa uči v glasbeni šoli. Svojo ljubezen do glasbe zadnja leta preliva v avtorske pesmi, s katerimi skupaj nastopata po Sloveniji. Zase pravita, da sta zagovornika zakona, ki z besedo in glasbo pričujeta o lepoti odnosa med možem in ženo.

»Po tolikih skupnih letih sem zelo hvaležna, da imam vsak dan ob sebi družabnika, moža,« pravi Barbara. »Svoj zakon doživljava kot velik blagoslov in žal mi je, da toliko parov nima podobne izkušnje. S svojim delom želiva spodbujati pare, naj se za zakon borijo, namesto da gredo ob težavah narazen.«

Sta dolgoletna voditelja tečaja za zakonce Ljubezen in spoštovanje. Z njim sta se srečala šele v zrelih letih, po desetletjih zakona. Sta v njem našla kaj, kar vama je prej manjkalo?

Marko: Zame je bil prelomen vidik spoštovanja. Prej o tem nisem razmišljal. Šele ko sva se udeležila tečaja, sem ozavestil, kako zelo potrebujem ženino spoštovanje. Iz primarne družine sem prinesel kar nekaj ran, zaradi česar sem si želel biti sprejet in sem za Barbaro poskušal narediti vse na svetu, tudi če je šlo na moj račun. Zato sva se tudi zelo redko skregala. Šele na tečaju sem ozavestil, da iz otroštva nimam izkušnje spoštovanja, zaradi česar sploh nisem vedel, kaj je to.

Veliko parov misli, da ljubezen pripada vsakemu, spoštovanje pa si je treba prislužiti, vendar to ni res. Vsi potrebujemo brezpogojno ljubezen in brezpogojno spoštovanje. Ženske ponavadi rabijo več ljubezni, moški pa več spoštovanja. Obojega se je treba naučiti.

Jaz sem bil včasih prizadet zaradi stvari, ki jih Barbara sploh ni mislila slabo. Naučiti se je morala in se še uči, kako komunicirati na način, ki je zame spoštljiv. Spomnim se, da me je vprašala: »Ali si res želiš, da ti namesto ’rada te imam’ rečem ’spoštujem te’?« Zanjo je bilo to težko, morala je ozavestiti ta vidik in vaditi.

Barbara: Meni se je zdel stavek »spoštujem te« tuj, brez mojih čustev. To ni moj jezik, je pa jezik mojega moža. Za žensko ni naravno reči »spoštujem te«, možu pa ogromno pomeni. Včasih sem Marka na primer vsako jutro zasula s seznamom zadolžitev, kaj sem želela, da naredi. To ga je dušilo. Sčasoma sem začela svoje želje pisati na srčke, ki sem jih nalepila po hiši in se začnejo z »Ali bi lahko, prosim…?« Marku ta spoštljiv način veliko pomeni in že samo zaradi načina, kako ga prosim, mi rad ustreže.

Marko: Na tečaju sva se naučila sprejemati razlike med moškimi in ženskami – da nismo napačni, ampak drugačni. Ženske in moški smo si med seboj zelo različni in če si dovolimo to različnost, zakon zacveti. V zakon pride prava vrsta svobode, ki jo vsak od nas potrebuje, čeprav je poročen. Da si lahko to, kar si, in da si sprejet tak, kot si. Moja žena na primer zelo rada govori, jaz pa včasih rabim samo tišino. Tipičen primer je, ko se mož in žena vozita v službo in je on ves čas tiho. Ženi se to zdi neljubeče in se sprašuje, kaj je narobe. On pa samo uživa v tišini ob svoji dragi. (smeh)

Barbara: Bog nas je ustvaril kot moške in ženske, ki se razlikujejo. Če želimo spremeniti svojega zakonca, ne delamo samo proti njemu, ampak tudi proti Bogu. Različnost med zakoncema moramo ceniti in se naučiti živeti z njo, sicer drug drugemu stojimo na cevi za dihanje. Tak zakonec prej ali slej začne iskati »zrak«, nek izhod, da bi lahko zadihali: večkrat je to gostilna, pretiravanje s športom na račun družine, beg v delo, razne zasvojenosti …

Veliko parov misli, da ljubezen pripada vsakemu, spoštovanje pa si je treba prislužiti, vendar to ni res. Vsi potrebujemo brezpogojno ljubezen in brezpogojno spoštovanje.

Kaj opažate pri parih, ki se udeležijo tečaja? Zakaj Ljubezen in spoštovanje ni samo »še en tečaj«?

Barbara: Zakon je mišljen, da se imamo v njem lepo. Vendar se moramo tega naučiti, potrebujemo učinkovita orodja. Emerson Eggerich ta orodja odlično in zelo konkretno opredeli in nam jih pomaga uporabljati, zato je tečaj tako uspešen in dobro sprejet.

Marko: Pare nagovarjajo zelo različne stvari. Škoda je, da niso s tem znanjem opremljeni že takoj na začetku zakona. Veliko udeležencev reče: »Joj, zakaj nisem tega vedel že prej?« Ko pridejo otroci, v odnosu pogosto pride do napetosti, ker imajo zakonci nenadoma malo časa zase in drug za drugega. Takrat bi rabili orodja, da bi se s tem spoprijeli. Za mlade pare je zelo dragoceno védenje, da lahko pričakujejo težave, da je to normalno. Veliko jih namreč misli, da je zakon holivud. Pari, ki veliko gledajo filme, mislijo, da težav ni in jih ne bo. Če pridejo, greš pa narazen.

Na tečajih kot voditelja deliva zgodbe o lastnih težavah in ovirah. Za pare je zelo dragoceno videti, da ne izstopajo in da je nekaj povsem normalnega, če imaš v zakonu kdaj težave in se skregaš. Predvsem žene imajo namreč v glavi, da bi moralo v zakonu vedno »vse štimati« na način, kot si one predstavljajo. To lahko zakon zelo duši.

Barbara: Pari si oddahnejo ob spoznanju, da imamo v zakonu vsi težave. Vsi smo na isti ladji. Se pa zgodi, da kakšen par pride z napačno perspektivo – žene pripeljejo može, ker si želijo, da bi jih tečaj spremenil. In obratno. To nikoli ne deluje. Če želiš, da se zakonec spremeni, moraš delati na sebi. Ko se boš spremenil ti, se bodo začeli spreminjati tudi ljudje okrog tebe. Če pa v zakonski odnos povabiš še Boga, Bog začne delovati in pomaga zakoncema, da se odpovesta kakšni svoji »pravici« in določene stvari naredita ne zaradi zakonca, ampak zaradi Boga, ker On tako želi. Takrat v zakonu pride do tektonskih premikov na bolje.

Zakaj se vama zdi, da je danes zakon v krizi? Kaj nam zakoncem manjka?

Marko: Delam v glasbeni šoli in vidim, da je polovica otrok iz ločenih družin. Do ločitev prihaja, ker smo nehali poslušati Boga. Boga in Sveto pismo smo si prilagodili, da upoštevamo samo tisto, kar nam paše. Bog je naš Stvarnik, On ima vse rešitve, mi pa iščemo rešitve tam, kjer jih ne moremo najti. Ne beremo več navodil za uporabo, torej Svetega pisma.

Barbara: Boga smo izrinili iz življenja, zato smo izgubili sliko Božjega reda. V življenju veljajo določeni duhovni zakoni, če to priznamo ali ne. Če spoštuješ in ljubiš, boš deležen blagoslova. Kar seješ, to žanješ. Vendar ljudje tega ne jemljemo resno. Vsak po svoje dela tisto, kar misli, da je prav. Sami sebi smo postali merilo, ne zanima nas, kako si je zakon zamislil Bog in zakaj je pomembno, da zakon živimo po Božje. Zato v naših odnosih pogosto vlada zmešnjava. Stvari ne delujejo. Če bi se pari ravnali po svetopisemskem načelu »ljubi, spoštuj«, bi zakoni zaživeli. To potrjujejo tudi sodobne raziskave.

Marko, po poklicu ste glasbenik. Vaše pesmi govorijo o zakonski ljubezni in vajinemu odnosu z Bogom. To ni ravno pogosta tema. Kaj želite z njimi sporočiti poslušalcem?

Marko: Verjamem, da Bog želi s pesmimi preko mene ljudem nekaj sporočiti. Pesmi sem začel pisati šele po 55. letu, čeprav sem si želel to početi že prej. Doživljam jih kot darilo. Sporočilo mojih pesmi je, da je Bog naš ljubeči Oče. Če ga sprejmeš za Očeta, postaneš sin in s tem dedič. Na voljo imaš vse, kar ima Bog. Modrost, ljubezen, navdih, potrpežljivost, odpuščanje. Zaradi svojih zemeljskih očetov, ki niso popolni, saj tudi oni nosijo popotnico svojih nepopolnih staršev, si je težko predstavljati Boga kot ljubečega Očeta. Vsaj jaz si ga nisem, dokler nisem odpustil svojemu zemeljskemu očetu.

Barbara: Na glasbeno-pričevalskih večerih nekaj stvari poveva, nato pa povedano podkrepiva s pesmimi, ki imajo globino in pripovedujejo zgodbe. Ljudi ta kombinacija zelo nagovori, saj lahko med pesmijo razmislijo o tem, kar so slišali. S tem želiva ljudem predati svojo nematerialno dediščino. Izkušnje in spoznanja, ki sva jih prejela, želiva dati naprej.

Marko: Poslušalce želiva spodbuditi, naj gojijo pozitivne, Božje vrednote.

Ženske ponavadi rabijo več ljubezni, moški pa več spoštovanja. Obojega se je treba naučiti.

Barbara, vi ste leta spadali med dvomljivce – pravzaprav niste želeli biti kristjanka. Kaj se je zgodilo, da ste lahko v polnosti rekli »da«?

Barbara: Vzgojena sem bila v tradicionalni katoliški družini. Več kot pol življenja v krščanstvu nisem videla »uporabne vrednosti«, dojemala sem ga zgolj kot religijo in tradicijo, brez moči in vpliva na življenje. Sama sem zelo iskrena oseba in težko prenašam hinavščino, zato si nisem želela početi nečesa, česar nisem razumela in posledično niti cenila. Ko sem bila stara 45 let, pa se je pojavila nespečnost, hudi nočni strahovi in stiske. Čez dan je bilo vse v redu, ponoči pa groza. Takrat mi je prijatelj, kristjan, razložil duhovni vidik mojega boja. Zame so molili in po molitvi sem bila ozdravljena. Takrat sem prvič okusila moč molitve, moč krščanstva. To me je močno zadelo. Potem sva se udeležila še večmesečnega krščanskega programa, po katerem sva prejela ogromno ozdravljenja in osvoboditve.

Na praznovanju svoje 50-letnice sem Bogu rekla: »Do sedaj sem petdeset let živela zase, zdaj bom pa petdeset let Zate.« Pričakovala sem, da me bo Bog uporabil takoj, vendar se deset let ni zgodilo nič. Deset let me je pripravljal, me mariniral, jaz pa sem postajala vse bolj nestrpna, kaj čaka. Sredi te moje nestrpnosti sem nekje prebrala, da je Bog po spreobrnjenju apostola Pavla še trinajst let pripravljal, preden je začel z javnim delovanjem. To me je pomirilo. Rekla sem si: »No, če je Pavel potreboval trinajst let, bom pa še jaz počakala na svoj čas«. In v zadnjih petih letih čutim, kako zelo me je Bog začel uporabljati na različnih področjih. Tudi v službi. Včasih pacientom povem stvari, ki si jih v preteklosti sploh ne bi upala ali dovolila. In oni so zelo hvaležni. Še vedno pa se zelo veliko učim. Predvsem razvijati oseben odnos z Bogom, slišati Njegov glas, biti na voljo, biti tiho, ubogati … (smeh)

Prepričana sva, da si je Bog zamislil, da generacije živijo skupaj, ne strinjam se z miselnostjo, da moraš čim prej od doma.

Vaša hiša je medgeneracijska. V njej v treh ločenih enotah živita vidva, vajina hči z družino in še ena mlada družina. Imate kakšen nasvet za uspešno sobivanje?

Barbara: To sobivanje doživljava kot velik blagoslov, darilo. Prepričana sva, da si je Bog zamislil, da generacije živijo skupaj, ne strinjam se z miselnostjo, da moraš čim prej od doma. Najina izkušnja je drugačna. Je pa pri sobivanju potrebnega veliko spoštovanja, veliko pazljivosti. Z Markom se trudiva, da če ne moreva povedati česa lepega, sva tiho. (smeh) Ne kritizirava, ne deliva nasvetov, ne vtikava se, pomagava, kadar naju kdo prosi, včasih kaj skuham za celo hišo in postavim pred vrata njihovih stanovanj. Če nimam razloga, ne hodim po hodniku hiše. Če vidim kaj, kar ni pospravljeno »po mojih standardih«, si rečem: »Če me ne bi bilo tukaj, tega ne bi videla in bi se počutila čisto v redu. Če torej vidim, kaj to spremeni?« Obrnem se stran in grem svojo pot. Če se držiš teh osnovnih pravil, si zasut z blagoslovi. Zelo veliko nama pomeni, da lahko vsak dan vidiva vnuka in vnukinjo. Mislim, da to bogati tudi otroke, starši pa imajo v tem času »kratko varstvo«.

Marko: Vse to zahteva veliko prilagodljivosti. Midva stanujeva v pritličju, nad nama so otroci, ki so sem in tja seveda glasni. Z Barbaro sva sprejela zavestno odločitev, da naju to ne bo motilo. Tako naju ne moti, če malčki nad najino spalnico ob petih zjutraj začnejo riniti stole po tleh. Je pa seveda potrebna tudi obzirnost na drugi strani, nad katero se ne morem pritoževati.

Spomnim se, kako mi je znanec pripovedoval, da si je želel urediti del hiše, kjer so živeli starši, vendar mu oče ni dovolil podreti niti enega samega zidu. Zato je šel drugam in si postavil svojo hišo. Po petnajstih letih ga oče potrebuje, ker se je postaral, vendar je on doma daleč stran. Kakšna škoda za obe strani!

Če želiš, da se zakonec spremeni, moraš delati na sebi. Ko se boš spremenil ti, se bodo začeli spreminjati tudi ljudje okrog tebe.

Imate kakšna splošna pravila za sobivanje?

Marko: Praviloma se pokličemo, preden želimo priti k drugemu. Poleg tega se enkrat mesečno vsi skupaj dobimo na refleksiji, kjer povemo svoje želje, opažanja …

Barbara: Pomembno je, da se najprej dobro najemo. Zato vedno začnemo s polno mizo, da smo dobre volje. (smeh)

Sta izredno aktivna. Poleg službe imata še kup drugih obveznosti. Najdeta čas tudi za varstvo vnukov? Imate kakšen dogovor, da z njimi preživljate kvaliteten čas, hkrati pa ne pregorite?

Barbara: Pri varstvu vskočiva, kadar le lahko.

Marko: Včasih imamo izziv, ker imamo skupen vrt. Če naju vnuček vidi, takoj pride k nama, tako da je včasih treba postaviti mejo ali se skriti – tako zaradi naju kot zaradi njih. Večkrat se umakneva, čeprav bi si želela biti z njimi, zato da je lahko njihova družina kdaj tudi sama na vrtu.

Barbara: Če so oni na vrtu, midva pa notri, zagrnem zavese, da se ne gledamo. Ampak prepričana sem, da se zelo prilagajajo tudi oni, samo da midva tega na opaziva vedno. In to zelo cenim.

To je najina stran zgodbe, kako midva doživljava naše sobivanje. Morda bi bilo zanimivo, da bi kdaj še »ta mladi« povedali, kako je živeti v medgeneracijskem domu.