Kaj sem spoznala, ko sem postala mama dveh fantov

Foto: Shutterstock

Moja prva otroka sta bila punčka in fantek. Čeprav sta se večkrat skregala in občasno tudi stepla, je bila dinamika med njima vseeno precej umirjena. Sploh v primerjavi z družinami prijateljev, kjer imajo tri ali celo štiri fante. Ko sem jih opazovala, sem se osuplo spraševala, kako je lahko pri njih doma tako divje. Videti je bilo, kot da se fantje mlatijo za prazen nič. Že če so bili skupaj v istem prostoru, je bilo vzdušje eksplozivno. Kričanje, ruvanje, valjanje po tleh. Priznam, da me je v napuhu večkrat obšlo zadovoljstvo nad lastno vzgojo in tem, koliko bolj »pridna« sta moja otroka. Dokler se nam ni rodil še en fantek.

Fantje so kot petelinčki

Komaj se je najmlajši fantek postavil na noge, so vsakodnevne borbe postale del našega življenja. Dolgo je trajalo, preden sem dojela, da fantje delujejo povsem drugače kot punčke. Fantom se ni treba skregati, da se začnejo ravsati. Povod je lahko samo to, da gredo drug mimo drugega. Brez kakršnega koli pametnega razloga. Spominjajo na mlade peteline, ki imajo borbenost v krvi. Ni važno, kdo je manjši in šibkejši, ni važno, kdo začne, važno je, da leti perje. In perje leti res pogosto.

Starševske pridige in opozorila so pri tem neučinkovita. Čeprav racionalno razčlenimo vsako situacijo ter jim razložimo pomen nenasilja in mirne komunikacije, petelinčki ne morejo iz svoje kože. Kimajo z glavo in se potem znova zakadijo v napad.

Res je, da gre pri tem za posploševanje. Obstajajo tudi zelo umirjeni fantje in hudo bojevite punce. Ampak izkušnja večine staršev je vseeno takšna, da so punce bolj nagnjene k bojevanju z jezikom, fantje pa s pestmi.

Morda je čas, da na ravsanje začnemo gledati kot na športno aktivnost. Brez heca!

Ravsanje kot šport

Ko se soočimo s fantovsko eksplozivnostjo, imamo dve možnosti. Lahko jo poskušamo na vsak način preprečiti. Fante vlečemo narazen, jih kregamo in poskušamo spametovati. To nam lahko uspe fizično, vendar s tem ne izkoreninimo fantovske energičnosti in borbenosti. Če ju fantje ne morejo izživeti, se lahko še okrepita ali usmerita v destruktivnost.

Druga možnost je, da na ravsanje začnemo gledati kot na športno aktivnost. Brez heca! Seveda ne moremo dopuščati, da starejši otroci nekontrolirano tepejo mlajše ali da postanejo bitke preveč nasilne. Ampak ravsanje lahko tudi povezuje. Še posebej, če se vključi oče! Valjanje po tleh, ruvanje, prerivanje, žgečkanje, borba z blazinami … Vse to je lahko odlična zabava, pri kateri se fantje povežejo z očetom ter se hkrati učijo samonadzora, upoštevanja mej in sprejemanja razumnega tveganja. Do kod grem lahko? Kdaj se moram ustaviti? S kakšnim znamenjem si povemo, da imamo dovolj in nam ni več prijetno?

Bojevitost, ki je usmerjena v pozitiven cilj, ni negativna lastnost.

Spodbujanje viteških vrlin

Namesto da petelinčke kregamo, lahko njihovo borbenost usmerjamo. Na primer z zgledom mož, ki se borijo za dobro – za šibkejše, družino, domovino, vrednote. Uporabimo like, ki so otrokom v tistem obdobju blizu: gasilce, superjunake, viteze, Robina Hooda, generala Maistra … Tudi med svetniki je kar nekaj bojevniških zgodb: sv. Jurij, sv. Boštjan, sv. Martin, pred spreobrnjenjem tudi sv. Ignacij … Za bojevita dekleta pa seveda sv. Ivana Orleanska.

Bojevitost, ki je usmerjena v pozitiven cilj, ni negativna lastnost. Svet potrebuje moške, ki so se pripravljeni boriti za svojo izvoljenko, družino, za tisto, kar je prav. Tega se poskušam spomniti, ko gledam svoja dva fanta, ki se na tleh spet mlatita, in se sprašujem, zakaj. Zakaj? Ker sta bila ustvarjena kot bojevnika. Dokler ne zrasteta, naj svojo borbenost kalita in obrusita doma. Čeprav gre včasih za čisto pravo kaljenje miru.