Psihiater dr. Gintautas Vaitoška: Mnoga dekleta danes zavračajo svojo ženskost

Foto: osebni arhiv

Mesec junij je po vsem svetu znan kot Pride Month – čas, ko se slavi raznolikost spolne usmerjenosti in identitet v okviru LGBT-skupnosti. A redki se vprašajo, kaj se pravzaprav skriva v ozadju tega bleščečega “ponosa”, ki je pogosto vse prej kot tako mavričen, kot ga prikazujejo sodobni mediji.

Profesor dr. Gintautas Vaitoška, psihiater in teolog iz Litve, ki se že več kot dve desetletji posveča raziskovanju spolne identitete pri mladih ter vplivu ideoloških tokov na odraščajočo generacijo, nas popelje onkraj površinskega sijaja. Spregovori o dejstvih, ki jih redko slišimo, in izpostavi resničnosti, s katerimi se soočajo številni mladi danes – resničnosti, ki so pogosto daleč od idealizirane podobe raznolikosti in svobode.

Dr. Vaitoška, kje Evropa trenutno stoji glede vprašanja ideologije spola? Se moramo bati, da se bo v nekaj letih stanje še poslabšalo?

Evropa je trenutno razdeljena. Združeno kraljestvo se je vrnilo k naravni delitvi spolov, zdravstvena oskrba mladih s spolno disforijo (neujemanje spolne identitete s posameznikovim biološkim spolom, op. avt.) pa je zdaj usmerjena v zdravljenje čustvenih ran, ki povzročajo to disforijo. Podoben pristop so sprejele tudi številne druge evropske zdravniške organizacije – na Finskem, Danskem, Švedskem in Norveškem. Po drugi strani pa Nemčija in Španija vztrajata pri prepričanju, da se spol pri človeku “spreminja”. Ob tem pa velja omeniti, da v obeh omenjenih državah za pravno priznanje spola ni več potrebna hormonska terapija ali operativna sprememba spola za ljudi, ki trdijo, da so drugega spola, kot je njihov biološki.

Do neke mere lahko upamo, da bo to zmanjšalo število mladih, ki bi zaradi spremembe spola trpeli hude posledice na telesu. A hkrati dejstvo, da je mogoče v osebnih dokumentih uradno uveljaviti “drugačen” spol, še vedno sporoča, da je spol nekaj prilagodljivega – kar lahko mnoge mlade spodbuja k odločitvam za drastične medicinske posege. Ni mogoče izključiti možnosti, da se bo stanje v teh dveh državah še poslabšalo, če zdravniki in širša družba ne bodo bolj pozorno prisluhnili raziskavam, ki kažejo na neuspešnost postopkov spremembe spola.

Povsod opažamo velik porast števila najstniških deklet, ki želijo postati fantje. Kaj se skriva v ozadju te želje?

Sodobna dekleta verjamejo, da je varneje biti moški kot ženska.

Nekatera od teh deklet doživljajo privlačnost do istega spola in želijo prevzeti moško vlogo v lezbičnih razmerjih. Druga – in njihov delež se povečuje – pa se ne počutijo varne v svoji ženskosti in se ji zato želijo odpovedati. Zdi se, da za to obstajata dva razloga: vulgarizacija spolnosti je ustvarila stereotipe o ženskem videzu, v katere se je – če tako rečemo – težko vključiti; posledično so tu dekleta, ki jim ne uspe izgledati kot “Kardashianove”, kot to opaža britanski tisk, in se zato počutijo nevredne biti ženske.

Najstniška leta so znana po psihološki krhkosti in negotovosti glede lastne vrednosti, zato jih sodobni kult telesa močno prizadene. Poleg tega se veliko mladih žensk počuti razvrednotenih zaradi potrošniškega odnosa moških do njih ali pa doživijo spolno nasilje. Vse to jih lahko pripelje do sklepa, da je varneje biti moški kot ženska.

Kaj pa najstniški fantje? Se soočajo z drugimi težavami?

Večina fantov, ki želijo postati ženske, ima homoseksualne težnje. Vlogo igra tudi stereotip moškega videza: vse, kar je manj kot mačo – tip mišičnjaka – si ne zasluži spoštovanja. Nekateri mladi moški tudi ugotovijo, da biti “nebinaren” pomeni biti nekaj posebnega in priljubljen med mladimi ter v nasprotju z “zastarelo” družbo. Takšni moški imajo pogosto ekscentrične osebnosti ali – kot kažejo raziskave – tudi nekatere psihološke težave.

Aprila letos ste na Mednarodnem teološkem inštitutu v Avstriji, kjer poučujete, organizirali konferenco o ideologiji spola. Na njej sta spregovorili tudi dve materi, katerih otroka sta v postopku spremembe spola. Kaj ju je spodbudilo k takšni odločitvi?

Ta dekleta so zelo verjetno trpela zaradi pomanjkanja samospoštovanja ali celo resnejših čustvenih težav. Finske in ameriške študije kažejo, da je bilo v 75 % primerov mladostnikov s spolno disforijo diagnosticirano še eno duševno stanje, ki se je začelo že pred razmišljanjem o spremembi spola.

Ključno vlogo pa imajo družbeni vplivi: najstniki s krhkim občutkom lastne vrednosti na družbenih omrežjih prejmejo sporočilo, da so “transspolni”. Sprejeti so v skupnost, kjer si člani med seboj nudijo podporo, svetujejo jim, kako nadaljevati s postopki spremembe spola itd. Žal pa takšna spletna okolja pogosto nudijo več socialne podpore kot lastna družina.

Kaj se lahko naučimo iz njune izkušnje? Kakšno sporočilo sta želeli predati občinstvu?

Starši bi morali ostati v stiku s svojimi otroki tudi takrat, ko ti postanejo najstniki. Pomembno je razmišljati o tem, kako se počutijo v vrstniški skupini, kakšna je njihova samopodoba, kaj jih v vsakdanjem življenju skrbi ali razveseljuje. Takšen prijateljski odnos lahko staršem olajša vpogled v to, na katerih spletnih forumih so njihovi otroci, katere ideje so priljubljene itd.

To lahko na eni strani pomaga preprečiti utrjevanje transspolne identifikacije, na drugi strani pa spodbuja, da mlada oseba lažje sprejme sebe kot “v redu” moškega ali žensko.

Kaj pa istospolni? Večina držav EU je že legalizirala istospolne poroke in posvojitve otrok. Kaj o tem pravi psihologija – zlasti ko gre za namerno odločitev, da otrok ne odrašča z mamo ali očetom? Kakšne posledice se lahko pokažejo kasneje v življenju?

Otroci, ki jih vzgajajo istospolni starši, se slabše znajdejo v medosebnih odnosih.

Če otrok nima očeta (v družini dveh žensk) ali matere (v družini dveh moških), je to zanj travma. O tem obstaja veliko pričevanj: Robert Lopez, profesor književnosti v ZDA, je v knjigi Jephthah’s Daughters. The Innocent Casualties of Same-Sex Parenting (prev. Jeftejeve hčere: Nedolžne žrtve istospolnega starševstva) zbral osebne zgodbe otrok, ki so odraščali z istospolnimi starši. Sam je pisal o lastni izkušnji, ko sta ga vzgajali dve materi – da se ni naučil biti ne odločen ne pogumen (kar se običajno razvije ob očetu), niti čuteč in sočuten (kar otrok praviloma prejme od matere). Njegovi mami namreč nista bili niti tradicionalno ženstveni niti seveda dovolj možati.

Lopez priznava, da govori o pogosto kritiziranih “stereotipih” moškosti in ženskosti, vendar dodaja, da taki stereotipi pomagajo živeti v svetu, kjer vsi – tudi istospolno usmerjeni – razmišljajo na stereotipen način. Odraščal je kot biseksualec, prodajal se je moškim in se dolga leta boril, da bi zaživel bolj zdravo življenje.

Ameriška psihoanalitičarka Barbara Eisold opisuje drugo zgodbo, v kateri je fant, ki sta ga vzgajala dva gejevska očeta, želel “kupiti mamo”. Po povzetku rezultatov številnih raziskav, ki jih je opravil Walter Schumm, od 33 do 57 % deklet, ki jih vzgajajo lezbijke, odraste v lezbijke. Raziskava New Family Structures Study, ki jo je opravil Mark Regnerus, je pokazala, da se otroci, ki jih vzgajajo istospolni starši, slabše znajdejo v medosebnih odnosih, so pogosteje brezposelni, zasvojeni s psihoaktivnimi snovmi in so v otroštvu pogosteje žrtve spolnih zlorab.

To je cena, ki jo plačajo otroci, kadar odrasli ne postavijo njihovih interesov na prvo mesto – kar je ena od temeljnih zahtev Mednarodne deklaracije o otrokovih pravicah.

Junij je po vsem svetu znan kot mesec ponosa (Pride Month), v katerem številne LGBT organizacije poudarjajo teme, kot so spolna fluidnost, vključenost in enakost – pogosto tudi prek šolskih programov. Kaj vi vidite kot glavno težavo pri prisotnosti LGBT vsebin v učilnicah, še posebej na ravni zgodnjega izobraževanja?

Ogroženi so tisti otroci, ki nimajo zelo stabilnih čustvenih temeljev v svoji osebnosti.

Mlajši kot je otrok, bolj je odprt za ideje, ki jih sliši v šoli. Trditev, da spol ni vezan na biologijo in da ga je mogoče spremeniti po lastni volji, ogroža predvsem tiste otroke, ki nimajo zelo stabilnih čustvenih temeljev v svoji osebnosti. Glede na to, da se je število takšnih otrok v zadnjih desetletjih dejansko povečalo, to pomeni, da lahko vedno več otrok postane zmedenih glede svoje identitete – poleg že obstoječe psihološke nestabilnosti. To je zelo zaskrbljujoč razvoj dogodkov.

Najstniki pogosto preživijo ogromno časa na telefonih, predvsem na družbenih omrežjih, kjer so lahko izpostavljeni LGBT vsebinam. Kako naj se starši na to vplivno okolje odzovejo premišljeno in modro?

Starši bi morali o LGBT vsebinah vedeti več kot njihovi otroci.

Kot sva že prej govorila, je oblika “oddaljene” preventive ta, da smo vsak dan v stiku z otrokovo čustveno realnostjo. Dobra priprava na zakon pa bi se morala začeti zgodaj – pravzaprav že takrat, ko otrokom pripovedujemo pravljice. Te zgodbe govorijo o lepi ljubezni, ki se zaključi s poroko. Bi rad imel tako ženo? Bi rada imela takega moža? Koliko otrok bi želela imeti? Kako lahko odrasteš v dobrega moža ali ženo? Morda včasih takšna usmerjenost ni bila potrebna, zdaj pa se zdi bistvena.

Morda bo pogovor o ljubezni med princem in princeso otroke naredil bolj odporne na “pravljice” o tem, kako se poročita dva princa. A tudi: zakaj takšna “poroka” ni srečna? Bosta imela otroke? Če ja, kako? Itd. Zakaj so nekateri ljudje istospolno usmerjeni in kaj naj naredijo? Zakaj si nekateri želijo spremeniti spol?

Mislim, da se morajo starši izobraziti – in pravzaprav vedeti več kot njihovi otroci. To zahteva nekaj truda, saj imajo mladi pogosto veliko argumentov v podporo homoseksualnosti ali transspolnosti, ki zvenijo, kot da so znanstveno utemeljeni. Niso, vendar mora imeti starš dobro razumevanje teh vprašanj.

Če starš, učitelj ali skrbnik pri mladi osebi opazi znake spolne zmedenosti ali stiske, kako naj začne pogovor in nudi resnično podporo?

Informacije, ki jih najstniki berejo na spletu, jih ne opozarjajo na te hude posledice za fizično zdravje, ki jih bodo nosili celo življenje.

Običajno najstnik, ki začne kazati takšne znake, ni prepričan o lastni vrednosti – še posebej o svoji vrednosti kot moški ali kot ženska. Zato je pomembno, da prisluhnemo njegovim ali njenim strahovom, da poskušamo razumeti trpljenje – morda v vrstniški skupini, morda zaradi občutka, da je “luzer” ali  da “ne pripada” na tak ali drugačen način. Zelo koristno je lahko tudi dobro duhovno vodstvo ali vključitev v mladinsko skupino, kjer bi se počutili sprejete.

Če pa je otrok že prepričan zaradi transspolne propagande, da bo srečen le, če spremeni spol, se kot dober začetni korak kaže pogovor o zelo resnih zdravstvenih težavah, ki jih povzročajo ti obžalovanja vredni medicinski posegi (kot je jemanje hormonov nasprotnega spola ali, še huje, kirurško pohabljanje zdravega telesa). Informacije, ki jih najstniki berejo na spletu, jih ne opozarjajo na te hude posledice za fizično zdravje, ki jih bodo nosili celo življenje.

Veliko bolje je, da se za zdaj raje razglasijo za “nebinarne”, saj – kot kaže statistika – se več kot 80 % primerov motnje spolne identitete v mladosti razreši do konca najstniških let. Obstaja veliko znanih zgodb o uničenem zdravju in bolečem obžalovanju: Keira Bell iz Združenega kraljestva ali Chloe Cole iz ZDA itd. Bell je na primer zmagala na sodišču proti glavni kliniki za spolno identiteto v Veliki Britaniji zaradi hudih zdravstvenih posledic: izgubila je prsi, imela je simptome menopavze že v zgodnjih dvajsetih zaradi jemanja testosterona, njen glas se je trajno znižal, začela je dobivati plešo – vse kot posledica hormonov, ki spodbujajo moškost. Chloe Cole je pred ameriškim kongresom pričala o podobnem uničenju svojega zdravja.

Švedska ekipa je posnela odličen dokumentarni film o dekletu, ki se je po podobni izkušnji uničenja zdravja vrnila k svojemu biološkemu spolu: Trans train. Te informacije so dostopne na internetu.

Kako vzgajati otroke, da bodo odrasli v samozavestne in notranje močne moške in ženske – torej otroke, ki bodo z veseljem sprejeli svojo moškost ali ženskost?

Obstajajo različni načini, kako biti moški ali ženska.

Poleg vsega že povedanega je pomembno pomagati otrokom razumeti, da ni treba ustrezati standardom moškosti in ženskosti, ki krožijo po “rumenem tisku”. Obstajajo različni načini, kako biti moški ali ženska, in vsak fant je močan, vsako dekle pa je lepo – vsak na svoj edinstven način. Tudi če je fant nekoliko fizično šibkejši, mora razumeti, da prava moč osebnosti izhaja predvsem iz njegovega značaja, iz kreposti in iz psihološkega potenciala.

Podobno mora dekle vedeti, da je lepa že samo zato, ker nosi v sebi skrivnost življenja. To je bolj poetičen način, da povemo, da je plodna – toda vse raziskave kažejo, da moški nezavedno reagirajo na znake plodnosti mlade ženske, ne glede na to, ali si tega želijo ali ne. To je velika skrivnost življenja in vsako dekle ima to izjemno prednost, da je del nje – zato se ji ni treba obremenjevati s tem, ali ustreza temu ali onemu stereotipu ženske lepote.

V življenju so bolj pomembne stvari, o katerih je vredno razmišljati – ali se jih veseliti.