Foto: ShutterstockČe je bila včasih razvajenost stigma in nekaj, na kar se je pokazalo s prstom, je danes povsem normalizirana in je težje najti otroke, ki niso razvajeni kot tiste, ki so.
Seveda je odtenkov tega, kar nekdo smatra za razvajenost, veliko in se nalepko razvajenosti tudi vse prehitro nalepi. Navadno ne iz iskrene skrbi za otroka. Toda vseeno je videti, da sodobni starši menijo, da je njihova osnovna starševska naloga to, da osrečijo svoje mladičke. In to tako, da z njihove poti umaknejo čim več frustracij in izpolnijo čim več njihovih želja.
Toda dolžnost staršev ni vzgojiti srečnega, ampak samostojnega otroka, ki si bo znal v življenju postavljati realne cilje in jih uresničevati, saj bo le tako zadovoljen in srečen.
Ali starši sploh poznamo srečo?
Niti v sanjah ne gre za to, da bi idealizirali neke stare čase, ko otroci niso bili razvajeni. Kajti vse prepogosto je bila bridka resnica, da niso bili razvajeni, ne zato, ker bi jih tako lepo vzgajali, ampak zaradi tega, ker so zelo hitro že v lastni družini spoznali, da je svet krut in da ne boš dobil niti minimuma tega, kar rabiš, če ne boš dosledno upošteval pravil. Ravno to stanje, je v številnih sodobnih starših povzročilo mnenje, da je sreča pravzaprav to, česar so bili sami deležni premalo. Materialne dobrine, odsotnost vseh skrbi in pravil, svet, ki se prilagaja tebi, topel, mehak, ljubeč mehurček, kjer je vse po tvoje. Vsi ga potrebujemo. Občasno. Toda človeška bitja smo ustvarjena za gibanje, ne za poležavanje. Dobesedno in v prenesenem smislu. Sreča nam je čisto biološko dana, ko premagamo ovire. Ko s trudom dosežemo nagrado.
To, da otrokom od najbolj ranega otroštva mečemo v naročje vse, še preden za to utegnejo sploh zaprositi, pomeni le eno – oropamo jih njihove lastne biologije. Pokvarimo njihove osnovne človeške nastavitve.
Sreča nam je čisto biološko dana, ko premagamo ovire. Ko s trudom dosežemo nagrado.
Otroštvo oropano pristnosti in potenciala
Razvajeni otroci so v bistvu nesrečni, ker jih starši niso pripravili na izzive resničnega življenja. Z najboljšimi nameni so jim naredili medvedjo uslugo, saj so jih zaščitili pred nevšečnostmi, ki to sploh niso, ampak so normalen del življenja. Otrok pa je na dobri poti, da postane nesposoben in nesamostojen. In kot takšnega se tudi doživlja. Svoj domet sreče doživlja zgolj v zadovoljitvi svojih cenenih želja. Ker je vse otroštvo okupiran zgolj z njimi, nikoli ne pride do točke, ko da bi se vprašal po svojih resničnih hrepenenjih. Po tistih, ki te napolnijo z globoko izpolnitvijo in srečo.
Je na dobri poti, da bo vse življenje begal okrog in iskal razvedrila za svoje majhno otroško srce, ki nikoli ne bo odraslo. Jezil se bo nad svetom in ljudmi, ki ne sodelujejo v tej njegovi majhni igrici jaza. Nikoli ne bo izpolnil svojih potencialov in se razvil v to, za kar je bil poslan na ta svet.
Druga posledica tovrstne vzgoje je omejena sposobnost ljubezni do drugih in sebe. Ljudi, ki bi ga postavili na realna tla se bo nagonsko izogibal in nenehno iskal ljudi, ki bodo le instrumenti za zadovoljevanje njegovih želja. Zaradi tega jih ne bo mogel niti spoštovati niti ceniti.
Smo lahko ljubeči starši in otroka pripravimo na življenje?
Absolutno in nujno. Razvajanje otroka je v bistvu zanemarjanje otroka. Zanemarjanje njegove duše na račun zadovoljevanja želja in potreb njegovega telesa in čustev. To, da nas ima velika večina odraslih prav tako skrajno zanemarjeno dušo je seveda vzrok sedanji epidemiji razvajenosti.
Razvajanje otroka je v bistvu zanemarjanje otroka.
To ne pomeni, da dojenčka ne dvignemo, ko joka. Ne pomeni, da malčka pustimo v togoti trme. In tudi ne pomeni, da vztrajamo, da ostane za mizo, dokler otrok ne poje do zadnje žlice preveč začinjenega golaža z več špeha kot mesa. Tudi ne pomeni, da si najstnik sam pere oblačila. Pomeni pa, da počakamo trenutek, če morda dojenček preizkuša svoj glas in sploh ne bo jokal. Pomeni, da malčka sočutno tolažimo, a mu vseeno ne damo daljinca. Pomeni, da poskrbimo za to, da otroci sedajo lačni k mizi in da jemo dobro in zdravo. Pomeni, da najstnik zloži oblačila za celotno družino in ne doživlja, da je opravil težaško delo.
Če smo mi dobro izgrajen človek, bomo pravzaprav potrebovali zelo malo dela in vzgoje, da bodo tudi naši otroci postali taki. Ker pa žal večinoma nismo, se moramo truditi za to. Velikokrat gremo predaleč, storimo napake, pretiravamo … pa je to še vedno bolje, kot zanemarjati otroka. Kupiti vse, ignorirati, popustiti, z ekranom umiriti …
Naši otroci so vredni neizmerno več. In tudi mi starši.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Rudi Tavčar: “To, da te otroci ne potrebujejo več, je zdravo in normalno”
Mag. Mojca Košič: “Otrok, ki je deležen spoštovanja, ima veliko zaupanje vase”
Andi Mamić: Če otroku izpolnimo vse želje, mu delamo veliko krivico
Miha Kramli: Večina vzgoje se zgodi do 12. leta
https://www.rtvslo.si/slovenija/odrascanje-v-okolju-v-katerem-starsi-ne-postavljajo-mej-je-za-otroka-breme/724517
Razvajeni otroci so nesrečni, ker nimajo postavljenih mej. Zaradi tega se počutijo ogrožene in se ves čas ukvarjajo z mejami, ki jih ni. To pomeni, da ves čas preizkušajo teren, v tem primeru starše, in so nemogoči.
Po drugi strani, če je meja, če si recimo želimo avto in je to težko, ko ga dobimo, smo dosegli cilj in smo srečni vsaj nekaj časa. Razvajan otrok pa je podobno kot razvajan odrasel. Neizmerno bogati odrasli niso srečni. Eden najbogatejših YouTuberjev je povedal, da ga je nakup najdražjega Lamborghinija na svetu osrečil za 22 minut, potem pa je bil spet žalosten in iskal, kaj bi še lahko kupil. Ali sem povedal vse?
Torej, življenje mora biti težko, da je srečno? To koliko težko naj bo je stvar debate, pa vendar, če imamo meje, je vse lažje. Recimo, meje so lahko klini na lestvi. Vsak klin je nov dosežen cilj in nas osrečuje; vedno smo višje. Če pa bi lahko v vsakem trenutku prišli kamorkoli, bi nas svet začel dolgočasiti, tako kot začne otroke dolgočasiti virtualni svet iger. Zanimiv je, dokler ga ne obvladajo še povsem, dokler v njem ne zmagajo. Ko osvojijo igro, ko dobijo vsa orodja, orožja, nadgradnje in moči, igra naenkrat ni več zahtevna in zanimiva, začne jih dolgočasiti. To je problem današnjih iger.
Zato so igre danes narejene tako, da so na začetku enostavne in lahke, da človeka pritegnejo. Potem pa algoritem sproti dviguje težavnostno stopnjo, tako da nam vedno zmanjka samo še malo. V njih sicer ne gre toliko, da bi bili ljudje srečni, ampak je bolj cilj, da bomo slej ko prej posegli po denarnici in kupili nadgradnjo, ki nas gloda že nekaj dni.
Po drugi strani pa se spomnimo igre Tetris ali pasjanse. Brez težav jih igramo in igramo v nedogled, ker so zanimive same po sebi, hkrati pa ne zasvojijo. Današnje igre in današnji svet na splošno pa so od malih nog naravnani tako, da nas zasvojijo. Na koncu bomo lahko nekoč sarkastično rekli, da je heroin zgolj še nepomembna bela snov, ker imamo toliko drugih, nekemičnih adiktivnih stvari. Strokovnjaki ugotavljajo, da je zasvojenost z ekrani do 35-krat hujša kot zasvojenost s trdimi drogami.
Kljub moji lastni ozaveščenosti v ožji družini vidim učinek ekranov na potomstvo in se zgrozim. Ne glede na to, da smo bili pred časom in smo naredili marsikaj, kar mnogi starši še danes ne delajo, imajo otroci težave z ekrani. Sam osebno skoraj ne gledam televizije, razen oddaje “Zemlja in ljudje”, ki sem jo včasih sovražil ob nedeljah, ko sem bil otrok. Danes pa so takšne oddaje, kot je “Na vrtu” in podobne, še edine vredne ogleda. Niti TV Dnevnik na RTV Slovenija ni več vreden ogleda, ker ga je sam populizem in zavajanje. Trobijo eno, čez pol leta pa obrnejo ploščo.
Razvajeni otroci so razvajeni, ker imajo vsega vsepovsod preveč in zato ne rabijo narediti ničesar. Vse to, od razvajenosti do enostavnega dostopa do česarkoli, do več predstavnostnih vsebin in ekranov, dela prebivalce naše dežele sociopate in narcise. V odrasli svet se bodo podali z občutkom, da je vse njihovo, da lahko dobijo vse, da jim pripada vse in da jim morajo biti vsi na voljo ob kateremkoli času. Za nič se ne bodo potrudili, vse bo pretežko, nič se ne bo splačalo. Slabo se nam piše, če ne bomo korenito spremenili navad in miselnosti. Naše mlajše generacije bomo morali drugače vzgajati, a to bo težko, ker moramo najprej sebe drugače vzgojiti. Generacija trenutnih staršev, starih 25 do 35 let, torej generacija Slovencev, rojenih v samostojni Sloveniji, je maksimalno razvajena. Že sami imajo hude težave, kar je opazno na vsakem koraku, ko je treba sodelovati ali delati z ljudmi, bodisi kot stranka bodisi kot ponudnik storitev. Človek bi najraje pobegnil na Mars.
Otroci so razvajeni ne samo zato, ker nimajo postavljenih mej, pač pa tudi zato, ker dobijo vse, še preden si zaželijo. To so otroci, ki jih imajo starši za središče sveta (običajno imajo enega otroka), imajo žive vse stare starše, imajo morda še tete in strice in nimajo še bratrancev in sestričen. Ta otrok je od vseh občudovan, vsi mu kupujejo darila, ničesar mu ne manjka. Pa da ne bo kdo mislil, da imam kaj proti edincem in da so vsi edinci razvajeni. Ker vsi pač niso.
Razvajen otrok je tudi tisti, ki ga pedenamo spredaj in zadaj, ker vse naredimo za njega, njemu ni treba narediti nič, v nič mu ni treba vložiti napora. Torej smo za razvajenost otroka krivi odrasli in ne sam otrok. Mu pa s tem delamo medvedjo uslugo: nekega dne bo ta otrok odrasel in takrat bo moral pokazati samostojnost, takrat se bo moral potruditi, pa tudi starši ne bodo večno živeli.