Naredila je splav. Nato pa 30 let kasneje odkrila, da je hčerka živa …

melissaruthembed

Življenje je včasih nerazumljivo. Včasih na žalosten način in se sprašujemo, zakaj se je moralo zgoditi tako!? Včasih pa preseneča tudi veselo in se ob določenih dogodkih vprašamo: »Uau, se je res moglo kaj takega zgoditi!« Takšno je življenje Ruth Lindahl, ki je pri devetnajstih letih pod prisilo pristala na splav, po 30tih letih pa je izvedela, da je njena hčerka živa.

Zgodba mlade Ruth Lindahl

Ruth je pri svojih 19tih letih neporočena zanosila. Za njeno strogo družino je to pomenilo veliko sramoto, zato jo je mati prisilila v pozen splav. Ruth danes obžaluje, da se ni bolj borila za življenje hčerke, da se ni staršem uprla in skupaj s hčerko pobegnila nekam drugam. Tako jo je mati, da bi prikrila sramoto, odpeljala na kliniko in prisilila v pozen splav s solno kislino. Čeprav je Ruth povedala, da splava ne želi, je mama vztrajala. Na koncu so ji povedali, da je splav uspel in da je bil otrok zavržen kot »medicinski odpadek«. Trideset let je živela v prepričanju, da je otrok res umrl. 

A zgodba se je odvila drugače

A deklica je po čudežu preživela. Dve medicinski sestri sta slišali njeno stokanje ter sta stvari vzeli v svoje roke. Odnesli sta jo na neonatalni oddelek na intenzivno nego. Otrok je bil posvojen v ljubečo družino. Melissa je ves čas vedela, da je posvojena, a da je preživela splav, je izvedela šele pri svojih 14tih letih.

O tem pove: »Spoznanje resnice je bilo grozljivo doživetje, ki mi je spremenilo življenje. Toda ko se ozrem nazaj na leta, ki so minila, odkar sem prvič slišala zgodbo o svojem rojstvu, zdaj občudujem Boga, ki me je ustvaril, da je “uredil”, da sem preživela.«

Srečanje mame in hčerke po 30tih letih

Kar nekaj časa je še trajalo, da je našla svojo biološko mamo. Ko pa je novico, da je hčerka živa, izvedela Ruth Lidahl, je bil to zanjo pravi šok.

»Tistega dne, ko sem slišala, da je Melissa preživela splav, v katerega me je prisilila moja mama, je bila nedelja v avgustu 2007. Popoldne me je poklicala moja sestra dvojčica Mary. Slutila sem, da bo pogovor resen, zato sem šla v spalnico. Mary mi je rekla, da je otrok, ki sva ga imela z Elliotom, živ. Moja prva misel je bila: “Kako kruta šala je to za sestro dvojčico.” A je nadaljevala in mi povedala, da imam hčerko, ki je živa in zdrava in živi v mestu Sioux.«

Kar nekaj časa sta si Melissa in Ruth dopisovali preko pisem in e-mail pošte. Potem pa sta se zmenili za srečanje. Dobili so se v živalskem vrtu. Ob ganljivem srečanju so tekle solze in začeli so se pogovori, ki se nadaljujejo še danes, saj sta Ruth in Melissa ostali povezani. 

Melissa ob tem pove: 

»Resnica nas je res osvobodila. Za Ruth je bilo osvobajajoče, da sem živa. Zame pa spoznanje resnice o tem, da je bil splav prisilen in da sem ga preživela.«

Spodbudna zgodba o življenju in pričevanje za druge

Melissa je ob odkrivanju in sprejemanju svoje zgodbe začutila močan klic, da pričuje za življenje. Čeprav je po poklicu učiteljica in socialna delavka, danes deluje kot govornica, pisateljica in aktivistka za življenje. Mnoge spodbuja k molitvi za matere, očete in otroke, ki so zaznamovani zaradi splava. Zanimivo je, da se pri svojem delu včasih sreča tudi z ljudmi, ki so pred več kot tridesetimi leti molili pred bolnišnico sv. Luka v Sioux Cityju v Lowi, kjer je sama preživela neuspeli splav. Zgodbo svojega življenja je popisala tudi v knjigi »You Carried Me«. 

O zgodbi svojega življenja še pove: 

»Ne verjamem, da je prvotno Bog za moje življenje namenil splav, saj je Bog Stvarnik življenja. Toda ko ga je vnesel človek, v mojem primeru ženska, je zgodbo mojega življenja preoblikoval tako, da je ustvaril zgodbo o življenju, ki je bolj zapleteno, bolj odrešujoče, bolj napolnjeno z milostjo, kot karkoli, kar bi kdo drug lahko načrtoval ali napisal.«

Viri: www.plough.com, www.lifenews.com, melissaohden.com