Splav: moški, ki želijo obdržati svojega otroka, so brez moči in pravic

Foto: Shutterstock

Ob besedah »moški« in »splav« največkrat pomislimo na stereotip moškega, ki žensko sili v splav ali jo zapusti. A na ameriškem spletnem portalu, namenjenem očetom z izkušnjo splava, opozarjajo, da imajo moški pri splavu zelo različne vloge. Predvsem pa, da so pri odločitvi glede svojega otroka brez pravic, v procesu žalovanja pa prezrti.

Moški se s splavom lastnega otroka soočajo različno. Očetje, ki so želeli splav preprečiti, se soočajo z globokimi čustvi jeze, besa, nemoči in nesposobnosti. Moški, ki splav podpirajo ali se z nosečnostjo ne morejo soočiti in partnerko zapustijo, se z občutki krivde največkrat soočijo šele čez leta. Lahko se nanj spomnijo ob rojstvu drugega otroka, ultravzvoku v nosečnosti ali pa doživijo uvid ob pogovoru, terapevtskem svetovanju, pričevanju. Morda iščejo pomoč zaradi drugih težav, npr. v zakonu, zlorabe alkohola ali drog, spolne odvisnosti, izkušen svetovalec pa jih povpraša o preteklih nosečnostih in splavih. Takšen dogodek običajno sproži zapoznelo čustveno reakcijo in razmislek o lastnem otroku.

Če želi oče zaščititi svojega otroka, je brez pravic

Moški, ki si otroka želijo, se ob partnerkini odločitvi za splav soočajo s popolno nemočjo, da bi zaščitili svojega otroka. Čeprav je otrok sad obeh in imata po rojstvu oba starša do njega enake dolžnosti (neplačevanje preživnine npr. spada med kazniva dejanja) in pravice (npr. pravica do deljenega skrbništva, obiskov itn.), nima oče nerojenega otroka nikakršnih pravic ali možnosti soodločanja, če želi otroka obdržati. Znane so zgodbe očetov, ki so bili pripravljeni otroka vzgajati sami in so se za njegovo življenje borili na sodišču, a brez uspeha. O življenju nerojenega otroka lahko odloča izključno mati.

Vsaj načeloma nam je jasno, da je siljenje k splavu s strani očeta ali širše družine nasilje nad žensko, ki se ne bi smelo dogajati, čeprav je žal vseeno prisotno. Nasilje nad očetom, ki nima nobene besede glede življenja lastnega otroka, pa je popolnoma sistemsko in ga sprejema vsaka država, kjer je splav dovoljen.

Čeprav je otrok sad obeh, nima oče nerojenega otroka nikakršnih pravic ali možnosti soodločanja, če želi otroka obdržati.

Moški odzivi na splav

V resnici očetje pri odločitvi za splav igrajo zelo različne vloge. Moški, ki neuspešno poskušajo preprečiti splav, dogajanje doživljajo zelo silovito. Pogosto imajo travme. Soočajo se z žalostjo, tesnobo, krivdo, jezo, besom in občutkom nesposobnosti. Nekateri se zatečejo v zlorabo drog, alkohola ali spolnosti.

Nekateri moški so načeloma proti splavu, a zaradi pritiska družbe verjamejo, da morajo pri odločitvi podpreti partnerko. Drugim se zdi, da je splav v danem trenutku najboljša možnost. Zgodi se, da dolga leta ne občutijo posledic splava, nato pa potlačeni občutki privrejo na dan zaradi določenega sprožilca.

Nekateri moški se z nosečnostjo ne zmorejo soočiti in partnerko zapustijo. Običajno gre za globoko ranjene osebe, ki imajo različne čustvene težave. Takšni moški imajo morda za seboj več izkušenj splava, a za svoja dejanja niso sposobni prevzeti posledic.

Nekateri moški žensko prisilijo v splav oz. ji zagrozijo z odhodom. Po takšnem prisilnem splavu zveza običajno razpade, saj je omajano temeljno zaupanje med partnerjema.

Posebna kategorija so očetje, ki za splav svojega otroka izvejo šele naknadno. Običajno se odzovejo z zmedenostjo ali jezo, da se partnerka ni posvetovala z njimi. Pogost odziv je tudi izguba zaupanja in občutek prevare.

Tudi očetje trpijo za postabortivnim sindromom

Splav ne prizadane le žensk, ampak tudi moške. Očetje, ki na tak način izgubijo otroka, največkrat poročajo o jezi, impotenci, nenehnem premišljevanju o otroku, težavah v komunikaciji s partnerko, tveganem vedenju, zlorabi alkohola ali drog, žalovanju, nočnih morah o žrtvi, ki ji ne morejo pomagati, samomorilnosti, depresiji.

Med simptome postabortivnega sindroma pri moških spadajo tudi deloholizem, težave z zavezanostjo in avtoriteto, patološki strah, težave v partnerskem odnosu, nezaupanje do ljudi, bes, spolna disfunkcija, nespečnost, strah pred porazom.

Ko govorimo o splavu, se moramo zavedati, da se nikoli ne tiče le nerojenega otroka in njegove matere. Vedno se tiče tudi očetov, ki so v procesu odločanja in žalovanja največkrat prezrti.