Urša Cankar Soares: “Ko v zakonodaji splav ne bo več izenačen s kondomom, bo to že velik korak”

ursacankar_014

Urša Cankar Soares je mati in žena, ki se ji splav kot mladostnici ni zdel problematičen, danes pa je svoje poslanstvo med drugim našla v koordinaciji letošnjega slovenskega Pohoda za življenje, ki bo potekal prihajajočo soboto.

Velika zagovornica nerojenih otrok verjame v pomen ozaveščanja o splavu in njegovih alternativah, predvsem pa v njej gori velika želja, da bi Slovenija postala država, kjer splav ne bi bil izenačen s kondomom, kjer bi kot družba na pomoč priskočili ženskam, ki se soočijo z nenačrtovano nosečnostjo in tistim, ki so svojega otroka že splavile. V intervjuju je spregovorila o Pohodu za živeljenje, svoji veri, predvsem pa o različnih vidikih zaščite življenja.

Zakaj v Sloveniji potrebujemo Pohod za življenje? Kaj je namen takšnega shoda?

Namen Pohoda je, da zaščitimo vsako človeško življenje od spočetja do naravne smrti in da to ozavestimo tudi v javnosti. Tukaj so pomembne tri stvari: Preventiva – informiranost o postopkih, preden se kdo zanje odloči, sočutje do vseh tistih, ki so skozi to že šli in opolnomočenje vseh, ki se bodo pred to dilemo znašli.

Slovenska scena je še zelo daleč od javnega zagovarjanja zaščite življenja. Zato potrebujemo odmeven dogodek na to temo. Pohod za življenje je svetovno znana in zelo uspešna kampanja, ki doseže veliko ljudi, še posebej mladih. V Ameriki je pravi fenomen, koliko mladih pride na pohod za življenje. Veselim se že, da ga bomo imeli tudi v Sloveniji. Pričakujem, da bodo tudi pri nas prišli mladi.

Kako in zakaj ste iz osebe, ki se ji splav ni zdel problematičen, postali zagovornica življenja in sprejeli koordiniranje slovenskega Pohoda za življenje?

Pred enajstimi leti se je name obrnila prijateljica, ki mi je zaupala, da bo naredila splav. Takrat sem z njo sočustvovala, ne spomnim pa se, da bi ji kaj pametnega rekla. Tej temi takrat nisem posvečala nobene pozornosti. Nič si nisem prebrala, pogledala. Bilo mi je hudo, to pa je bilo tudi vse. 

Samo s tem, da bi ustvarili tako klimo, da bi se ženska počutila varno, tudi če zanosi nenačrtovano, bi rešili vsaj 80 odstotkov otrok, ki so danes splavljeni.Pred letom in pol sem se na internetu srečala s pričevanjem, ki je v meni vzbudilo željo, da bi se dala tukaj na razpolago. Prej nikoli nisem videla, kako splav izgleda. Ko pa sem videla posnetek, animacijo splava, me je resnično zadelo. Kako tega krhkega otroka spravijo ven. Prav takrat sem imela malo dojenčico in kot mamo majhnega otroka me je to prizadelo v srce, da toliko tako popolnih otročkov, kot je ona ne pride na svet, čeprav so bili spočeti. To me je res zelo bolelo. Ko sem te stvari gledala, sem stalno jokala. Mož se je spraševal, kaj je narobe z mano. To je bilo res intenzivno obdobje in takrat sem videla, da res želim nekaj narediti na tem področju.

Nagovarja me Stephani Gray, ki pravi, da je na svetu veliko ljudi, ki za polni delovni čas delajo splave in zelo malo ljudi, ki polni delovni čas delajo proti splavu. V tem sem začutila klic.

Čeprav ste kot otrok hodili k verouku, ste se resnično spreobrnili šele kot mladostnica? Kako se je to zgodilo?

Sem iz tradicionalne družine, smo hodili k maši, ampak sama se nikoli nisem spraševala, če Bog obstaja. Živela sem zelo posvetno, imela fanta in vse kar paše zraven, dokler nisva po šestih letih šla narazen.

Kmalu za tem sem dobila vabilo na romanje s skupino mladih v Rim. Na tem romanju sem videla več kot sto mladih, ki so konkretno živeli z Bogom. In takrat sem prišla nazaj z eno radovednostjo, kaj se tukaj dogaja. Potem sem začela brati knjige in prek tega je prišlo moje spreobrnjenje. Brala sem o čudežih z Brezij, patru Piju in Pavlova pisma in dobila dar vere, da je to, kar piše, resnično. Ko sem spoznala da je Jezus resnično navzoč v evharistiji, pa se je moje življenje dokončno spremenilo. Vse je postalo bolj polno, osrečujoče, začela sem dnevno hoditi k maši.

Pohoda za življenje ne pripravljate sami. Kdo še sestavlja pripravljalno ekipo Pohoda? 

Ko je ameriški predsednik pred letom in pol prvič nagovoril Pohod za življenje v Washingtonu sem precej spremljala pohod za življenje. In ravno v tem času sem bila povabljena v ekipo. Takoj sem vedela, da se moram temu pridružiti. S p. Tadejem Strehovcem, Alešem Primcem in še dobrimi dvajsetimi posamezniki, po svojih močeh sodelujemo v pripravi na Pohod za življenje. Priprava pa vključuje tudi izobraževanje, kar je bilo zame ena lepa izkušnja rasti.

Ali je Pohod za življenje pretežno katoliški dogodek, ali je odprt za vsakogar? 

Po svetu je Pohod za življenje odprt za res vse ljudi. Ravno včeraj sem gledala posnetke, kako so se zbrali ljudje različnih verstev. Želim si, da bi bil tudi naš Pohod tak. Dejstvo pa je, da je pri nas Katoliška Cerkev tista, ki najbolj jasno stoji za zaščito življenja od spočetja do naravne smrti. Ne glede na to, pa si želimo da bi se ta občutek še močneje prebudil tudi pri drugih, ne verujočih ali drugače verujočih. Vsi so več kot dobrodošli na Pohodu za življenje.

Kakšni so odzivi ljudi, ko jih vabite na Pohod? Kako sprejemajo ta dogodek?

Ko se nekje angažiraš, si želiš, da bi bil odziv čim večji. Pohod za življenje je v Sloveniji drugič, prvič v večjem formatu. Mislim, da moramo ljudi še navaditi na idejo, da se je treba za življenje javno izpostaviti. Tudi med kristjani ta ideja še ni povsem posvojena. To je vendarle kontroverzna, neudobna tema in temu primeren je tudi odziv. Dobivamo pa tudi zelo pozitivne odzive ljudi, ki so srečni, da se bomo s Pohodom za življenje za zaščito vseh življenj končno zavzeli tudi v Sloveniji.

Splav je trenutno v Sloveniji prosto dostopen, plačan iz zdravstvenega zavarovanja. Letno (kirurško) splavi okrog 4000 žensk, kar je ob dejstvu, da se rodi nekaj več kot 20.000 otrok  veliko. Od legalizacije splava leta 1952 je na ta način umrlo že približno 700.000 nerojenih otrok. Številka bi bila še veliko višja, če bi prišteli življenja tistih, ki so splavljeni ob uporabi aboritivne kontracepcije. Zakaj po vašem mnenju je statistika tako črna?

O tem zelo malo govorimo. Otrok je človek še preden se rodi. Ker se tega ne zavedamo, je umor otroka pred rojstvom nekaj povsem normalnega in zato je ta statistika tako črna. Zavedati pa se moramo, da je začetek splava neodgovorna spolnost. Čas za spolnost je takrat, ko smo pripravljeni imeti otroka.

Kako bi Slovenija lahko bolje zaščitila pravico nerojenih otrok do življenja?

Lahko bi začeli v šolah. Tam bi morali veliko pozornosti nameniti temu, kaj je sploh pomen partnerstva, kaj je ljubezen, kaj pomeni biti moški, kaj pomeni biti ženska. Učiti, kaj pomeni vzdržnost, kaj je čistost, čistost pogleda, kako gledamo nasprotni spol. Ali razmišljamo o tem, kako bi šli z njim v posteljo, ali kako bi ga spoštovali.

Pomembno je tudi, da detabuiziramo posvojitve. Ni mi logično, da se nam zdi, da je slovenski narod vedno bolj izobražen, število posvojitev pa ne narašča. 

Prav tako je pomembno, da stvari uredimo tudi na zakonodajni ravni. Po trenutni zakonodaji je splav obravnavan kot še ena oblika kontracepcije. In posledično tako uči šola. Ko v slovenski zakonodaji splav ne bo več izenačen s kondomom, bo to že velik korak. Danes sta izenačena.

Zavedati se moramo, da živimo v časih, ko je veliko treba narediti v družini. Dolžnost staršev je, da se o teh stvareh pogovarjajo s svojimi otroki. Kot starši si ne želimo žalostnih otrok in splavljenih vnukov. Odgovornost staršev je neizmerna. In to takrat, ko jih otroci še poslušajo.

Kaj bi o splavu moral vedeti vsak najstnik? 

Ključno bi bilo, da bi najstniki poznali razvoj otroka. Moral bi tudi vedeti, kaj splav povzroči. moral bi videti kakšno ultrazvočno sliko otroka, ki je živ in otroka, ki ga splavijo. Videti bi moral pričevanja žensk, ki trpijo po splavu, pričevanja otrok, ki so bili posvojeni in so srečni, da so živi. 

Bi morala Slovenija splav prepovedati?

Splav je danes norma, civilizacijski dosežek, ne izhod v skrajni sili oz. nekaj, čemur se, če je le mogoče, izogneš.Splav vzame življenje človeku in to je velika krivica. V zgodovini je bilo veliko podobnih krivic, ki smo jih počasi odpravili. Posameznike, ki so se proti krivicam borili, opevamo. Tudi sama želim biti udeležena v tem boju proti krivicam na strani tistih, ki so premagali stvar, ki je bila uzakonjena, pa zdaj nanjo gledamo kot na nekaj preživetega. Tako kot je bilo to s suženjstvom, apartheidom, obrezovanjem deklic, nacizmom in podobnim. Upam, da bom nekega dne tudi sama to doživela.

Podpiram spremembo zakonodaje, ki bo šla v smer reševanja življenj. Želim si, da bi ustvarili take pogoje, da splav ženski ne bo prva misel, tudi če bo v stiski, ampak se bo lahko zanesla na družbo, državo in družino, da bo prejela pomoč in se samozavestno odločila za otroka. Samo s tem, da bi ustvarili tako klimo, da bi se ženska počutila varno, tudi če zanosi nenačrtovano, bi rešili vsaj 80 odstotkov otrok, ki so danes splavljeni.

Kako odgovarjate kritikom, ki menijo, da je splav pravica ženske, celo največji civilizacijski dosežek?

Lahko razumem stisko ženske, ki se znajde v nenačrtovani nosečnosti. Tudi sama sem imela nenačrtovano nosečnost. Radi imamo polna usta pravic, ampak treba je vedeti, da se naše pravice končajo tam, kjer se začnejo pravice drugega. Ženska ima ženske pravice, otrok ima otroške pravice in nerojeni otrok je tudi človek, tako da ima tudi on človekove pravice. Pravica do življenja je njegova osnovna pravica. Pravica do splava ni nobena pravica. Morda se sliši kot pravica, ali pa je kdo sebe celo prepričal, da je to pravica, v resnici pa je to nesreča. Kdor si je izmislil, da je največji civilizacijski dosežek ubijanje otrok v maternicah, že ne more biti normalen.

Treba pa je vedeti, da splav ostaja praktično od nekdaj. Vedno obstajajo ženske, ki to skušajo narediti. Razlika pa je v tem, da je danes to norma, da to danes razumemo kot civilizacijski dosežek, ne izhod v skrajni sili oz. nekaj, čemur se, če je le mogoče, izogneš. Danes je splav nekaj normalnega, zaželjenega in nekaj, kar se lahko dela brez problema. Danes se celo svetuje, da če to narediš, boš živel bolje. 

Kaj bi dejali ženski, ki se je za splav že odločila in ga opravila?

Ljudi moramo še navaditi na idejo, da se je treba za življenje javno izpostaviti.Rekla bi ji, da je tudi zanjo upanje. Da so občutki, s katerimi se sooča, resnični. Svet kriči, da splav ni nič takega in da če ne čutiš nič, je vse v redu. Večina žensk se sooča z drugo realnostjo, saj je splav vedno travma, ne glede na to, kako globoko jo zakopljemo.

Tako žensko bi povabila na Rahelin vinograd, kjer je priložnost, da se odpravijo na pot ozdravitve in odpuščanja. Tudi svojo prijateljico sem povabila tja.  Mislim, da se mora ženska s tem soočiti in izročiti to bolečino Odrešeniku in doseže notranji mir in spravo. Pa ne samo ta ženska. Splav prizadane tudi druge, očete, dedke, babice brate, sestre. Tudi njim želim, da bi prišli do tega miru.

Kaj pa nosečemu dekletu, ki se je znašlo v stiski in vidi v splavu edino rešitev iz nastale situacije?

Njej bi pa rekla: Ustavi se, vsaj za par trenutkov. Pridi in poglej, kaj je v tvoji maternici. Poglej si razvoj otroka, kako čudovit je. Verjemi, da je imeti otroka nekaj najbolj osrečujočega. Nikoli si nisem mislila, da ti lasten otrok prinese toliko sreče, dokler jih nisem imela sama, pa sem prej delala z otroki. Je tudi težko, danes sem bila ponoči tri ure pokonci. Vsak otrok prinese srečo svojim staršem in upanje za svet. Povabila bi jo, da si pogleda, kaj so izkusile ženske, ki so opravile splav. Vse to obžalujejo.

V svojem besednjaku besedo splav pogosto zamenjujete z besedo detomor, izogibate se tudi izrazom kot so »prekinitev nosečnosti«, »fetus«, »zarodek«. Namesto teh uporabljate »umor nerojenega otroka«, »nerojeni otrok«, »nošenček«. Zakaj je besedišče pomembno?

Besede imajo veliko moč in hkrati lahko tudi zelo zavajajo. Pred nekaj meseci sem se z 20-letnim fantom pogovarjala o tem, če se strinja s splavom, pa je mislil, da govorim o prevoznem sredstvu za prevoz po reki.

Uporabljamo zavajajoče besede, da prikrijemo realen pogled na to. Recimo umetna prekinitev nosečnosti. Kaj je to? Nekaj prekineš in potem nadaljuješ? Gre za končanje življenja. Stvari je treba poimenovati take, kot so. V črni kroniki tudi ne beremo, da je morilec umetno prekinil življenje. V pripravah na Pohod za življenje smo pozorni na to, kateri izrazi dejansko opisujejo, kaj splav je. Da je to dejanje, ki ubije otroka. 


Pohod za življenje 2020 bo potekal v soboto, 3. oktobra 2020 od 10.00 do 11.30 v Ljubljani.

Foto: Peter Merše