Vincenzo Bassi: Ljudem je treba pokazati, da družina ni omejitev, ampak lepa, radostna odgovornost

Foto: Tomo Strle

Ob obisku Slovenije in pridružitvi Zavoda Iskreni mreži katoliških družinskih organizacij FAFCE kot polnopravni članici smo se pogovarjali s predsednikom FAFCE, Vincenzom Bassijem.

Pogovor je tekel o problemu demografske zime, ukrepih za njeno reševanje, vlogi družinskih organizacij v družbi, komunikaciji z odločevalci, ukrepih, vzgoji, odgovornosti družine v družbi, usklajevanju družinskega življenja in kariere, družinskih vrednotah in ustvarjanju razmer, v katerih bodo družine lažje sprejele odločitev za (še) kakšnega otroka.

Evropa je v demografski zimi. Skoraj vsi Evropski narodi imajo rodnost nižjo od potrebne 2,1 otroka na žensko v rodni dobi, ki je potrebna za obnavljanje populacije. Zakaj Evropejci ne želijo imeti več otrok?

Demografska politika v Evropski uniji spada v domeno držav članic. Kljub temu pa se tematika tiče tudi Evropske unije kot celote in mislim, da bi jo to področje moralo zanimati. V trenutnem mandatu se zdi, da se je na tem področju morda začelo kaj premikati. Prvič ima Evropska komisija komisarko za demografijo, ki je tudi podpredsednica komisije. Tudi predsedujoče države so začele demografijo postavljati na agendo predsedovanj. Začenjamo se pogovarjati o demografiji.

Sam menim, da bi se morali pogovarjati o demografiji tako, da rešimo demografsko zimo. Demografsko zimo lahko rešimo samo tako, da investiramo v družino in v otroke. Ne moremo imeti toliko otrok, kot jih potrebujemo, če ne bomo vlagali v družino. V to bi morali prepričati institucije Evropske unije.

S katerimi ukrepi lahko to dosežemo?

Najprej moramo spremeniti miselnost glede demografske politike. Namesto, da jo obravnavamo kot strošek, bi jo morali obravnavati kot investicijo. To bo prineslo velike spremembe na nacionalnem nivoju. Če gre za investicijo, nanje ne vplivajo Maastrichtski kriteriji, ki so zalo striktni glede javne porabe sredstev in proračunskih primanjkljajev.

Družine ne smemo obravnavati kot same po sebi umevne. Družina je najboljša institucija, temelj družbe. Ampak kot vsako človeško stvar jo je treba vzgajati.

Če se je treba za financiranje družinske politike zadolžiti, je to »dober dolg«, ker je dolg, namenjen v investicije. To je treba urediti na evropski ravni, da bodo potem nacionalne politike lahko uvedle učinkovite demografske politike.

Katere demografske politike po vaših izkušnjah delujejo?

Poleg že omenjenih finančnih ukrepov se je treba zavedati, da demografske politike niso vezane samo na zagotavljanje denarja družinam. Pomembno je pokazati srečo, ki jo prinaša ustvarjanje družine in s tem prevzemanje odgovornosti za prihodnost.

Cilj je neodvisnost in samostojnost družin. Življenja družin ne more voditi država. Ukrepi, ki jih trenutno sprejema Slovenija, se mi zdijo odlični. Delajo na tem, da bi družine držali skupaj in tega se lotevajo na način, prilagojen slovenski realnosti.

Bistveno bolj kot pomanjkanje denarja je danes problem osamljenost družin. Ta problem se je kazal že prej, pandemija pa ga je le še dodatno razgalila. Eden najbolj učinkovitih ukrepov za preprečevanje osamljenosti je ustvarjanje skupnosti družin in mrež družinskih organizacij. Treba je ločiti osamljenost posameznika in osamljenost družin. Zoper osamljenost posameznika je najboljše zdravilo družina, zoper osamljenost družin pa povezovanje v družinske organizacije in mreženje družin.

Omenjate omrežja družin, sami vodite FAFCE, ki je omrežje omrežij družinskih organizacij. Kakšna je vloga družinskih organizacij v družbi?

Vloga družinskih organizacij se skozi čas spreminja. Če smo včasih imeli glavno vlogo v tem, da smo bili zgled in pričevalci v družbi o pomenu družine, je danes naša vloga drugačna.

V današnjih individualističnih družbah se družine počutijo same in osamljene, družinski problemi pa se smatrajo kot zasebni, brez javnega pomena. In na to vprašanje moramo odgovoriti družinske organizacije. Živimo v demografski zimi, ki je realna in predstavlja veliko nevarnost za naš čas in ji moramo dati prioriteto.

Raziskave kažejo, da imajo Evropejci v praksi manj otrok, kot si jih sicer sami želijo. Zakaj?

Tudi sam imam tako izkušnjo. Sam imam tri otroke, želel pa sem imeti štiri. Žal ni bilo mogoče. Mislim, da lahko to do neke mere rešimo tako, da naredimo vse, kar je v naši moči, da družin ne pustimo samih. Posebej še žensk. Potruditi se moramo, da ne pustimo žensk samih. Tudi moške moramo izobraziti, da ženske nikoli ne smejo zapustiti same. Otroci so skupna odgovornost obeh staršev.

Zdi se, da se v evropskih šolah otroci učijo o praktično vsem, od spolne vzgoje do istospolnih partnerstev, ne pa o odnosih in o tem, kako jih ohraniti in reševati probleme v njih.

Mislim, da smo vsi malo krivi za to stanje. Družino smatramo kot samo po sebi umevno. Zdi se nam, da o tem ni treba govoriti. Ampak je ne smemo obravnavati kot samo po sebi umevne. Družina je izjemno pomembna institucija, je najboljša institucija, temelj družbe. Ampak kot vsako človeško stvar jo je treba vzgajati, udomačiti.

Smisel vsakega življenja je, da je rodovitno.

Ko ustvariš družino, se moraš zavedati, da je to igra, ki se konča z izgubo. Otroci bodo zapustili »gnezdo« in morajo zapustiti gnezdo in zelo verjetno bo eden od partnerjev zapustil svet pred drugim. Tako je to igra izgubljanja. Ampak je hkrati najlepša igra, ki jo lahko igraš v svojem življenju.

Vzgoja je v prvi vrsti odgovornost staršev. Šole morajo pomagati staršem. Nimajo pravice kontrirati staršem. Odgovornost do otrok imajo šole samo v vlogi podpore staršev. Ko šola ne deluje v sozvočju s starši, opravlja slabo delo.

Če je vzgoja vloga staršev, kakšna pa je vloga šole, cerkve, države … pri vzgoji otrok?

Kot družinske organizacije moramo govoriti o veselju, ki ga prinaša družina. Govoriti moramo o družinah ne kot o neki abstraktni ideji, ampak o konkretni realnosti. Spomnim se, da smo se kot otroci pogosto igrali vlogo očeta in mame. To je bilo nekaj normalnega v našem življenju, naš cilj.

Zdaj pa moramo govoriti tudi o družini, očetovstvu in materinstvu kot o poklicanosti. Nihče ne more živeti izven svoje poklicanosti. Pomembno se je v svojem življenju odločiti. Lahko se odločiš, da se poročiš ali pa ne. Ampak tvoja odločitev naj bo za skupno dobro. Če se ne odločiš, da boš življenje namenil drugim, potem ostaneš nekje vmes. In če ostaneš nekje vmes, tvoje življenje ni rodovitno. Poudariti želim, da je smisel vsakega življenja, da je rodovitno.

Kaj lahko naredimo, da bo družina bolj razumljena kot nekaj pozitivnega, dobrega, nekaj, kar si vsakdo želi za svoje življenje?

Tukaj je prav, da se vprašamo, kaj družinske organizacije naredimo za odpravo ovir za družine v družbi. Ovir, kot so nepravičen davčni sistem, ukrepi, ki omejujejo ravnotežje med delom in prostim časom, družinskim življenjem. Prepoznati moramo vlogo mame in očeta v izobraževanju. Brez tega, da v javnosti prepoznamo pomen očetovstva in materinstva, bo težko obrniti način razmišljanja.

Pomembneje kot spreminjati zakone je pričevati o lepoti družinskega življenja v javnosti. Vaš zavod  [Zavod Iskreni] je primer tega. Odkriti morate, kako to lepoto komunicirati javnosti. Naloga države pa je, da prepozna vašo vlogo in vam ne postavlja ovir. Vlada ne more opraviti nalog družinskih organizacij. Četudi bi to skušala narediti bolje, bi s tem podrla načelo subsidiarnosti (načelo, da se problemi rešujejo na najnižji možni ravni). Je pa treba delovanje družinskih organizacij okrepiti, morda celo odpreti še kakšen zavod, kot je vaš.

Družina je utemeljena na zakonski zvezi, ta pa se pogosto v javnosti slika kot nekaj zastarelega, celo zatiralskega, paternalističnega, če uporabimo besednjak določenih aktivistov. Kako ga narediti bolj popularnega?

Zakon je oz. bi moral biti vesela odgovornost. To ni vprašanje mode ali popularnosti. Zakonska zveza je edini medčloveški dogovor, zveza, ki je namenjena nekomu drugemu. Jaz se ne poročim iz svojega lastnega interesa, ampak v interesu svoje žene. In moja žena se poroči, ker želi meni dobro.

Živimo brez sprejemanja odgovornosti, gledamo samo sedanjost, brez pogleda v prihodnost. To je bolezen današnje družbe.

To je realnost, ki dela zakonsko zvezo unikatno zvezo. Običajno, ko sklepamo dogovore in pogodbe, gledamo na lasten interes. V tem primeru pa ne. Osnova zakona je rodovitnost. Nič v družbi se ne zgradi brez tega občutka, od lepote umetnosti, do dobička podjetij. Brez rodovitnosti ne moreš opraviti nič. Seveda, družina je zgled tega. Mislim, da je zakon še vedno zgled za prihodnost. Brez srečne zavezanosti ni prihodnosti. In ta oblika vodi v družino.

Zakonska zveza je eno največjih dejanj spoštovanja drugega, kjer mož skrbi za ženo in žena za moža, in je zato za družbo ključna. Ljudje smo utemeljeni na odgovornosti drug za drugega. Treba je pokazati, da je ta odgovornost, vesela, radostna. In pri tem ne gre za neko abstraktnost, ampak za konkretno odgovornost.

Zakon je kot cesta, po kateri samo skupaj lahko hodita mož in žena. Brez zakona ostanemo individualisti, ki ne prevzemamo odgovornosti in ne razmišljamo o prihodnosti. Seveda pa to ni edina poklicanost, ki jo lahko ljudje imamo. Nobene poklicanosti pa ni brez rodovitnosti.

Najpomembnejše je sprejeti odločitev, nekaj izbrati, se odločiti. Seveda pa se je treba zavedati, da vsaka odločitev prinaša odgovornost. Zakonska zveza je lep primer odgovornosti.

Zakaj Evropejci opažamo takšen upad zakonskih zvez, smo sebični, neodgovorni?

Nimamo samo pomanjkanja zakonskih zvez, ampak splošno pomanjkanje odgovornosti. Vsi mislijo, da bo nekdo drug poskrbel za naša življenja. Včasih se je vsakdo zavedal, da je potrebno sprejeti odločitev in prevzeti odgovornost. Danes pa se pretvarjamo, da nismo pripravljeni začeti življenja in živimo iz dneva v dan, po načelu carpe diem. Živimo brez sprejemanja odgovornosti, gledamo samo sedanjost, brez pogleda v prihodnost. To je bolezen današnje družbe.

Kako prinesti več odgovornosti v družbo?

Naša naloga je, da pokažemo ljudem, da je odgovornost za družino lepa, radostna. Da razložimo, da je to, da se poročiš in imaš otroke nekaj, kar izpolnjuje tvoje življenje. Zavrniti moramo prepričanje, da je to omejitev. Seveda drži, da v zakonu nekaterih stvari, ki si jih počel v mladosti ne moreš več početi. Ampak narediš pa lahko toliko več, izboljšaš svoje življenje in lahko razmišljaš o prihodnosti.

Predstaviti je treba tudi ekonomski in socialni pomen zakonske zveze. Mož in žena prevzameta odgovornost drug za drugega in za družino javno, pred skupnostjo. S tem tudi skupnost sprejema to dejanje odgovornosti. In to je nekaj, kar ljudi osrečuje. To moramo ljudem pokazati, da se bodo zavedali tega dejstva. Zato pravim, da je to radostna odgovornost.

Na eni strani imamo LGBT aktiviste, na drugi strani pa zagovornike družine, ki so običajno na povsem različnih bregovih. Je možno sobivanje enih in drugih – ali imamo lahko Evropo, ki je utemeljena na zdravih družinskih vrednotah in sprejema osebe LGBT?

Področje družine ni ideološko. Gre za realnost. Vsakdo je svoboden in lahko živi kakor želi. Gre pa za vprašanje družbenih prioritet. Vloga družine je pomembna in nenadomestljiva ter drugačna od vseh drugih skupnosti. Nobena druga skupnost ne more nadomestiti vloge družine. To pa še ne pomeni, da kogarkoli izključujemo.

Podobno kot ne moremo reči, da je zdravnik pomembnejši od odvetnika, ker imata oba različni vlogi, obe potrebujemo in vsaka ima svoje mesto. Brez družine in odgovornosti, ki jo prevzema, ni prihodnosti. To je dejstvo, ki pa ne pomeni, da smo proti komurkoli ali kakšni drugi zvezi.

Pravzaprav o njih nebi izgubljal besed, ker se v družinskih organizacijah z drugimi skupnostmi kot takimi ne ukvarjamo. Mi govorimo o odgovornosti in funkciji družine in jo vidimo kot prioriteto družbe. To pa ne pomeni, da nasprotujem drugim zvezam.

Kaj družina in družinsko življenje pomeni vam osebno?

Zame je družina prostor, kjer se izpolnjujem. Vse, kar delam, delam za ženo in otroke. Mislim, da je moj zakon tudi dober zgled za najine otroke. Družina je prva skupnost, kjer ne samo živim, ampak kjer se moje življenje tudi razvija. Moja družina me navdihuje. Za družino skušam narediti vse, kar je v moji moči.

FAFCE je katoliško družinsko združenje. Kakšna je vloga Cerkve v tem boju z demografskimi problemi? Naredi dovolj na svojem področju?

Področje družine ni ideološko. Vloga družine je pomembna in nenadomestljiva ter drugačna od vseh drugih skupnosti. Nobena druga skupnost ne more nadomestiti vloge družine.

Družbo sestavljajo družine. In tudi Cerkev je na splošno gledano skupnost družin. Pomembno je, da cerkvena hierarhija postavlja družino v središče skupnosti in vzpodbuja družine, da ostanejo skupaj. Dobro bi bilo tudi, da bi vsaka župnija imela zakonsko skupino, mladinsko skupino, družinske skupnosti, ker na tak način vsakdo in vsaka družina, ki ima problem ali pride nekam, na novo spozna, da ima nekoga, na kogar se lahko obrne in ne čuti osamljenosti.

Župnija naj vzpodbuja družine in jim pomaga, da niso same. Kadar družine niso same, se ne bojijo sprejeti nobene odgovornosti, niti odgovornosti sprejetja novega življenja.

V času epidemije smo delali vse, da bi obvarovali življenje, ostali smo doma, nosili maske, se cepili, da bi ohranili življenja drugih. Po drugi strani pa smo nemoteno opravljali splave, medtem ko so bile skoraj vse ostale zdravstvene storitve ustavljene. Kako gledate na ta paradoks?

Gre za paradoks. Ker so bili med pandemijo ljudje osamljeni, se je število splavov celo povečalo. Po svoje je to pričakovano, saj se splav zgodi predvsem tam, kjer so ljudje osamljeni. V osamljenosti ženska bistveno prej sprejme odločitev za splav. To je zelo žalostno, a resnično. Splav je predvsem simptom bolezni osamljenosti, zato ne bi toliko govoril o njem, ampak se mi zdi pomembneje govoriti o ključnem vzroku, torej osamljenosti družin in žensk.

Osamljenost je ena posledica pandemije. Katere so druge posledice pandemije, negativne in pozitivne?

V tem času smo se bistveno bolj zavedeli, da je družina ključna za družbo. Družina deluje tudi takrat, ko vse ostalo odpove. Po drugi strani pa vidimo, da kljub temu pomenu družine le-te ne smemo vzeti za samoumevno. In družino moramo obravnavati kot pomembno institucijo.

Ker nas je premalo in smo premalo zastopani, tega pomena ne uspemo pokazati drugim. Želim si, da bi imeli več skupin in tako postali bolj vidni. Vsaka skupina, od delavcev, do bank in poklicnih skupin, celo duhovnikov je bolj reprezentirana kot družine.

Poleg odkrivanja potreb družin se moramo naučiti, da jih bomo znali tudi prav zastopati in izraziti. Bolj kot za vprašanje sociale gre za to, da bi imeli glas in prevzeli odgovornost. In ne da samo gledamo ovire, ki so jih morda v dobri veri postavile institucije, ampak da jih tudi aktivno odpravimo. Institucije ne bi smele postavljati ovir, naša naloga pa je, da jim to preprečimo.

Intervju je bil pripravljen v sodelovanju s sestrskim portalom Domovina, kjer lahko preberete odgovore na nekaj dodatnih vprašanj iz pogovora z Vincenzom Bassijem.